Jedro

Glede na 106. člen ZZZDR se ne dokazujejo koristi, ki jih ima otrok od stikov s starši, ampak je treba dokazati negativni vpliv stikov med staršem in otrokom, če se zahteva prekinitev stikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 11.7.1994, s katero je ta zavrnil zahtevek tožnice za začasno prekinitev stikov ml. M.B. z očetom D.B. in odločil o osebnih stikih med ml. M.B. in njenim očetom D.B. Tožena stranka meni, da je prvostopni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje, primerno določil obseg in način stikov, in da ima oče primerne pogoje za otrokovo varstvo ter da je sposoben v času stikov za otroka primerno poskrbeti. Dalje tožena stranka ugotavlja, da bi prekinitev stikov povzročila odtujenost očeta in hčere in da bi to negativno vplivalo na ponovno vzpostavitev stikov. Otrokova pravica pa je, da pozna svojega očeta in vzdržuje z njim redne stike, kar da je tudi v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah.

Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevala prekinitev stikov, ker bi naj otrok pričel zavračati stike z očetom, vendar je bila s prvostopno odločbo njena zahteva zavrnjena, neutemeljeno pa tudi pritožba zoper prvostopno odločbo. Meni, da prvostopni organ ni odločil v skladu s koristmi otroka, ki da kaže že patološki strah pred očetom. Koristi otroka bi morale biti ugotovljene s pritegnitvijo strokovnjaka pediatra - psihologa, kar pa ni bilo storjeno. Dejansko stanje pri organu prve stopnje, po mnenju tožnice, sploh ni bilo ugotovljeno. O bistvenem vprašanju, ali koristi otroka ne zahtevajo, da se stiki prekinejo, ker povzročajo škodo otroku, naj sploh ne bi bilo odločeno. Tožnica predlaga, da se obe odločbi razveljavita in ugotovi, da D.B. nima pravice do osebnih stikov z ml. M.B. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka D.B., ki navaja, da tožnica ni pripeljala hčerke na določeno mesto, kjer bi bila prisotna tudi strokovna komisija, da bi se ugotovilo, ali otrok res odklanja očeta. Dalje navaja, da živi v mirnem okolju z novo partnerico in njenima dvema hčerama, in vsi skupaj težko čakajo, kdaj bodo spet videli M. Po njegovem mnenju je ravnanje tožnice nepremišljeno in samo škoduje otroku. Dodaja še, da hčere M. že ni videl celo leto. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne določi drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, pa je dolžan omogočiti stike. V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica, pri kateri otrok živi, zahtevala prekinitev stikov med očetom in otrokom, za katere sta se starša dogovorila, ker da bi naj otrok odklanjal stike in da stiki tudi negativno vplivajo na otroka. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica te svoje navedbe izkazala, niti da bi ponudila kake dokaze v potrditev svojih navedb. Nasprotno, ko je center za socialno delo hotel preveriti te navedbe s komisijsko kontrolo srečanja med očetom in otrokom, tožnica otroka ni pripeljala na srečanje. Tako so tožničine navedbe ostale nedokazane. Ob takem dejanskem stanju pa seveda ni nobenega razloga, da bi se stiki med otrokom in očetom prekinili. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še pripominja, da se glede na citirano zakonsko določbo ne dokazujejo koristi, ki jih ima otrok od stikov s starši. Da je to koristno, je splošno znano in se predpostavlja glede na veliko večino teh medsebojnih odnosov. Izkazati oziroma dokazati je zato treba negativni vpliv stikov med otrokom in staršem zato, ker ima ta pravico do stika z otrokom. Ta pravica se mu lahko odvzame le, če stiki na otroka negativno vplivajo. Kot je že navedeno, pa v obravnavanem primeru ni z ničemer izkazano, da bi stiki očeta z otrokom, na slednjega negativno vplivali.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).