Jedro

Ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti je v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Iz vseh izjav tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnih razgovorih, jasno izhaja tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe, da ne ve, zakaj ga je prijela milica, ki ga je začela mučiti po tem, ko mu je zasegla telefon, na katerem je našla sporno fotografijo. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka, če je menila, da gre v navedenem primeru za neskladnost, ki zmanjšuje verodostojnost tožnikovih izjav, z ustreznimi vprašanji pozvati tožnika na razjasnitev in v tem pogledu imeti v obziru, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede števila navedenih fotografij dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2456/2020/21 (122-20) z dne 6. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Po uvodnem povzetku tožnikovih izjav ob vložitvi prošenj in na osebnih razgovorih je tožena stranka ocenila, da je tožnik nekatere svoje navedbe izkazal s predloženimi listinami (rojstnim in mrliškim listom ter izjavo prič o porušenju hiše v kraju A. in izpiskom iz civilnega registra). Z izjavo prič je izkazal uničenje družinske hiše v kraju A. med spopadi leta 2012, zaradi česar je bila njegova družina istega leta prisiljena v razselitev. Iz mrliškega lista je razvidno, da je bil tožnikov brat zaradi streljanja ubit leta 2014, z ostalimi listinami pa je tožnik potrdil dejstva o osebnih podatkih, opravljenem šolanju itd. Po presoji tožene stranke iz predloženih listin niso razvidni elementi zatrjevanega preganjanja in nehumanega ravnanja milic v Libiji in verjetnost prihodnje tožnikove ogroženosti. Ugotovila je še, da je tožnik naknadno predložil fotografije brazgotin oziroma poškodb, ki naj bi nastale med mučenjem, ko je bil zaprt. Strinjala se je, da so na na njih prikazane poškodbe na tožnikovi glavi ter levi strani trupa in levi roki, kar po mnenju tožene stranke deloma potrjuje tožnikove navedbe, da je bil poškodovan na levi roki, vendar pa je presodila, da iz fotografij ni razvidno, da so poškodbe nastale zaradi grobega ravnanja oziroma mučenja v času, ko je bil tožnik domnevno zaprt pri milicah.

3. Zaradi stališča, da tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov, je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je ocenila, da je tožnik na vprašanja odgovarjal samostojno in dokaj skladno ter se jim ni skušal izogibati, zaradi česar je zaključila, da se je dobro potrudil za utemeljevanje svoje prošnje.

4. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik generala Haftarja podpiral tudi z objavami na socialnih medijih, kar pa bi lahko potrdil z dokazili (npr slikami zaslona, iz katerih bi bile razvidne objave, njihov datum in čas). Poleg tega bi lahko dostavil Haftarjevo sliko, ki jo je imel na telefonu in zaradi katere naj bi bil zaprt. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da bi bilo od tožnika mogoče pričakovati, da bo dostavil dodatna in za njegov primer vsebinsko bolj relevantna dokazila (objave na socialnih medijih).

5. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Menila je, da so tožnikove izjave brez večjih neskladij in dokaj povezane ter da je brez izmikanja odgovarjal na vprašanja uradne osebe. Vendar pa je bil precej skop pri opisu vzroka svojih domnevnih težav, čeprav se je uradna oseba na več razgovorih s postavljanjem vprašanj in podvprašanj trudila, da bi do potankosti pojasnil vse okoliščine primera. Po oceni tožene stranke je tožnik pavšalno in nekonkretizirano navedel, kako je izražal svojo podporo generalu Haftarju. Iz njegovih izjav je namreč razvidno, da je o Haftarju govoril z ljudmi in da je o njem objavljal na socialnih medijih, ni pa konkretiziral vsebine povedanega in navedel medijev, v katerih je objavljal. Če bi tožnik o Haftarju res objavljal na socialnih medijih, bi lahko po stališču tožene stranke podrobno pojasnil vsebino objav. Nejasni in špekulativni so tudi njegovi odgovori, zakaj so ga prijele milice. Prijetje je namreč povezal s svojo javno izraženo podporo Haftarju, čeprav je to domnevno počel že od leta 2018 dalje, kljub temu pa z milicami dve leti ni imel težav. V prid manjši verjetnosti, da je do domnevnega prijetja prišlo zaradi izražanja podpore Haftarju, po mnenju tožene stranke govori tudi dejstvo, da naj bi milice šele po prijetju in pregledu tožnikovih stvari domnevno našle Haftarjevo sliko na njegovem telefonu. Tožena stranka zaradi skoposti in pavšalnosti tožnikovih navedb glede podpore Haftarju in okoliščin prijetja, ni mogla z gotovostjo zaključiti, da je bil tožnik prijet zaradi simpatiziranja s Haftarjem, kar naj bi bilo vzrok njegovih težav v Libiji. S tem v zvezi je poudarila, da tožnik ni predložil nobenega dokazila o izkazovanju podpore generalu Haftarju in da ni z gotovostjo vedel, katera milica ga je prijela, saj je to izvedel šele od ostalih zapornikov, kar po oceni tožene stranke ne more biti zanesljiva informacija.

6. Po presoji tožene stranke tožnik ni razjasnil, kakšna je bila fotografija Haftarja (na tožnikovem telefonu), ki naj bi bila vzrok za njegovo prestajanje zaporne kazni. Izpostavila je razlike v njegovih odgovorih glede števila fotografij (ob podaji prošnje je govoril o dveh slikah, na osebnih razgovorih pa o eni), različni pa so bili tudi njegovi opisi vsebine fotografije oziroma fotografij. Najprej je namreč zatrjeval, da je bil na njej le Haftar, nato pa je navedel, da so na njej tudi Haftarjevi generali. Zato tožena stranka ni mogla zaključiti, da bi bila domnevna fotografija tako sporna, da bi jo bilo mogoče šteti za vzrok tožnikovih težav in da bi tožnika zgolj na tej podlagi obtožili sodelovanja z nasprotno stranjo, glede na to, da pred tem dogodkom, kljub trditvam o javnem zagovarjanju Haftarja, nikoli ni imel težav. Zaradi navedenih kontradiktornosti v zvezi z omenjeno fotografijo tožena stranka ni verjela tožniku, da res obstaja in da je vzrok njegovih težav. Menila, da tožnik ni izkazal, da je bil Haftarjev podpornik in da so ga milice zato zaprle.

7. V nadaljevanju je tožena stranka zaradi tožnikovih izjav, da je izvorno državo zapustil zaradi vojne, proučila informacije o varnostnem stanju v Libiji. Strinjala se je s tožnikovimi trditvami, da v Libiji od oktobra 2020 vlada premirje, čeprav naj bi obe strani še vedno povečevali vojaško moč, kljub temu pa so prisotni le posamezni incidenti. Prikazanega je veliko napredka, na kar nakazuje tudi zaprisega vlade enotnosti v marcu. Ker že od podpisa sporazuma o premirju v oktobru 2020 med obema strankama v konfliktu ni prišlo do večjih spopadov, se je po podatkih UNOCHA in UNSMIL velik del razseljenega prebivalstva vrnil v izvorne kraje. Kljub temu, da se povratniki ob vrnitvi morebiti soočajo z določenimi omejitvami, se socialne razmere v Libiji nedvomno izboljšujejo in stremijo k normalizaciji. Varnostna in humanitarna situacija se kljub določenim posebnostim očitno izboljšuje, zaradi česar po mnenju tožene stranke tamkajšnje stanje ni tako volatilno, kot trdi tožnik.

8. Zaradi tožnikovih trditev, da so ga ogrožale milice, je tožena stranka preverjala njihovo vlogo in način delovanja v libijski vojni. Po njenem mnenju iz informacij izhaja, da so milice pomemben akter pri kaljenju varnosti v Libiji. Odgovorne so namreč za zlorabe prebivalstva, mučenje ter slabo ravnanje in omejevanje pravic in svoboščin tako moških kot tudi žensk in otrok. Zelo ranljive in ogrožene so posebne skupine prebivalstva, med drugim tudi tiste, ki nasprotujejo ali se dojemajo kot nasprotniki stranke v sporu in so zato pojmovani kot podporniki nasprotne strani. Po oceni tožene stranke so tožnikove navedbe v tem delu skladne z informacijami o izvorni državi, saj potrjujejo prisotnost milic v Tripoliju. Vendar pa so imele od sredine leta 2017 v Tripoliju nadzor le štiri milice, med katerimi ni milice "Tuwar Traplus" (v prevodu so to partizani Tripolija), ki naj bi tožnika aretirala in zaprla v Tripoliju. Zato je tožena stranka presodila, da so tožnikove navedbe v tem delu neskladne z informacijami o izvorni državi. Glede na navedeno pa je dvomila verodostojnost tožnikovih navedb o težavah, ki naj bi jih imel s to milico.

9. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da informacije v večji meri potrjujejo tožnikove navedbe glede samovoljnega pridržanja in mučenja v zaporu. Iz njih so razvidni nehumani pogoji za življenje oseb, ki jih za zapahe strpa oblast ali oborožene skupine (vključno z milicami), ki delujejo v imenu oblasti ali na lastno pest. Pridržane osebe so v zaporih in centrih za pridržanje praviloma tudi mučene, poleg tega se soočajo s strogim omejevanjem svojih pravic (pravica do sodnega varstva, pridržanje brez razloga, nesorazmerne kazni itd.), zaradi prepovedi komunikacije z zunanjim svetom in pridržanja v neformalnih objektih na skritih lokacijah, pa njihove družine ne vedo, kje so. Osebe, ki jim grozi pridržanje in slabo ravnanje oziroma so mu izpostavljene, imajo določene značilnosti, med drugim politično prepričanje in nasprotovanje režimu. Obstaja sicer zakonodaja, ki naj bi urejala pogoje v primerih pridržanja (vključno z zdravstveno oskrbo), vendar Ministrstvo za pravosodje in pravosodna policija, vsaj v objektih v katerih sta prisotna, težko vzdržujeta dobre razmere. Kontrola nad pogoji v zaporih je težje izvedljiva tudi zato, ker je libijska vlada oboroženim skupinam dala pooblastila za nadzor nad zapori in objekti za pridržanje. Kljub temu pa so napori nove pravosodne ministrice usmerjeni tudi v izboljšanje področja samovoljnih pridržanj.

10. Tožena stranka je proučila tudi informacije tožnikovih pooblaščencev, predloženih 1. 3 2021 in 8. 6. 2021. Povzela je njihove navedbe o slabih in nestabilnih razmerah v Libiji, ki so posledica politične in vojaške razdrobljenosti, sovražnosti med različnimi poli (vključno z milicami), brezpravja in sistematizirane kršitve človekovih pravic ter humanitarnega prava. Pooblaščenci opozarjajo, da sprte strani kljub sporazumu o premirju ostajajo oborožene, v državi so prisotni tuji borci, prav tako še vedno prihaja do spopadov. Nekaj predstavljenih informacij glede varnostnih incidentov se navezuje na obdobje pred podpisom sporazuma o premirju v oktobru 2020, za obdobje po podpisu sporazuma pa je iz večine informacij razvidno, da premirje ne bo zdržalo predvsem zaradi prisotnosti tujih borcev v državi. Po mnenju tožene stranke iz informacij ne izhaja, da bi bilo varnostno stanje v Libiji po podpisu premirja res tako slabo. Tožena stranka se sicer zaveda, da se pri tako kompleksnem konfliktu stanje ne more urediti čez noč, vendar ugotavlja, da je Libija varnostno veliko bolj primerna za življenje kot pred podpisom sporazuma.

11. Iz predloženih informacij je po mnenju tožene stranke razvidno, da se milice poslužujejo ugrabitev, samovoljnih pridržanj brez sodnega nadzora in raznih oblik nasilja, tudi mučenja. Takšnemu ravnanju so izpostavljene številne skupine oseb, na kar med drugim vpliva tudi politična pripadnost, narodnost, položaj v družbi in delo, ki ga oseba opravlja. Prosilčevi pooblaščenci veliko poudarka namenjajo poročilu UNHCR o vračanju oseb v Libijo, ki pa se v glavnem navezuje na stanje pred letom 2018 in ne upošteva najnovejših podatkov. Glede na to, da je v zvezi z varnostno situacijo in vračanjem oseb v Libijo proučila večje število novejših in s tem bolj aktualnih informacij (iz druge polovice leta 2020 in tudi iz leta 2021), je tožena stranka navedeno poročilo štela za zastarelo in nepomembno.

12. Po mnenju tožene stranke proučene informacije o izvorni državi v določenem delu sicer podpirajo tožnikove navedbe, vendar pa varnostna situacija v Libiji od podpisa sporazuma o premirju ni tako zaostrena, kot je tožnik poudarjal ob podaji prošnje. Stanje se umirja, izboljšuje se tudi humanitarna situacija. Čeprav nasprotna stran simpatizerstvo zaznava kot izdajstvo, to po mnenju tožene stranke ne zadostuje za ugotovitev, da je bilo na tej podlagi ogroženo tudi tožnikovo življenje. Tožnik namreč ni zadostno individualno izkazal obsega ter intenzivnosti svoje podpore Haftarju, da bi bilo mogoče govoriti o dejanski nevarnosti na podlagi političnega prepričanja.

13. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.4 Po povzetku tožnikovega potovanja je ugotovila, da za zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. Menila je, da je imel tožnik pred prihodom v Slovenijo po lastnih besedah možnost, da za mednarodno zaščito zaprosi že v Turčiji, torej v prvi varni državi na njegovi poti, česar pa ni storil, saj je odplul do Kopra. V tožnikov prid pa je tožena stranka ugotovila, da je razmeroma hitro podal namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (med razgovorom na policijski postaji, še isti dan, ko je v državo vstopil). Zato mu ni mogla očitati, da (v Sloveniji) tega ni storil, kakor hitro je to bilo mogoče. 14. Tožena stranka je presojala tudi tožnikovo splošno verodostojnost. Ugotovila je, da je na vprašanja odgovarjal samostojno in se jim ni poskušal izogibati. Predložil je nekaj listin, s katerimi je sicer izkazal del svojih navedb, vendar ne zatrjevanega preganjanja. Kljub temu mu tožena stranka ni mogla očitati, da v postopku ni bil pripravljen sodelovati. Ocenila je še, da v tožnikovih izjavah sicer ni večjih notranjih ali zunanjih neskladij, vendar pa so glede opisa ključnih dogodkov dokaj skope in nedoločne, zaradi česar ni izkazana vzročna zveza. Strinjala pa se je, da je glavnina tožnikovih navedb skladna z informacijami o izvorni državi. Ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj tožena stranka tožniku ni odrekla splošne verodostojnosti.

15. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da uveljavlja preganjanje na podlagi (pripisanega) političnega prepričanja, ker je bil simpatizer generala Haftarja, zaradi česar naj bi ga milice pridržale in strpale za zapahe.

16. V nadaljevanju je tožena stranka razložila, da osebe, ki jim oblast oziroma z oblastjo povezane oborožene skupine, pripisujejo (nasprotno) politično prepričanje, glede na informacije spadajo med ogrožene skupine, ki so podvržene slabemu ravnanju, samovoljnim aretacijam, izginotjem, v nekaterih primerih pa celo smrti. Izražanje prepričanja, ki je nasprotno s prepričanjem vladajoče elite na določenem ozemlju, zadošča, da se takšnega posameznika pojmuje kot upornika proti režimu. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer zatrjuje, da je podporo generalu Haftarju izražal javno, med pogovori z ljudmi in na socialnih medijih, in da je imel njegovo fotografijo, vendar iz njegovih navedb ni razvidna intenzivnost njegove podpore, ki poleg tega ni z ničemer ni izkazana (po mnenju tožene stranke bi tožnik lahko predložil objave na socialnih medijih). Tožnik je izjavil, da je imel Haftarjevo fotografijo oziroma fotografijo Haftarja in njegovih generalov (ker se o tem ni izjasnil, po mnenju tožene stranke ni z gotovostjo ugotovljeno, koliko jih je bilo in katere so bile), saj se je strinjal z njegovimi cilji, vendar iz njegovih izjav ni razvidno, da bi aktivno zasledoval njegovo politiko, imel kakšno politično funkcijo oziroma se kakorkoli politično udejstvoval v Libiji ali da bi poskusil javno izražati nestrinjanje z režimsko politiko oziroma bil kritičen do oblasti s poveličevanjem generala Haftarja, da bi bilo mogoče zaključiti, da je njegovo politično prepričanje res privedlo do zatrjevanih težav. Ker tožnik ni predložil dokazil o svojih pisanjih na socialnih medijih in zatrjevane fotografije, je po oceni tožene stranke močno omajana verodostojnost njegove izpovedi o političnem udejstvovanju oziroma izkazovanju podpore Haftarju. Tožena stranka ob sklicevanju na 80. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (v nadaljevanju Priročnik)5 še pripominja, da vsako javno govorjenje še ne pomeni delovanja proti režimu. Opozarja, da je bil tožnik praktično dve leti brez težav Haftarjev simpatizer (to naj bi postal leta 2018), pri čemer bi ga ob predpostavki, da je res aktivno izražal nasprotovanje vladajoči strani in bil kritičen do njihove politike, po vsej verjetnosti oblast oziroma z njo povezane oborožene skupine, že pred časom izpostavile slabemu ravnanju, saj je v Libiji to pogosta praksa.

17. Po mnenju tožene stranke je tožnik le predvideval, da so ga milice odpeljale zaradi izražanja podpore generalu Haftarju. Na številna vprašanja uradne osebe ni podal oprijemljivih odgovorov glede prijetja, ampak je najprej navedel, da so ga prijeli, ker so na njegovem telefonu našli Haftarjevo sliko, nato pa, da so sliko našli šele, ko je bil že v zaporu in je upravnik od njega zahteval, da odpre telefon. To po oceni tožene stranke predstavlja bistveno kontradiktornost, ki močno spodkopava verodostojnost tožnikovih navedb glede težav, ki naj bi jih imel z milicami. Tožnik ni dal konkretnega odgovora na vprašanje, zakaj so ga milice ustavile, kar pomeni, da tega ne ve niti sam. Poleg tega na začetku sploh ni vedel, katera od milic ga je ustavila, ampak je to domnevno izvedel šele od ostalih zapornikov. Tožena stranka zgolj na podlagi predvidevanja ni mogla povezati tožnikovega priprtja z njegovim simpatizerstvom do Haftarja, še posebej zato, ker glede na svoje navedbe ni izvajal takih podpornih dejanj Haftarju, da bi bilo mogoče sklepati, da je s tem vzbudil pozornost milic. Navedeno velja tudi zato, ker naj bi tožnik svojo podporo Haftaju izražal že od leta 2018, torej dve leti pred prijetjem, pri čemer ni zatrjeval, da bi bila ob prijetju leta 2020 njegova podpora Haftarju bolj intenzivna. Glede na navedeno in ob odsotnosti dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil tožnik res simpatizer oziroma podpornik Haftarja in je njegova načela in cilje zasledoval do te mere, da bi lahko bil viden kot dejanski režimski nasprotnik, bi bil po mnenju tožene stranke prezgoden zaključek, da je iz tega naslova postal opazen milicam in da so ga zato domnevno prijele.

18. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zatrjeval, da so milice na njegovem telefonu našle fotografijo Haftarja in fotografijo njegovih generalov, na osebnih razgovorih pa je navedel, da so milice našle eno fotografijo, na kateri je bil le Haftar. Ob takšnih izjavah, ko tožnik ne ve z gotovostjo, kakšna naj bi bila najdena fotografija, in ko različno opisuje okoliščine razkritja slike in prijetja, po presoji tožene stranke domnevna Haftarjeva slika ni bila povod za tožnikovo zaprtje. Njegovo neskladno navajanje glede fotografije oziroma fotografij je toženi stranki vzbudilo dvom v njihov obstoj, s tem pa je bila močno omajana tudi verodostojnost tožnikovih navedb v zvezi z zaprtjem. Poleg tega se toženi stranki zdi skrajno čudno, da bi zgolj posest fotografije (portreta) nekoga zadoščalo za priprtje in obtožbe sodelovanja pri vojnih zločinih, še posebej ker tožnik pred tem ni imel nobenih težav, kljub temu da naj bi generala podpiral že od leta 2018. Tudi če bi tožena stranka sprejela tožnikove navedbe, da ga je milica zaprla, ker je na njegovem telefonu našla Haftarjevo fotografijo, je po njenem mnenju treba izpostaviti, da je tožnik trdil, da je po izpustu iz zapora (po svoji lastni želji) prenehal z izkazovanjem podpore Haftarju, in da je do zapustitve države živel povsem brez težav. Zato mu tožena stranka ni verjela, da ga je strah ponovnega priprtja. Poudarja še, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru povedal, da bi Libijo v vsakem primeru zapustil, saj v njej ne more oziroma ne bi mogel živeti. To dokazuje tudi dejstvo, da je že v začetku leta 2020 poskusil zapustiti Libijo iz mesta Zwara, vendar tega ni storil in se je vrnil v Tripoli, kjer naj bi ga milica prijela. Iz tega je po mnenju tožene stranke mogoče sklepati, da si je tožnik želel zapustiti Libijo in bi to tudi storil, če ga milica ne bi prijela, saj je to že dlje časa imel v načrtu.

19. Glede na navedeno tožnik po mnenju tožene stranke ni bil izpostavljen preteklemu preganjanju. S tem v zvezi je tožena stranka izpostavila (1) neprepričljive in neskladne tožnikove izjave o tem, koliko Haftarjevih fotografij je imel ter kakšna je bila njihova vsebina (enkrat je govoril o sliki Haftarja, nato o sliki Haftarja z generali), in (2) dejstvo, da ni predložil dokazil o političnem udejstvovanju (pisanju); zato je dvomila, da bi tožnikove domnevne težave res izvirale iz njegovega (pripisanega) političnega prepričanja. Poleg tega tožnik ni znal obrazložiti, katera milica ga je prijela (to je domnevno slišal šele v priporu, vendar predstavljenega imena milice ne gre najti v informacijah), zakaj naj bi ga prijela, pri čemer je kontradiktorno navedel tudi, kako naj bi milica prišla do fotografij Haftarja, ki naj bi predstavljale vzrok za pripor. Zato je tožena stranka dvomila tudi v vzrok prijetja in obstoj tožnikovih težav z milico, posledično pa tudi, da so ga milice res priprle. Ker tožnik ni zadostno in ustrezno izkazal, da ga zaradi političnega prepričanja ogrožajo milice, tožena stranka ni mogla zaključiti, da je bil tožnik v Libiji res izpostavljen preteklemu preganjanju na podlagi (pripisanega) političnega prepričanja. Zato je menila, da tožnik ne bo izpostavljen niti prihodnjemu preganjanju.

20. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji.

21. Tožnikove navedbe je tožena stranka sicer obravnavala v okviru resne škode. Vendar glede na zgornja stališča o neskladnosti njegovih izjav ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik zaradi razlogov, ki so bili presojani že v okviru statusa begunca, v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. V zvezi s tretjo alinejo navedenega člena pa je poudarila, da iz proučenih informacij izhaja, da varnostna situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja. Na to po mnenju tožene stranke priča tudi dejstvo, da naj bi se po podatkih UN OCHA veliko razseljenih oseb že od decembra 2020 vračalo v svoje izvorne kraje. Število teh se je od februarja 2021 le še povečalo. Z izboljšanjem varnostne situacije pa se, kljub prisotnosti nekaterih ovir, ki ne morajo biti odpravljene čez noč, izboljšuje tudi humanitarna situacija, kar je potrdil tudi tožnik, ko je na drugem osebnem razgovoru dejal, da njegova družina še vedno prebiva v Libiji, kjer živi normalno, brez težav. Poleg tega tožnik ni zadostno individualno in subjektivno izkazal ogroženosti zaradi spopadov v Libiji, ampak je zgolj splošno in pavšalno opisoval tamkajšnje stanje. Tožnik z izjemo dogodka leta 2012, ko je bila v spopadu porušena njihova hiša v kraju A., kar jih je tudi spodbudilo k temu, da so se preselili v Tripoli, ni izpostavil nobenega drugega dogodka (povezanega s samimi spopadi) oziroma situacije, ki bi nakazovala na to, da bi bil v času življenja pred odhodom iz Tripolija oziroma Libije, zaradi spopada oškodovan oziroma v Libiji ogrožen zgolj na podlagi svoje prisotnosti na njenem ozemlju.

_Povzetek tožbenih navedb_

22. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

23. Tožnik uvodoma pojasnjuje, da je Libijo zapustil zaradi dolgotrajne državljanske vojne in nenehnih spopadov ter strahu pred milicami, povod za njegov odhod pa je bilo stanje, ko ga je milica za tri mesece zaprla v skrivnem zaporu, v nehumanih razmerah, kjer so ga tudi mučili. Zaprt naj bi bil zaradi javne podpore generala Haftarja. Ni bil deležen nobenega postopka, nikoli ni izvedel česa je obtožen in zakaj točno so ga zaprli. Izpuščen naj bi bil le zato, ker je njegov svak poznal nekoga, ki je pripadal milicam. Tožnik je po tem dogodku kmalu zapustil Libijo, saj se je bal, da bi ga ponovno zaprli. Glede na navedeno navaja, da ga preganjajo milice zaradi njegovega političnega prepričanja.

24. V nadaljevanju tožnik v zvezi z očitkom tožene stranke, da ni predložil fotografije generala Haftarja, navaja, da ga tožena stranka ni vprašala, zakaj tega ni storil. Trdi, da bi lahko v nasprotnem primeru pojasnil, da mu je milica ob zaprtju vzela telefon, ki mu ga ni vrnila, zaradi česar slike ni mogel pokazati, saj je nima več.

25. Tožnik se ne strinja z očitkom, da ni predložil nobenih dokazov o svojem javnem izražanju podpore Haftarju preko socialnih medijev. Navaja, da so mu pripadniki milice po zaprtju izbrisali tudi profile na socialnih medijih, zaradi česar ne more predložiti niti teh dokazov, s tem v zvezi pa mu tožena stranka ni postavljala vprašanj. Glede na navedeno tožnik nasprotuje zaključku tožene stranke, da bi se od njega lahko pričakovalo, da bo dostavil še dodatna in po vsebini bolj relevantna dokazila, saj ga tožena stranka sploh ni vprašala, zakaj teh dokazov ni predložil. 26. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo nasprotovanje oceni svoje verodostojnosti. Ne strinja se z očitkom o skopost določenih izjav. Poudarja, da je iz obeh osebnih razgovorov razvidno, da ga tožena stranka ni s podvprašanji povabila k natančnejšemu pojasnilu, kako je izražal podporo. Vprašanje tožene stranke se je glasilo „Kako pa ste podpirali generala Haftarja?“, tožnik pa je odgovoril, da je svojo podporo izražal na socialnih medijih, na ulici in v pogovoru z ljudmi. Tožnik meni, da bi ga tožena stranka lahko vprašala, naj navede točno ime medijev in vsebino objavljenega, česar pa ni storila.

27. Tožnik se ne strinja, da so bili njegovi odgovori nejasni glede razlogov za zaprtje. Meni, da je popolnoma razumljivo in skladno z naravo samega dogodka, da ne more z gotovostjo vedeti, zakaj ga je prijela milica. Navaja, da se je to zgodilo brez kakršnega koli naloga za aretacijo, da nikoli ni bil obsojen in ni dobil zapornega naloga, zaradi česar ne more z gotovostjo poznati dejanskih razlogov prijetja. Trdi, da je glede razlogov prijetja dosegel zahtevani dokazni standard v postopkih mednarodne zaščite. Meni, da je popolnoma razumljivo, da najprej dve leti ni imel nobenih težav (podporo je začel izražati leta 2018). Po njegovem mnenju namreč ni utemeljeno pričakovanje, da bodo milice sankcionirale številne podpornike generala Haftarja takoj, ko bodo začeli javno izkazovati podporo. Navaja, da iz poročil o izvorni državi ne izhaja, da bi milice imele takšne kapacitete, da bi lahko popolnoma nadzorovale vse socialne medije. Poudarja, da je na drugem razgovoru pojasnil, da se je v začetku leta 2020 zgodil spopad med Haftarjem in vlado in da se je po tem dogodku vse spremenilo. Tudi informacije o izvorni državi poročajo o intenzivnih spopadih v Tripoliju od aprila 2019 do junija 2020. Po tožnikovem mnenju je očitno, da je po enem izmed teh spopadov pritisk s strani milic narasel. 28. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik nasprotuje presoji tožene stranke, da je malo verjetno, da je milica prijela tožnika zaradi izkazovanja podpore Haftarju, ker so šele po prijetju in pregledu prosilčevih stvari na njegovem telefonu našli Haftarjevo sliko. Trdi, da je jasno navedel, da je svojo podporo izražal preko socialnih medijev, na ulici in v pogovoru z ljudmi, kar so milice izvedele ter prijele tožnika in mu zasegle telefon. Potem, ko so na telefonu našli Haftarjevo sliko, pa so ga začeli mučiti. Poudarja, da ni trdil, da so ga na cesti ustavili zaradi slike, saj so jo našli šele po prijetju. Meni, da je treba ločiti med položajem, ko so ga prijele milice, in nadaljnjim ravnanjem milic, ko je bil mučen. Pojasnjuje, da gre za dve ločeni dejanji milice, pri čemer je fotografija povod za drugo in ne prvo dejanje.

29. Tožnik se ne strinja s presojo tožene stranke, da ne verjame njegovim izjavam o tem, katera milica ga je prijela, ker je to izvedel šele od ostalih zapornikov. Meni, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj ne gre za zanesljivo informacijo le zato, ker tožnik ni takoj vedel, katere milice so ga prijele, temveč je to izvedel šele od drugih zapornikov. Poleg tega naj ne bi bilo bistveno, katera milica je tožnika prijela, saj naj bi, glede na to, da je bil po odkritju Haftarjeve slike mučen, očitno šlo za milico, ki podpira GNA.

30. V zvezi z očitki tožene stranke, da je podajal kontradiktorne informacije glede Haftarjeve fotografije, tožnik pojasnjuje, da je imel samo eno fotografijo, na kateri so bili general Haftar in drugi oficirji. Meni, da je ob podaji prošnje očitno prišlo do napake pri prevodu, ko je beseda slika zapisana v množini. Navaja, da iz zapisnikov o osebnih razgovorih in o podaji prošnje ni razvidno, da bi najprej zatrjeval, da je na sliki le general Haftar, nato pa da so na sliki bili tudi Haftarjevi generali. Glede na navedeno se ne strinja s presojo tožene stranke, da mu ni uspelo izkazati, da je bil dejansko Haftarjev simpatizer in da so ga milice zato prijele.

31. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko je presodila, da nikjer niso omenjene milice Tuwas Traplus, ki naj bi prijele tožnika. Pojasnjuje, da je pravilen naziv milic Thuwar - revolutionairies Tarabulus - Tripoli po arabsko, česar pa tožena stranka ni poskusila razjasniti. Tožnik trdi, da pri branju zapisnika ni mogel vedeti, da je tožena stranka narobe črkovala v latinici to, kar je povedal v arabščini, prav tako ni mogel vedeti, da je prevajalec namesto »revolucionarji« prevedel »partizani«. Meni, da bi lahko tožena stranka že zaradi podobnega pomena teh besed sklepala, da gre za milice TRP (Tripolijska revolucionarna brigada). Poleg tega je tožnik povedal, da ta milica obvladuje predel Ain Žara, iz informacij o izvorni državi pa je razvidno, da ta predel obvladuje TRP. Meni, da ni logično, da bi si izmislil navedbe v zvezi z milicami in trdi, da bi mu morala tožena stranka dati možnost, da pojasni nesporazum glede imena milic. Ker tega ni storila, naj bi kršila tožnikovo pravico do izjave.

32. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da so TRP milice ene izmed štirih milic, ki prevladujejo v mestu Tripoli. Zato naj bi bili napačni vsi zaključki tožene stranke v zvezi s tožnikovimi izjavami glede te milice. Glede na navedeno meni, da njegova verodostojnost v zvezi z izjavami o težavah, ki jih je imel s to milico, ni omajana, temveč je popolnoma podkrepljena z informacijami o izvorni državi.

33. Tožnik se strinja, da v Libiji trenutno vlada premirje. Vendar meni, da je to stanje zgolj začasno. Pojasnjuje, da je od premirja minilo manj kot leto dni in da iz poročil izhaja, da obe strani povečujeta svoje vojaške zmogljivosti. UNSMIL poroča o nadaljevanju kršitev človekov pravic, izginotjih ter samovoljnih aretacijah in pridržanjih, česar se tožnik boji. Meni, da je situacija v Libiji je še vedno volatilna.

34. V zvezi z očitkom, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v Turčiji, tožnik ne zanika, da je imel namen oditi na Malto, ker je to evropska država, zaradi česar je pričakoval, da ga bo lahko zaščitila. Pojasnjuje, da je v Turčiji pristal nepričakovano in o njej ni vedel ničesar; zato ni mogoče pričakovati, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni mogel vedeti, ali je ta država zanj varna ali ne. Poleg tega naj bi bilo iz informacij o izvorni državi razvidno, da Turčija aktivno podpira milice povezane z GNA, kar naj bi bi pomenilo, da ta država zanj ne bi bila varna.

35. Tožnik nasprotuje presoji tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Pojasnjuje, da je iz njegovih izjav razvidno, da je svojo podporo Haftarju javno izražal v socialnih medijih, na ulici in v pogovoru z ljudmi. Poudarja, da ga tožena stranka sprejema za verodostojnega glede informacij v zvezi z zaporom in mučenjem. Trdi, da je zelo verjetno, da je bil zaprt zaradi svojega javnega izražanja podpore Haftarju, čeprav tega ne more dejansko dokazati, saj je to skladno z informacijami, da so ravno zaradi javnega izražanja političnega prepričanja ljudje podvrženi takšnim dejanjem. Tožnik meni, da mu je tožena stranka postavila previsok dokazni standard.

36. V nadaljevanju se tožnik ne strinja s presojo, da ni izkazal strahu pred preganjanjem, ker se mu dve leti ni nič zgodilo. Meni, da takšno sklepanje ne zadošča, saj se mu je ravno zaradi političnega prepričanja zgodilo to, da je bil zaprt in mučen. Trdi, da iz UNHCR smernic ne izhaja, da bi moral biti prosilec deležen preganjanja ves čas svojega nasprotnega političnega prepričanja. Poudarja, da dejstvo, da se mu dve leti ni nič zgodilo, še ne pomeni, da njegov strah ni utemeljen, saj iz poročil o izvorni državi ne izhaja, da bi milice dejansko imele takšne kapacitete, da bi lahko popolnoma nadzorovale vse socialne medije in izvajale represijo nad vsemi drugače mislečimi.

37. Tožnik v zvezi z očitkom, da ni podal konkretnega odgovora glede razloga za ustavitev milice, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da niti sam ne ve, zakaj ga je milica ustavila, pojasnjuje, da ni zanikal, da ne pozna dejanskega razloga za ustavitev, saj mu ga milica nikoli ni pojasnila. Prav tako nikoli ni dobil nobenega naloga za aretacijo, obtožnice ali zapornega naloga, kar je po njegovem prepričanju skladno z informacijami o izvorni državi v zvezi s pridržanjem in skrivnimi zapori milic.

38. Po tožnikovem mnenju je nebistveno, da je šele od sozapornikov izvedel, katere milice so ga zaprle. Meni, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj bi moral tožnik takoj vedeti, za katere milice je šlo. Zato naj ne bi bilo pravilno sklepanje tožene stranke, da dejstvo, da so tožnika zaprle milice, ni povezano z njegovim političnim prepričanjem. Nepravilna naj bi bila tudi presoja tožene stranke, da tožnik ni izvajal konkretnih podpornih dejanj nasprotnemu režimu, saj je ves čas zatrjeval, da je podporo generalu Haftarju javno izražal na socialnih medijih, na ulici in v pogovoru z ljudmi.

39. Tožnik se ne strinja s presojo, da je po izpustitvi po lastni želji prenehal z izkazovanjem podpore Haftarju. Poudarja, da je na vprašanje tožene stranke, ali je po izpustitvi nadaljeval z izkazovanjem podpore, odgovoril le, da je z vsem prekinil, pri tem pa ga tožena stranka ni vprašala, zakaj je to storil. Navaja, da je moral prekiniti z izražanjem podpore, saj se je bal, da bi ga milice še enkrat prijele in da bi se kaj zgodilo tudi njegovi družini. To pa naj ne bi pomenilo, da je bila njegova izbira svobodna. Poleg tega naj bi se dejstvo, da se mu po izpustitvi ni nič zgodilo, nanašalo na obdobje, ki je trajalo malo več kot mesec dni, v katerem je bil tožnik doma in se ni izpostavljal. 40. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ne zanika namena zapustiti Libijo tudi v primeru, ko ga milica ne bi prijela, saj je divjala vojna in tam ni mogel več živeti. Tožnik meni, da niso jasni s tem povezani razlogi tožene stranke v odločbi na str. 18 v zvezi s presojo upravičenosti do statusa mednarodne zaščite. Če naj bi bil s tem vzpostavljen dvom v verjetnost tožnikovega strahu pred ponovnim priprtjem, je po tožnikovem prepričanju razumljivo, da je že prej nameraval oditi zaradi vojne, saj je to podprto z informacijami o izvorni državi (vojna in razmere so bile tako grozne, da je UNHCR na primer pozval k ustavitvi vračanja v Libijo); zato s tem naj ne bi bila omajana verjetnost dejstva, da je želel zapustiti Libijo tudi zato, ker ga je zaprla milica.

41. Tožnik poudarja, da tožena stranka ni izpodbijala dejstva, da je bil v zaporu, kjer je bil mučen, saj je ugotovila, da informacije o samovoljnih pridržanjih in mučenjih v zaporih v večji meri potrjujejo tožnikove navedbe. S tem v zvezi ponavlja, da je v njegovem primeru dosežen dokazni standard glede priprtja zaradi njegovega političnega izražanja. Zato naj bi bil nerazumljiv zaključek tožene stranke, da tožnik v preteklosti ni bil deležen preganjanja. Glede na ugotovitev tožene stranke, da so tožnikove izjave glede pridržanja, zapora in mučenja verodostojne, tožnik meni, da je bil podvržen preteklemu preganjanju, s tem pa naj bi bila vzpostavljena podlaga za uporabo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1. Ker iz poročil izhaja, da milice še vedno delujejo nekaznovano, da prihaja do izginotij, samovoljnih aretacij in pridržanj ter da imajo milice pooblastila in popoln nadzor nad zapori ter naloge kazenskega pregona, tožena stranka naj ne bi izkazala, da se takšno ravnanje ne bi ponovilo. Zgolj napoved nove pravosodne ministrice, da se bo oblikoval odbor, ki bo to problematiko obravnaval, po tožnikovem mnenju ni dovolj za ugotovitev, da ne bo prišlo do ponovnega preganjanja ali resne škode.

42. Iz tožbenih navedb je še razvidno nasprotovanje presoji tožene stranke v zvezi z upravičenostjo do subsidiarne zaščite, ker tožnik ni izkazal, da bi bil v zaporu posebej individualno ogrožen. Meni, da je v obravnavani zadevi jasno, da libijske oblasti namerno dopuščajo hude kršitve človekovih pravic v zaporih, s tem ko so pooblastila glede nadzora in upravljanje zaporov prenesle na milice, katerih sporna dejanja tolerirajo, in s tem da kršitelji človekovih pravic ostajajo nekaznovani. Poudarja, da se v pravni državi tako hud poseg v temeljne človekove pravice, kot sta arbitrarno pridržanje in mučenje, ne more pripisati zgolj splošni pomanjkljivosti sistema. Meni, da krute in neprimerne razmere v zaporih ter mučenje, predstavljajo kršitev 3. člena glede na sodno prakso ESČP. Poleg tega naj bi bilo iz smernic EASO glede 15b člena Kvalifikacijske direktive razvidno, da nehumane razmere v zaporu lahko predstavljajo resno škodo.

_Povzetek odgovora na tožbo_

43. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Izpostavila je, da je tožnik nezadostno opisal svojo podporo Haftarju, čeprav je vedel, da mora natančno odgovarjati na vprašanja. Čeprav ni bil vprašan glede imena socialnega medija, na katerem je izkazoval vsebine, pa je bil pozvan k pojasnitvi, kako je izkazoval svojo podporo Haftarju. Tožena stranka meni, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi njegova domnevna podpora Haftarju igrala veliko vlogo pri njegovih težavah v Libiji. Poleg tega tožnik ni zadovoljivo pojasnil razlogov za prijetje, pa tudi sicer je Haftarju brez težav izražal podporo dve leti. Poudarja še, da je tožnik kontradiktorno opisoval tako število slik kot tudi njihovo vsebino.

44. Dne 9. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in jih v soglasju s strankami štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo.

_Presoja tožbe_

45. Tožba je utemeljena.

46. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 47. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.6 To po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

48. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.7 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.8 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti9 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.10

49. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da je tožnik različno opisoval okoliščine razkritja fotografije in prijetja, zaradi česar po presoji tožene stranke domnevna Haftarjeva fotografija ni bila povod za tožnikovo zaprtje. Neskladne navedbe glede fotografije (oziroma fotografij) pa so toženi stranki vzbudile dvom v njihov obstoj, s tem pa je bila po njenem mnenju omajana tožnikova verodostojnost glede navedb v zvezi z zaprtjem.

50. Presojo o neskladnosti tožnikovih navedb v zvezi s Haftarjevo fotografijo je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zatrjeval, da so milice na njegovem telefonu našle fotografijo Haftarja in fotografijo njegovih generalov, na osebnih razgovorih pa je navedel, da so milice našle eno fotografijo, na kateri je bil le Haftar.

51. V nasprotju z izjavami ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ko je tožnik v zvezi z navedeno fotografijo uporabljal množino, je iz njegovih izjav na osebnih razgovorih res razvidno, da gre le za eno fotografijo. Vendar pa iz vseh s tem povezanih izjav tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnih razgovorih, jasno izhaja tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe, da ne ve, zakaj ga je prijela milica, ki ga je začela mučiti po tem, ko mu je zasegla telefon, na katerem je našla sporno fotografijo. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka, če je menila, da gre v navedenem primeru za neskladnost, ki zmanjšuje verodostojnost tožnikovih izjav, z ustreznimi vprašanji pozvati tožnika na razjasnitev11 in v tem pogledu imeti v obziru, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev12. Nato pa bi morala prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede števila navedenih fotografij dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite. Enako metodo bi tožena stranka morala uporabiti tudi glede vprašanja, koliko oseb je na sporni fotografiji. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

52. Odločitev tožene stranke temelji tudi na presoji o skoposti tožnikovih izjav glede podpore generalu Haftarju po socialnih medijih in stališču, da bi o tem lahko predložil dokaze (objave na socialnih medijih in zatrjevano fotografijo generala Haftarja). Vendar pa, ob upoštevanju navedenih dolžnosti uradne osebe, iz zapisnikov o vložitvi prošnje in osebnih razgovorov ni razvidno, da bi tožena stranka s postavljanjem vprašanj poskušala razjasniti, za katere socialne medije je šlo, kakšna je bila vsebina objav in zakaj tožnik ne more predložiti s tem povezanih dokazov. Zato dokazna ocena tožene stranke tudi v tem delu, še posebej ob dejstvu, da tožnika šteje za verodostojnega glede izjav v zvezi z zaporom in mučenjem, ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa ne omogoča preizkusa, ali so tožnikove izjave o izražanju podpore generalu Haftarju res tako neprepričljive, da zaradi njih ni izkazana njegova verodostojnost. Ker tega ni storila, je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

53. Dokazna ocena tožene stranke ne omogoča ugotovitve o tožnikovem zavajanju ali zlorabi postopka za priznanje mednarodne zaščite niti glede presoje o mali verjetnosti tožnikovega prijetja, ker je milica šele po tem dejanju našla Haftarjevo sliko na njegovem telefonu. Metoda in način, na katerega je tožena stranka ugotavljala s tem povezano dejansko stanje, namreč ne upošteva tožnikovih izjav, „da je svojo podporo izražal preko socialnih medijev, na ulici in v pogovoru z ljudmi, kar so milice izvedele, ga prijele, mu zasegle telefon, ko pa so v njem našle Haftarjevo sliko, pa so ga mučili“. Zato se sodišče strinja s tožbenim stališčem o potrebi po ločitvi položajev, ko so tožnika prijele milice in nadaljnjim ravnanjem milic, ko je bil tožnik mučen. Iz smisla tožnikovih izjav je tako razvidno, da je bila fotografija generala Haftarja v tožnikovem telefonu povod za mučenje tožnika in ne za njegovo prijetje. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

54. Metodološko nepravilna je dokazna ocena tožene stranke tudi v delu, ko ne verjame tožnikovim izjavam, da je šele od ostalih zapornikov izvedel, katera milica ga je prijela. Izhaja namreč iz predpostavke, da je z vidika priznanja mednarodne zaščite v obravnavani zadevi odločilna okoliščina, da bi tožnik že ob prijetju moral vedeti, s katero milico ima opravka, ne da bi bili za tako sklepanje razlogi jasno opredeljeni. Zaradi odsotnosti teh razlogov pa ni jasen niti nadaljnji zaključek tožene stranke, temelječ na navedeni dokazni oceni, da zaprtje tožnika ni povezano z njegovim političnim prepričanjem. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da bi morala tožena stranka pred oceno, „da nikjer niso navedene milice „Thuwar Traplus“, z ustreznimi vprašanji razjasniti tudi pravilen naziv milic. Glede na navedeno je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

55. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni očitek, nanašajoč se na zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal strahu pred preganjanjem tudi zato, ker se mu dve leti ni nič zgodilo. Način, na katerega je tožena stranka ugotavljala s tem povezano dejansko stanje, namreč temelji na nepravilnem izhodišču, da bi moral biti prosilec ves čas deležen preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja. Za priznanje statusa begunca tako zadošča že ugotovitev o obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, pa je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1). Podlage za nasprotno stališče glede preganjanja zaradi političnega prepričanja ne daje niti Priročnik. Glede na navedeno je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

56. Odločitev tožene stranke temelji tudi na presoji, da je tožnik po izpustitvi po lastni želji prenehal z izkazovanjem podpore Haftarju. Vendar pa iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi tožena stranka s postavljanjem vprašanj poskušala razjasniti, zakaj je tožnik po izpustitvi prekinil z izkazovanjem podpore. Zato dokazna ocena tožene stranke tudi v tem delu ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa ne omogoča preizkusa, ali je s prenehanjem izkazovanja podpore odpadla podlaga za sklepanje o obstoju tožnikovega utemeljenega strahu pred (bodočim) preganjanjem. Glede na navedeno je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

57. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, po potrebi opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi. S tem v zvezi sodišče še pripominja, da je prepričljivost tožnikove izpovedbe (v upravnem postopku) rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive, na to nanašajoča se dokazna ocena tožene stranke pa mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična, da bi omogočala preizkus tožnikove verodostojnosti.

58. Sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije13. Poleg tega tožnik ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo. Tudi sicer odprava izpodbijane odločbe zanj ne pomeni izgube pravic, ki jih ima kot prosilec za mednarodno zaščito.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Handbook on procedures and criteria fore determining refugee status and guidelines on international protection, Geneva, february 2019. 6 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 7 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 8 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 9 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 10 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 11 Dolžnosti uradne osebe v zvezi s preiskavo relevantnega dejanskega stanja so nazorno opredeljene v navedenem delu EASO v razdelku 1.2.2. 12 Glej tudi: Beyond proof, Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNHCR, maj 2013, stran 150. 13 Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.