Jedro

Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenka kot voznica osebnega avtomobila v danih krajevnih in časovnih okoliščinah pustila brez pomoči oškodovanko, v katero je trčila s svojim osebnim avtomobilom in je ta dobila udarnino levega kolka in levega kolena ter je po nesreči odpeljala naprej, ne da bi ji nudila pomoč, ki jo je potrebovala, vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena I.P. je dolžna plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila I.P. zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, dolžna pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki so zoper sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zahteva navaja, da se obsojenki očita, da je zapustila kraj prometne nesreče takoj po tem, ko jo je povzročila, ne da bi poškodovanki nudila pomoč, ne pa da jo je pustila brez pomoči. Tako ravnanje je lahko prekršek po desetem odstavku 135. člena v zvezi s 3. alinejo drugega odstavka istega člena Zakona o varnosti cestnega prometa, nima pa znakov kaznivega dejanja. Oškodovanki je na kraju samem nudila pomoč njena spremljevalka S.V., kot to ugotavljata obe sodbi, obsojenka pa ne bi mogla nuditi boljše ali učinkovitejše pomoči kot V. Poškodovanka torej tudi po ugotovitvah sodb ni ostala brez pomoči, zato obsojenkino dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. Enako stališče je tudi mag. Mitje Deisingerja v komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojeno I.P. na podlagi 1. točke prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da se obsojenka ni prepričala, ali poškodovanka potrebuje pomoč in ji tudi ni nudila nobene pomoči, čeprav bi jo lahko. Zaradi ravnanja obsojenke poškodovanki ni bila nudena kvalificirana pomoč, s tem pa je uresničila zakonski znak tega kaznivega dejanja „opustitev pomoči“, zato ni zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva zagovornikov obsojene I.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Za kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP gre, če sodišče zmotno presodi, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje se navaja, da je obsojenka kot voznica osebnega avtomobila v danih krajevnih in časovnih okoliščinah pustila brez pomoči E.D., v katero je trčila s svojim osebnim avtomobilom in je ta dobila udarnino levega kolka in levega kolena ter je po nesreči odpeljala naprej, ne da bi ji nudila pomoč, ki jo je potrebovala. Tak opis dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ, tudi trditev, da je E.D. potrebovala pomoč in da jo je obsojenka pustila brez nje, ker je kraj nesreče takoj po tem zapustila. Ker opis dejanja v izreku sodbe izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ, tudi obsojenkino opustitev pomoči, za katero zahteva neutemeljeno trdi, da je opis ne navaja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

S trditvami, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je bila poškodovani E.D. na kraju nesreče takoj nudena pomoč take vrste, kakršno bi lahko nudila tudi oškodovanka, zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak bi lahko to pomenilo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je podan tudi zakonski znak tega kaznivega dejanja, namreč opustitev pomoči. Toda v sodbah ni ugotovitve, da je poškodovankina prijateljica S.V. nudila vso pomoč, ki bi jo morala nuditi obsojenka. E.D. je zaradi poškodb potrebovala zdravniško pomoč, ki ji je bila nudena kasneje prav zaradi nedopustnega ravnanja obsojenke. Ta bi glede na stanje poškodovanke morala poskrbeti za takojšnjo zdravniško pomoč tako, da bi jo sama odpeljala do zdravnika ali poklicala reševalno vozilo, pa tega ni storila. Zaradi tega je poškodovanka kljub bolečinam in v spremstvu prijateljice šla najprej domov, nato jo je oče odpeljal na policijsko postajo, od tam pa so poklicali reševalno vozilo. Tak potek dogodkov očitno kaže, da je oškodovanka potrebovala pomoč, obsojenka pa ji je ni nudila. Glede na to je torej sodišče prve in druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo kazenski zakon, zato zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v postopku z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (je odvetnica in solastnica odvetniške pisarne, nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti.