Jedro

V tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene z dne 24.1.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1, v nadaljevanju ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34.člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja s sklepanjem tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Po njegovi presoji je tožena stranka v t.i. pospešenem postopku pravilno ugotavljala le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je kot razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedel, da je 14 dni predno je zapustil Kosovo, dobil anonimno pismo z grozilno vsebino, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil stranke PDK. Grozilnega pisma ni prijavil policiji, ker se je bal, ker nekateri v policiji podpirajo PDK, drugi pa LDK. Povedal je tudi, da ga do prejema tega grozilnega pisma nihče ni preganjal ali fizično nadlegoval, njegova družina je poslušala le očitke, zakaj volijo PDK. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka, ob upoštevanju tožnikovega razloga za zapustitev izvorne države, pravilno sklepala, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Svoje sklepanje je pravilno oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega, anonimnega grozilnega pisma, ki ga je po njegovem zatrjevanju prejel tožnik in očitkov, zakaj voli PDK, ni mogoče šteti kot preganjanje. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato tudi z uporabo navedene določbe, ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, zakaj je zapustil izvorno državo in zakaj ob prejemu grozilnega pisma ni iskal zaščite pri policiji. Po njegovem mnenju bi ga moralo sodišče zaslišati, da bi ugotovilo vse pomembne okoliščine in samo preveriti njegove izjave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da je v izvorni državi prejel anonimno grozilno pismo, v katerem je bilo navedeno, da ga bodo ubili, če ne zapusti stranke PDK) niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi že navedenih razlogov v smislu ZAzil, preganjanje, ki ga je navajal kot razlog za pridobitev azila pa tudi ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v sodni praksi (trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države) in kot tudi izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite z dne 29.4.2004, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče. Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnil v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi tožniki tudi v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi lahko poiskal zaščito pri pristojnih državnih organih.

Ker so bili glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača tožnikov ugovor, da bi ga prvostopno sodišče moralo zaslišati. Postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, je uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem postopku namreč ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. V obravnavanem primeru pa tudi ne izhaja iz podatkov v upravnih spisih in sodnem spisu, da bi tožnik zatrjeval, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi razlogov, ki so odločilni za priznanje azila po ZAzil. Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.