Jedro

Pogoji za zasedbo delovnega mesta morajo biti znani vnaprej in jih ni mogoče ugotavljati šele naknadno oziroma za nazaj ali celo od primera do primera različno. Za pravilno in zakonito odločitev je zato bistvena ugotovitev, kakšni so bili ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico predpisani pogoji za delovno mesto.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in za ugotovitev, da se je delovno razmerje za določen čas dne 1. 9. 2000 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnica zakonito sklenila delovno razmerje za določen čas na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Zato je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja le deklaratorne narave. Tožnica tudi ni imela zahtevane izobrazbe za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ki je bila za razpisano delovno mesto knjižničarja VII. stopnja izobrazbe, univerzitetni diplomirani bibliotekar.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikjer v spisu ni navedeno, niti ni določeno v zakonskem predpisu, da je ustrezna izobrazba za delovno mesto knjižničar univerzitetni diplomirani bibliotekar.

Tak pogoj tudi ni bil zahtevan v razpisu prostega delovnega mesta, naveden je bil le pogoj ustrezne visokošolske izobrazbe in pogoji skladno s šolsko zakonodajo. Tudi kasneje sprejeta Odredba o smeri in stopnji strokovne izobrazbe učiteljev splošno izobraževalnih predmetov in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 60/99 in 77/2000 - Odredba) takega pogoja ni določila. Zato je neskladje med tem, kar se trdi v obrazložitvi sodbe o pogoju strokovne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta knjižničar in med listinami v spisu. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je samo določilo pogoje za zasedbo delovnega mesta v škodo tožnice.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih smiselnih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča o tem, da tožnica ima ustrezno izobrazbo. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, navedbe o odločilnih dejstvih pa tudi niso v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče o tem, kakšna izobrazba se zahteva za delovno mesto knjižničarja tudi ni odločilo le na podlagi listin v spisu, temveč predvsem na podlagi razlage predpisov. Tako odločitev pa revizijsko sodišče - tudi po uradni dolžnosti - presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR (1990) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani delodajalca, sklenjeno v nasprotju z zakonom. V obravnavani zadevi je šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDR (1990): ker nihče od prijavljenih kandidatov na prosto delovno mesto knjižničarja ni izpolnjeval razpisanih pogojev, je bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta (in sicer dvakrat zaporedoma iz enakega razloga). Odločilno za presojo je, ali tožnica res ni izpolnjevala razpisanih pogojev. Če jih je, zakonite podlage za sklenitev delovnega razmerja le za določen čas ni bilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da noben predpis v času sklenitve delovnega razmerja ni določal natančno, kaj predstavlja visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri za delovno mesto knjižničarja, zato je presoja tega prepuščena sodišču. Tako stališče je v izhodišču zmotno. Revizija ima prav, da sodišče ne more brez podlage v veljavnem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, določati pogojev za delovna mesta. To je v izključni pristojni delodajalca, v obravnavanem primeru ob upoštevanju dejstva, da gre za javni vzgojno izobraževalni zavod, kjer ima določene pristojnosti tudi resorni minister.

V razpisih za prosto delovno mesto knjižničarja so bili kot pogoji navedeni "ustrezna visokošolska izobrazba in pogoji skladno s šolskim zakonom". Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. - ZOFVI) je za knjižničarje v poklicnih in strokovnih šolah predpisal visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško-andragoško izobrazbo (osmi odstavek 96. člena ZOFVI). Upoštevati pa je treba tudi peti odstavek 92. člena istega zakona, ki pooblašča ministra, pristojnega za šolstvo, da določi za strokovne delavce smer strokovne izobrazbe - torej tudi za knjižničarje, ki so po prvem odstavku tega člena strokovni delavci.

Minister za šolstvo in šport je šele v letu 1999 izdal Odredbo, s katero je določil smeri in stopnje strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti med drugimi tudi knjižničarji. Po Odredbi predpisana smer za knjižničarja ni samo bibliotekarstvo, temveč tudi izpolnjevanje pogojev za učitelja splošno izobraževalnih ali strokovno tehničnih predmetov ali za svetovalnega delavca in opravljen program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva. Odredba ima tudi prehodno določbo (9. člen), v kateri določa rok petih let tistim strokovnim delavcem, ki nimajo opravljenih z Odredbo predpisanih študijskih programov za izpopolnjevanje. Ta Odredba je res začela veljati šele 30. 7. 1999, torej potem ko je tožnica že sklenila delovno razmerje za določen čas (sklep o izbiri nosi datum 15. 7. 1999, pogodba o zaposlitvi pa 16. 7. 1999), sprememba Odredbe pa 26. 8. 2000, torej tik pred potekom časa, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Čeprav v spornem primeru zato še ni mogla biti pravna podlaga za odločitev o tem, kaj je šteti za ustrezno smer strokovne izobrazbe, pa jasno kaže na nesprejemljivost stališča obeh nižjih sodišč, da je edina ustrezna smer lahko le bibliotekarstvo.

Pravica do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji je z Ustavo zagotovljena človekova pravica (tretji odstavek 49. člena Ustave). Tej ustavni zahtevi ustreza le taka zakonska ureditev, ki zagotavlja vsakomur enakopraven položaj, kadar se poteguje za prosto delovno mesto, in tudi enake možnosti za izpolnitev pogojev za izbiro. Zato morajo biti pogoji za zasedbo delovnega mesta znani vnaprej in jih ni mogoče ugotavljati šele naknadno oziroma za nazaj ali celo od primera do primera različno. Za pravilno in zakonito odločitev je zato bistvena ugotovitev, kakšni so bili ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico predpisani pogoji za delovno mesto knjižničarja. Če je sporno le, katera smer strokovne izobrazbe je ustrezna, je bil na podlagi petega odstavka 92. člena ZOFVI za odločitev o tem pristojen minister za šolstvo tudi v času od uveljavitve ZOFVI do sprejema Odredbe. Iz dopisov Ministrstva za šolstvo in šport (priloge A11 in B14) je razvidno le stališče o pogojih, kot jih predpisuje Odredba, ne pa tudi, kakšni pogoji so veljali do takrat in za že zaposlene. Ravnateljica tožene stranke je izpovedala (na obravnavi dne 5. 7. 2001), da so o tem dobili navodilo iz Ministrstva, vprašanje pa je, ali so imeli v tistem obdobju na šoli sprejeto sistemizacijo (ki bi jo na podlagi 108. člena ZOFVI sicer morali imeti). Vsaj stališče pristojnega Ministrstva o ustreznosti smeri strokovne izobrazbe za knjižničarje pa je očitno obstajalo. Pri tem ostaja odprto tudi vprašanje, ali se (je) zahteva po "visokošolski izobrazbi ustrezne smeri" razlaga ozko, kot izobrazba, ki se zahteva za knjižničarja (v tem primeru bi bila razlaga sodišča lahko sprejemljiva), ali pa jo je treba razlagati širše - kot izobrazbo, ki jo mora izpolnjevati tisti, ki lahko opravlja delo knjižničarja. Na širšo razlago kažejo že določbe Odredbe, pa tudi navedeni dopisi Ministrstva in izpoved ravnateljice, da tožnica za delo knjižničarke ni izpolnjevala pogojev, ker ni imela možnosti (pogojev) za poučevanje katerega koli predmeta na njihovi šoli. Šele na podlagi ugotovitve navedenih odločilnih dejstev bo sodišče lahko odločilo o pravilnosti in zakonitosti sklenitve delovnega razmerja s tožnico le za določen čas.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe.

Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotoviti tudi še zgoraj navedena odločilna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.