Jedro

Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da natančna višina, s katere je padel tožnik, in natančen čas škodnega dogodka nista pomembna. Izvedensko mnenje medicinske stroke je potrdilo tožnikovo izpovedbo (in trditev), da je zatrjevane poškodbe utrpel zaradi padca z višine. Okoliščine, ki bi utemeljevale višji tožnikov prispevek k nastanku škode, bi morala zatrjevati in dokazati toženka. Posplošeno opozorilo, da ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, ne more privesti do razbremenitve njene odgovornosti.

Ni podan toženkin pravni interes za izpodbijanje odločitve o tridesetdnevnem (in ne petnajstdnevnem) roku za pritožbo. V primeru, da bi bil pravilen krajši rok, bi bila namreč njena pritožba vložena prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe na račun prehodnih pologov Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 356,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 15.675,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 in da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. Toženki je naložilo, da tožniku povrne del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnik je delavec z dobrimi tridesetimi leti delovne dobe in zaradi različnih zdravstvenih težav od junija 2007 zaposlen s polovičnim delovnim časom pri A. d. o. o. Za izvajanje pleskanja kovinske konstrukcije nadstreška in fasade ni imel poklicne kvalifikacije in izobrazbe. Iz listin v spisu izhaja, da za okvare zaradi poškodb, ki jih je utrpel 1. 6. 2008, prejema invalidnino. Izvedenec ni opravljal preiskovalnih dejanj za poškodbe, ki so nastale 1. 6. 2008, ampak za poškodbe, ki so nastale do 4. 7. 2007 in do 30. 12. 2009 zaradi posledic poškodbe na delu pri A. d. o. o. Izvedenca za varstvo pri delu sta opravljala preiskovalna dejanja namišljeno skonstruiranega neobstoječega prizorišča dogodka. Nihče namreč ni zavaroval prizorišča dogodka, naredil posnetkov prizorišča in opravil potrebnih preiskovalnih postopkov o tem, kdo je postavil oder, ali je bil postavljen varno, ali je bil tožnik primerno opremljen in poučen za varno delo, ali ima predpisane kvalifikacije in znanja za opravljanje teh del, ali je opravljal delo pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc. Podatki v uradnem zaznamku policije z dne 1. 6. 2008, ki ga je sestavil B. B., so neresnični. Iz listin v spisu izhaja, da tožba temelji na treh različnih verzijah škodnega dogodka o tem, kje, kako, kdaj in zakaj je tožnik 1. 6. 2008 padel na tla. Po eni uradni listini je padel z višine 5,2 m, ko je pleskal kovinsko konstrukcijo in ni bilo delovnega ali lovilnega odra; po drugi listini je padel z višine 1 m pri pleskanju fasade; po tretji listini se je nahajal na odru na višini 2,5 m, kjer je polil barvo, na kateri mu je spodrsnilo in je padel. Zabeleženi sta tudi dve različni uri škodnega dogodka. Iz uradnega zaznamka policije z dne 1 6. 2008 izhaja, da sta bila o škodnem dogodku obveščena inšpektorja K. in V., ki nista prišla na kraj dogodka, iz izjave inšpektorja K. z dne 25. 7. 2011 pa izhaja, da o nezgodi nista bila obveščena. Državno tožilstvo ni obravnavalo škodnega dogodka. B. B., ki je prišel na kraj nezgode, tega ni zavaroval, niti dokumentiral. Ni bilo preverjeno, ali je bil tožnik pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc.

Pritožničine vloge za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo so bile zavržene ali zavrnjene.

Z vabilom na narok dne 10. 8. 2015 je bil kršen 83. člen Zakona o sodiščih. V vabilu toženki ni bil naveden zakoniti zastopnik. Večkrat je predlagala izločitev sodnice, a se o nobeni od vlog predsednica sodišča ni opredelila in pritožnice obvestila o odločitvi. Tridesetkrat je pozvala sodišče, naj tožbo zavrne, ker tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi ponarejenega uradnega zaznamka z dne 1. 6. 2008. Sodnica je kršila Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodbe ni izdelala v tridesetih dneh po zaključku glavne obravnave 19. 11. 2005. Prav tako je ni izdelala v tridesetih dneh po koncu obravnave 7. 7. 2020. Ker so izjave prič in tožnika v nasprotju in ker so izjave prič v nasprotju z dokaznimi listinami, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakonsko sporen je tridesetdnevni pritožbeni rok. Podana je kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je obravnave 14. 1. 2016 udeležil C. C., ki ni udeleženec postopka.

Tožnik ni sprožil nobenega upravnega postopka, da bi dokazal resničnost svojih navedb o nespoštovanju delovne zakonodaje in iskanju statusa za dan 1. 6. 2008, nespoštovanje varstva pri delu, pregon sive ekonomije, niti ni priložil vseh svojih samoprijav v postopku izdelave dohodninske odločbe za leto 2008, s katerimi bo dokazoval resničnosti svojih klevet. Tožnik ni nikoli opravljal del za toženko ali za koga od njenih zaposlenih. Svojih trditev ne more dokazovati zgolj z izpovedbo priče, katere izjava je v nasprotju z listinami. Nikoli tudi ni bilo dokaza, da so kamion in oder okoli hotela D. last toženke.

Delovno in socialno sodišče je ugotovilo, da tožnik dne 1. 6. 2008 ni imel statusa pri njej zaposlenega delavca. Drugačna ugotovitev v izpodbijani sodbi je napačna. Sodišče mu ne more dati statusa toženkinega delavca.

Zaradi opustitve dolžnih ravnanj s strani državnih organov, ki so malomarno izvrševali svoje funkcije, so toženki kršene pravice iz 2., 5., 14., 15., 22. in 25. člena Ustave. Za tožnikov zahtevek je izvedela šele po zastaranju, saj je bila tožba namenoma vložena točno tri leta po spornem dogodku, zato da ne bi mogla v upravnih postopkih uveljavljati svojih pravic in se razbremeniti krivdne odgovornosti.

Storjena je kršitev iz 4. točke 339. člena ZPP, ker sodišč ni po uradni dolžnosti na podlagi 48. člena ZPP pravilno presodilo, da ni krajevno pristojno. Delovno sodišče je storilo več kršitev, ker je o pristojnosti odločilo šele po treh letih.

Iz listin v spisu izhaja, da niti toženka niti njeni zaposleni niti dne 1. 6. 2008 niti kasneje niso opravljali del na konstrukciji nadstreška hotela D. V sodbi je izpostavljena fizična oseba z imenom, priimkom in prebivališčem, ne da bi bilo navedeno, da je bila ta oseba toženkin delavec, da je vprašljivo, ali je bil navedenega dne sploh tam oziroma ali je tega dne delala v podjetju oziroma ali je podjetje tedaj tam opravljalo dela. Iz javnih evidenc in plačilnih list izhaja, da tega dne ni bil v službi. Dela na vtoževani dan je izvajala A. d. o. o., ki pa tega dela ni prijavila. Tožnik bi moral zahtevati prijavo statusa pri toženki na navedeni dan, da bi se lahko toženka branila in bi pristojni organi ugotovili, ali se mu status prizna ali ne.

V tej pravdi ni imela možnosti dokazovati, da so tožnikove trditve neresnične. Sama je imela o tožniku le podatke, ki so zbrani v spisu. Predlagala je, naj se preveri njegovo zdravstveno stanje, izobrazba in kvalifikacija, pridobi dokumentacija o varstvu pri delu za delo na višini in zdravniško spričevalo. Izvedenec strojne stroke je prekoračil pristojnosti (svojo stroko) in ugotovil, da je bil tožnik primerno kvalificiran in usposobljen za delo na višini. Tožnik je trdil, da je bila toženkina redna praksa, da so kršili zakon in delali na črno, ni pa bilo ugotovljeno, ali je tako ravnanje prijavil in ali je prijavil na črno pridobljene dohodke. Gre za hudo podtikanje in žalitev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek o kršitvi 48. člena ZPP, po katerem je v sporih zoper pravne osebe pristojno sodišče po njihovem sedežu. Člen 52 ZPP določa posebno pristojnost v odškodninskih sporih po kraju škodnega dejanja. Pritožnica pa tudi ni izkazala, da bi ugovor krajevne pristojnosti podala pravočasno.

6. Neutemeljena je trditev, da je bil narok za glavno obravnavo izveden med sodnimi počitnicami. Tedaj je bilo poslano vabilo na narok, narok pa je bil izveden bistveno kasneje. V spisu je več odločitev o zavrnitvi ali zavrženju toženkinih predlogov za izločitev sodnice. Očitek, da o tem ni bilo odločeno, tako ne drži. Z odločitvijo o ponovnem odprtju glavne obravnave sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka. Tridesetdnevni rok za izdelavo sodbe je pričel teči z iztekom rokov za podajo ugovorov zoper prepis zvočnega posnetka zadnjega naroka in ne že z zaključkom glavne obravnave in je bil spoštovan. Sicer pa njegova prekoračitev ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Očitek o kršitvi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen že iz razloga, ker dne 14. 1. 2016 ni bil opravljen narok.

7. Ni podan toženkin pravni interes za izpodbijanje odločitve o tridesetdnevnem (in ne petnajstdnevnem) roku za pritožbo. V primeru, da bi bil pravilen krajši rok, bi bila namreč njena pritožba vložena prepozno.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti odločitve o delni utemeljenosti zahtevka. Zaključka, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca dne 1. 6. 2008, in da je tožnik v 50 % deležu prispeval k nastanku škode, temeljita na ugotovitvah, - da je tožnik navedenega dne med barvanjem konstrukcije nadstreška na objektu D. padel z višine, - da je utrpel zlom telesa osmega vretenca s posedanjem, zlom telesa prvega ledvenega vretenca ter zlom koželjnice na tipičnem mestu desno in da so te poškodbe nastale zaradi delovanja velikih sil v področju prsne in ledvene hrbtenice, - da je bil tožnik tedaj zaposlen pri A. d. o. o., vendar je delo opravljal za toženko (tožnikov delodajalec ni opravljal del na objektu, izvajalec del na objektu je bila toženka, delo je nadziral toženkin zakoniti zastopnik), - da toženka ni poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča na višini in da tožniku ni zagotovila osebne varovalne opreme, potrebne za tako delo, - da je imel tožnik dolgoletne izkušnje pri delih na gradbenem področju, vključno z deli na višini, in je bil za tako delo usposobljen, da je vedel, da delovišče ni ustrezno opremljeno za varno opravljanje dela in da ni primerno obut in oblečen, a ni izvedel niti minimalnih ukrepov za zagotovitev svoje varnosti.

9. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenih ugotovitev niso utemeljeni. Raziskava nesreče pri delu je bila resda zelo pomanjkljiva, a navedeno še ne izključuje toženkine odgovornosti. Do nesreče je prišlo na delovišču, ki je bilo pod njenim nadzorom. Toženkino zanikanje kakršnekoli vloge na delovišču nima opore v zbranih dokazih. Imela je torej možnost, da pridobi in zavaruje dokaze, na katere opozarja v pritožbi. Na te možnosti ni vplivalo časovno obdobje med škodnim dogodkom in tožnikovim zahtevkom za povrnitev škode. Opore v podatkih spisa pa nima niti pritožničino mnenje o tožnikovem zavlačevanju s postavitvijo zahtevka z namenom otežitve njenega položaja v pravdi. Zahtevek je bil vložen kmalu po zaključku zdravljenja, tožba pa potem, ko ji je bil dan razumen čas, da bi nanjo odgovorila. Zmotno je zato tudi pritožbeno stališče, da je za tožnikov zahtevek izvedela šele po zastaranju. Zastaranje namreč ni moglo pričeti teči pred zaključkom zdravljenja. Pritožbene navedbe o toženkini dokazni stiski iz navedenih razlogov niso utemeljene.

10. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma o pravilnosti ključnih dejstev, pomembnih za odločitev o njeni odgovornosti. Sodišče je ocenilo vse zbrano procesno gradivo, k njegovi vsebini pa je v enaki meri kot tožnik imela možnost prispevati tudi toženka. Izvedba oziroma opustitev izvedbe drugih postopkov, na katere opozarja pritožnica, za odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti ni pomembna. Golo zanikanje, da je bila na kakršenkoli način navzoča na gradbišču, ne da bi obrazloženo nasprotovala oceni dokazov, na katerih temelji nasprotna ugotovitev v izpodbijani sodbi, ne more biti utemeljeno. Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da natančna višina, s katere je padel tožnik, in natančen čas škodnega dogodka nista pomembna. Izvedensko mnenje medicinske stroke je potrdilo tožnikovo izpovedbo (in trditev), da je zatrjevane poškodbe utrpel zaradi padca z višine. Izvedensko mnenje s področja varstva pri delu je ovrednotilo vse okoliščine, ki jih je bilo mogoče ugotoviti iz zbranega procesnega gradiva. Okoliščine, ki bi utemeljevale višji tožnikov prispevek k nastanku škode, bi morala zatrjevati in dokazati toženka. Posplošeno opozorilo, da ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, ne more privesti do razbremenitve njene odgovornosti.

11. Neutemeljen je tudi toženkin očitek, da je ugotovljena škoda izvirala iz drugega škodnega dogodka oziroma da je imel tožnik že predhodne zdravstvene težave. Izvedenec se je o tem vprašanju izrekel. Zgolj z nasprotno trditvijo njegovega mnenja, da bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, strah in prikrajšanja v življenju izvirajo iz poškodb, ki jih je tožnik utrpel pri padcu 1. 6. 2008, pritožnica ne more ovreči. 12. Ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev in zato odgovor nanje ni potreben.

13. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, je toženec dolžan tožniku povrniti potrebne stroške tega postopka. Ti znašajo 356,24 EUR, in sicer gre za strošek za pritožbo (272 EUR po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT in upoštevaje vrednost spora v pritožbenem postopku) in pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Strošek po tar. št. 6000 ni izkazan. Upoštevaje 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči mora toženec dolžni znesek plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na drugem odstavku 299. člena in 378. členu OZ.