Jedro

Treba je upoštevati tudi specialna določila ZOFVI, skladno s katerimi se za učitelja v šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI). Ker tožnica tega strokovnega izpita ni imela ne v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne v trenutku, ko je prenehal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (smrt delavke, ki jo je nadomeščala), ne v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 20241, ji sodišče prve stopnje delovnega razmerja za nedoločen čas ni moglo priznati.

Toženka ni dokazala, da tožnici ni zmožna zagotoviti dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je uspela z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije, od tega dne dalje pa je uspela le v manjšem delu, in sicer za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko (20 %) s posledično reintegracijo in reparacijo; medtem ko je bil njen zahtevek na ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učiteljice psihologije za čas 32 ur tedensko (80 %) s posledično reintegracijo in reparacijo zavrnjen. Upoštevaje navedeno je tožnica v postopku uspela s polovico (50 %) zahtevka.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na 511,94 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženko od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2023, sklenjeni med tožnico in toženko za delovno mesto svetovalne delavke, ni prenehalo dne 31. 8. 2024 in še vedno traja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2023 za delovno mesto svetovalne delavke in ji od prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 2024 do vrnitve na delo priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanja in ji plačati nadomestila plače v bruto mesečnem znesku 334,83 EUR, zmanjšana za nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas za delovno mesto učiteljice psihologije ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice psihologije (IV. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter za obračun in plačilo davkov in prispevkov (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.023,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (VI. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (odločitev v IV. točki izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice psihologije iz določenega v nedoločen čas. S tem, ko je 26. 9. 2024 opravila strokovni izpit, je izpolnila vse zahtevane pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Meni, da bi morala toženka po smrti delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, s tožnico, ki takrat še ni izpolnjevala vseh zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh let, kot to določa šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Pravilnost tega sklepanja dokazuje tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke, ki je bila sklenjena po tem določilu. Tožnica je imela tako pravico izpolniti pogoje v dveh letih. Meni, da toženkino postopanje nasprotuje poštenosti, koristim delavcev, zakonskimi predpisom ter 66. in 22. členu Ustave. Z razlago sodišča prve stopnje pa je bila obravnavana diskriminatorno glede na osebe, ki so sklenile pogodbe po ZOFVI. Navaja še, da se primeri iz sodne prakse razlikujejo od obravnavanega, saj so vsi judikati starejši in ne upoštevajo najnovejše zakonske spremembe ZOFVI.

4.Toženka pa se pritožuje zoper odločitev v II., III. in VI. točki izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje in da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke za osem ur tedensko iz razlogov povečanega obsega dela. Obseg dela na tem delovnem mestu je vsako leto drugačen in je odvisen od števila dijakov s posebnimi potrebami. V tem šolskem letu nima več potrebe po zaposlitvi dodatne delavke na tem delovnem mestu, saj je število teh dijakov manjše. Tožnici torej ne more zagotoviti dela svetovalne delavke za osem ur tedensko, saj tega dela nima. Sodišču prve stopnje očita, da glede obsega tega dela neutemeljeno ni sledilo izpovedbama ravnatelja in priče A. A. Poudarja, da ima s slednjo pričo sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi o povečanem obsegu dela za dodatnih 25 %, ki jo zavezuje in ga ne more enostransko razvezati. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela le z minimalnim delom zahtevka.

5.Stranki v odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnice:

7.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s krajšim delovnim časom 32 ur tedensko, za delovno mesto učiteljice psihologije, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Četudi držijo tožničine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je s smrtjo delavke (dne 10. 12. 2023), ki jo je tožnica nadomeščala, prenehal obstajati razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (druga alineja prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1); tožnica pa je kljub temu ostala na delu na tem delovnem mestu (brez podpisa druge pogodbe o zaposlitvi) vse do konca šolskega leta (do 31. 8. 2024), to v obravnavani zadevi še ne utemeljuje zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas po 56. členu ZDR-1.

8.V obravnavani zadevi je namreč treba upoštevati tudi specialna določila Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), skladno s katerimi se za učitelja v šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI). Ker tožnica tega strokovnega izpita ni imela ne v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne v trenutku, ko je prenehal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (smrt delavke, ki jo je nadomeščala), ne v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 2024, ji sodišče prve stopnje delovnega razmerja za nedoločen čas ni moglo priznati. Skladno z določili ZOFVI lahko kandidat za delovno mesto učitelja, ki nima strokovnega izpita, zakonito sklene le pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh let (šesti odstavek 109. člena ZOFVI). Takšno je tudi (ustaljeno) stališče sodne prakse (prim. sodbe VSRS VIII Ips 86/2015, VIII Ips 212/2009, VIII Ips 38/2009, VIII Ips 447/2008 - v zvezi s tem ni odločilna pritožbena navedba, da je v času teh sodb šesti odstavek 109. člena ZOFVI določal možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj enega leta, sedaj veljavno določilo pa določa čas dveh let).

9.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, ki ga tožnica tudi sicer prvič navaja šele v pritožbi, da je bila toženka dolžna s tožnico po smrti delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh let, v katerih bi lahko izpolnila zahtevani pogoj zaposlitve (naredila strokovni izpit), kot to določa šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Zaposlitev po navedenem členu je namreč predvidena le kot možnost delodajalca za primer, ko noben od prijavljenih kandidatov na prosto delovno mesto strokovnega delavca ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela in je zaposlitev nujna zaradi nemotenega izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela (takrat lahko delodajalec s kandidatom, ki izpolnjuje pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe, nima pa opravljenega strokovnega izpita, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh let; s strokovnim delavcem, ki v roku dveh let od sklenitve pogodbe opravi strokovni izpit, pa se ob izpolnitvi pogojev sklene pogodba za nedoločen čas brez javne objave).

10.Neutemeljena je tudi pritožbena primerjava s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženko za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko, saj je bila slednja sklenjena prav na podlagi navedenega določila ZOFVI; medtem ko je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice psihologije sklenjena na podlagi določil ZDR-1 o nadomeščanju začasno odsotnega delavca. Gre za dve različni pravni podlagi in situaciji, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na diskriminatorno obravnavo in kršitev načela poštenosti ter enakega varstva pravic in varstva dela kot ustavnih pravic.

O pritožbi toženke:

11.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V pritožbi tudi sicer povsem nekonkretizirano očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

12.V celoti neobrazložena je tudi očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni preizkus te kršitve zato sploh ni mogoč.

13.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke, ki jo je tožnica sklenila za krajši delovni čas 8 ur tedensko. Kot utemeljeno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, je bila ta pogodba sklenjena za določen čas le zato, ker tožnica v času njene sklenitve še ni imela opravljenega strokovnega izpita, in je predvidevala sklenitev za nedoločen čas, ko tožnica izpit opravi (skladno s šestim odstavkom 109. člena ZOFVI), kar vse jasno izhaja iz pogodbenih določil. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke torej ni bila sklenjena iz razloga začasno povečanega obsega dela (kar predvideva prvi odstavek 54. člena ZDR-1), kot to navaja toženka v pritožbi.

14.Toženka pa v pritožbi tudi sicer neutemeljeno vztraja pri posplošenih trditvah, da je obseg dela na tem delovnem mestu odvisen od vsakoletnega števila vpisanih dijakov s posebnimi potrebami in da se je število vpisnih dijakov s posebnimi potrebami v šolskem letu 2024/2025 bistveno zmanjšalo, zaradi česar toženka nima več potrebe po zaposlitvi dodatne delavke na tem delovnem mestu. Toženka teh trditev tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala (niti jih ne konkretizira v pritožbi), da bi bilo sploh mogoče preizkusiti, ali dejansko obstoji objektivna nezmožnost zagotoviti delo tožnici glede na nezakonito prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi. Toženka tako ni navedla niti števila vpisnih dijakov s posebnimi potrebami v tem šolskem letu in v prejšnjem šolskem letu, v katerem je tožnica še opravljala delo na tem delovnem mestu.

15.Držijo sicer pritožbene navedbe, da ZPP ne pozna dokaznih pravil in da lahko toženka število dijakov s posebnimi potrebami dokazuje tudi z zaslišanjem ravnatelja in priče (in ne zgolj z listinami). Vendar pa toženka, kot rečeno, v zvezi s tem niti ni podala konkretnih trditev (212. člen ZPP). Tudi sicer pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta izpovedbi toženkinega ravnatelja in priče A. A. prav tako posplošeni. Tudi iz njunih izpovedb ne izhaja, za koliko se je zmanjšalo število dijakov s posebnimi potrebami. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka s tovrstnimi podatki sicer nedvomno razpolaga.

16.Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima A. A., ki je pri toženki zaposlena na delovnem mestu svetovalne delavke za polni delovni čas, s toženko sklenjen sporazum o povečanem obsegu dela za dodatnih 25 %, kar presega delovni čas, za katerega ima tožnica s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (8 ur tedensko oziroma 20 %). V zvezi s tem niso bistvene pritožbene navedbe, da ne gre za sporazum o povečanem obsegu dela, pač pa za zavezujoč aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki tudi sicer predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17.Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da tožnici ni zmožna zagotoviti dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

18.Toženka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Tako utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v postopku uspela s pretežnim delom zahtevka. Tožnica je namreč uspela z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije, od tega dne dalje pa je uspela le v manjšem delu, in sicer za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko (20 %) s posledično reintegracijo in reparacijo; medtem ko je bil njen zahtevek na ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učiteljice psihologije za čas 32 ur tedensko (80 %) s posledično reintegracijo in reparacijo zavrnjen. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v postopku uspela s polovico (50 %) zahtevka. Zato je v tem deležu upravičena do povračila stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške postopka v znesku 1.023,88 EUR (toženka samemu izračunu stroškov ne oporeka, pač pa zgolj uspehu), glede na 50 % uspeh pa je upravičena do povračila (zgolj) 511,94 EUR stroškov postopka.

19.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (to je v VI. točki izreka) delno spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je toženka dolžna (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi) povrniti tožnici, 511,94 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

20.V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

21.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev), pa je dolžna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke o,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Ta izpit je tožnica opravila šele 26. 9. 2024.

2Skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1.

Zveza: