Jedro

S tem, ko je bil sklep o ustavitvi postopka z izpodbijano odločbo odpravljen, je prišlo do procesne situacije, v kateri inšpekcijski postopek ni bil zaključen. Odprave upravnega akta same po sebi, torej brez vsebinske odločitve v postopku, ni mogoče šteti za odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o zadevi končan.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ odpravilo sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, št. 356-02-167/2002 z dne 17. 6. 2010, s katerim je bil ustavljen inšpekcijski postopek št. 356-02-167/2002, v katerem so bili inšpekcijski zavezanci tožeče stranke in poleg njih še A.A. V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da je bilo sklep o ustavitvi postopka treba odpraviti, ker ni razlogov za ustavitev inšpekcijskega postopka.

Tožeče stranke se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri podrobno in obširno navajajo razloge, iz katerih menijo, da je bila odpravljena odločba, s katero je bil inšpekcijski postopek ustavljen, pravilna in zakonita, izpodbijana odločba pa nepravilna in v nasprotju z zakonom. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in ohrani sklep gradbene inšpektorice v veljavi, poleg tega pa še, naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja o zadevi končan.

V obravnavani zadevi je bil sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka v pritožbenem postopku, torej na podlagi rednega pravnega sredstva, odpravljen. Po zgoraj navedeni določbi 1. odstavka 5. člena ZUS-1 bi bilo to odločbo dovoljeno v upravnem sporu izpodbijati le, če bi bil z njo postopek odločanja o zadevi končan.

V obravnavani zadevi je šlo za inšpekcijski postopek, ki se lahko zaključi s sklepom o ustavitvi (28. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list RS, št. 56/02 in nadaljnji, dalje ZIN) ali z odločbo (32. in nadaljnji členi ZIN). S tem, ko je bil sklep o ustavitvi postopka z izpodbijano odločbo odpravljen, je torej prišlo do procesne situacije, v kateri inšpekcijski postopek ni bil zaključen. Prvostopenjski organ, pristojen za odločanje v tem postopku, bo namreč moral postopek zaključiti z izdajo nove odločbe ali sklepa o ustavitvi, kar pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek odločanja o zadevi ni končan.

Na opisano stanje zadeve v ničemer ne vpliva ravnanje drugostopenjskega upravnega organa, ki je v izreku izpodbijane odločbe navedel zgolj to, da se sklep prvostopenjskega organa odpravi, ne pa tudi, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Po določbi 1. odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) se v primeru, če se odločba odpravi, namreč odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprave upravnega akta same po sebi, torej brez vsebinske odločitve v postopku, zato v nobenem primeru ni mogoče šteti za odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o zadevi končan.

Ker bo moral prvostopenjski organ v inšpekcijskem postopku ponovno odločati, bodo tožeče stranke (v primeru zanje neugodne odločitve) lahko ugovore, ki jih navajajo v tožbi, uveljavljale s pravnimi sredstvi zoper to odločitev. Zoper ponovno odločitev bodo tožeče stranke namreč imele pravico do pritožbe, ko bo odločeno o tej pritožbi, pa ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1 tudi pravico do tožbe v upravnem sporu.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da so tožeče stranke vložile tožbo zoper odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče to tožbo zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).