Jedro

Sprejeti dejanski zaključki sodišča prve stopnje o vzroku tožničinega padca in okoliščinah tega se zaenkrat zdijo sprejemljivi in prav tako tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o neustreznosti poškodovanega robnika na mestu tožničinega padca, kar ni zagotavljalo zadostne varnosti uporabnikom pohodnih javnih površin na obravnavanem območju. Stranski intervenient tudi po mnenju pritožbenega sodišča mora pri izvajanju svojih storitev in vzdrževanja javnih površin ravnati s polno skrbnostjo in zagotavljati polno varnost pešcev oziroma drugih uporabnikov teh površin, saj to opravlja v okviru svoje poklicne dejavnosti, kar mu prinaša tudi ekonomske koristi in ne bi bilo pravično v primeru nastanka škode ob uporabi takšne površine, rizik te prevaliti zgolj na uporabnika, v danem primeru tožnico. Tudi pri gibanju pešcev je treba vedno računati z možnimi nenadnimi premiki smeri iz kakršnega koli razloga, ne da bi bili dolžni računati na možno nevarnost pri takšnem manevru gibanja, vsaj ne brez posebnih opozoril, ki pa jih v danem primeru ni bilo.

Kljub temu je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo iz drugega razloga, ki ga pritožbi toženke in stranskega intervenienta utemeljeno izpostavljata. Dejstvo je, da je stranski intervenient v svoji vlogi nazvani izjava o vstopu v pravdo in odgovor na tožbo z dne 22. 3. 2010 svoje navedbe osredotočil predvsem v prikaz, da je vzrok padca tožnice njena neprevidnost pri hoji oziroma dejstvo, da je stopila iz primerno širokega in vzdrževanega pločnika na kolesarsko stezo na mestu, kjer to ni predvideno, s čemer se je branil lastne odgovornosti za nastalo škodo zgolj glede na poškodovani in nekoliko dvignjen robnik. O tem ugovoru stranskega intervenienta pa sodišče prve stopnje res ni zavzelo stališča in v tej smeri ni ugotavljalo ter ocenjevalo dejstev ter sodba o tem sicer odločilnem vprašanju nima razlogov, kot ji to pritožbi toženke oziroma stranskega intervenienta pravilno očitata. Res je, da mora tudi oškodovanec že po neki splošni pričakovani skrbnosti vsakega človeka pri gibanju oziroma drugih dejavnostih v vsakdanjem življenju ravnati prav tako previdno, pri tem pa ni mogoče prezreti, kot to ti pritožbi poudarjata, da je tožnica sama potrdila, da ji je območje padca bilo dobro znano in da se je na tem območju pogosto s psom gibala v večernih urah, prav tako ji je v bistvu tudi moralo biti znano stanje osvetljenosti tega območja.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (vnaprej toženki) naložilo, da plača tožeči stranki (vnaprej tožnici) odškodnino v znesku 19.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2009 dalje do plačila. V presežku za zahtevanih 15.700,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da plača tožnici pravdne stroške v višini 785,65 EUR v 15. dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa naložilo, da povrne pravdne stroške stranskega intervenienta v znesku 737,04 EUR z enakimi zamudnimi obrestmi. Vtoževana odškodnina predstavlja odškodnino za tožničino negmotno škodo v posledici telesnih poškodb, ki jih je utrpela med hojo po pločniku, ko naj bi ob tem, ko sta se iz nasprotne smeri približevali dve peški, ob premiku v desno stopila na močno poškodovani dvignjen robnik, ki se je nahajal sredi pločnika, nevarnega predela pa ni opazila zaradi slabe razsvetljave. Ker je padla na obe roki, se je pri tem hudo telesno poškodovala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je stranski intervenient - (zavarovanec toženke na osnovi zavarovalnega razmerja zaradi zavarovanja civilne odgovornosti), opustil vzdrževanje obravnavane javne površine in pri tem pokazal premajhno skrbnost, saj robnik, ki ločuje pločnik od kolesarske steze in bi moral biti odstranjen, ni zagotavljal varne hoje pešcev, niti v tej smeri ni bilo kakšnega opozorila. Razmejitev med pločnikom in kolesarsko stezo skratka ni bila primerna, saj se je na mestu tožničinega padca nahajala izboklina v obliki izbočenega in poškodovanega robnika. Verjelo je tožnici, da psa ta ni imela pripetega in na povodcu. Stranski intervenient oziroma toženka tako tožnici odškodninsko odgovarjata za utrpelo škodo na osnovi splošne določbe 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako pa tudi po določbah 5. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), pri čemer bi v skladu s 6. členom OZ pri opravljanju svoje dejavnosti moral stranski intervenient ravnati s profesionalno skrbnostjo. Po višini je tožnici prisodilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 8.500,00 EUR, za strah v znesku 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je ugotovilo, da te pri tožnici ni.

2. Zoper to sodbo – njen zavrnilni del se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi poleg prisojene še nadaljnjo zahtevano odškodnino. Pritožba tožnice graja višino prisojene odškodnine, ki jo ocenjuje kot prenizko glede na ugotovljeno stopnjo tožničine negmotne škode. Pri telesnih bolečinah poudarja naravo utrpelih poškodb, ki so bile hude telesne poškodbe, kot je to tudi opredelil izvedenec travmatolog, zato so tudi posledice poškodb hude in se odražajo tudi v duševni sferi tožnice. Prezreti ni mogoče trajanja in intenzitete utrpelih preteklih telesnih bolečin pri tožnici, kakor tudi ne neugodnosti med zdravljenjem, ki jih pritožba posebej našteva in izpostavlja, telesne bolečine pa bo trpela tudi v bodoče in gre tako glede na starost tožnice za pričakovano dolgotrajno bodočo škodo. Tudi ob upoštevanju meril izoblikovane sodne prakse glede višine odškodnin bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi še 1.500,00 EUR odškodnine iz te podlage (telesnih bolečin). Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu, kjer pritožnica prav tako poudarja ugotovljeno trajanje in intenziteto strahu pri tožnici, strah pa traja pri tožnici še sedaj. Posebej je bila zaskrbljena, kako se bo zdravljenje izteklo, glede na komplikacije med zdravljenjem. Prisojena odškodnina iz te podlage po mnenju pritožbe tudi ni v skladu z višino odškodnin drugih oškodovancev. Prenizka je tudi odškodnina prisojena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kjer pritožba posebej izpostavlja okrnjeno duševno sfero tožnice, saj so ji ostale posledice utrpelih poškodb zaradi omejene gibljivosti, predvsem leve roke, kar bistveno zmanjšuje njene splošne življenjske sposobnosti. Tudi v tej smeri je mogoče pričakovati dolgotrajno bodočo škodo in prav tako primerjava z odškodninami, ki so jih sodišča prisodila drugim oškodovancem s podobno škodo, narekuje prisojo višje denarne odškodnine. Pritožba nadalje graja oceno sodišča prve stopnje, da škode v smeri duševnih bolečin zaradi skaženosti pri tožnici ni, pri čemer poudarja na zunaj vidne telesne spremembe, na primer zadebelitev leve roke, kar vse tožnico moti in je podan tako objektivni in subjektivni element dejanskega stanu, ki nudi podlago za prisojo tovrstne odškodnine. Tožnica pa je dejansko utrpela tudi odtegnitveni sindrom in v zvezi s tem povezano epilepsijo, kar ne glede na mnenje izvedenca prav tako ocenjuje kot posledico poškodbe. Tožnica graja tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi.

3. Toženka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 ZPP. Predlaga razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji. Toženka ne sprejema dokazne in dejanske ocene sodišča prve stopnje o vzroku poškodb pri tožnici ter vzročni zvezi med zatrjevanim padcem ter utrpelo škodo, pa tudi ne pravne opredelitve o obstoju odgovornosti toženke. Pločnik je na mestu padca tožnice varen in v stanju, ki je omogočalo varno hojo vsem uporabnikom. Pri tožnici ni obstojala potreba po umikanju v desno, v kolikor sta ji nasproti prihajali peški, saj je pločnik toliko širok, da se lahko sreča več oseb, ne da bi se bilo treba umikati. Robnik tudi ni predstavljal skrite in nepredvidljive arhitektonske ovire. Sodišče prve stopnje iz tega vidika dejstev sploh ni ocenjevalo, saj je nekako toženkine trditve povzelo kot da se brani le z ugovorom, da je tožnico pred padcem povlekel pes, ki je bil na povodcu. Zato tudi sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Četudi se je umikala, za kar sicer ni bilo potrebe, bi lahko tožnica v obravnavanih okoliščinah računala s kakšno oviro v tleh, ki utegne predstavljati mejo med površinama z različnom režimom (pločnik - kolesarska steza). Robnik, četudi delno izruvan, ni bil skrit in so pešci vedeli zanj. Zgolj nekoliko privzdignjen robnik ne vzpostavlja pravno pomembne vzročne zveze med tožničinim padcem in domnevnimi opustitvami zavarovanca toženke. Vzročno zvezo med zatrjevanim stanjem robnika in tožničinim poškodovanjem je bila dolžna dokazati tožnica. Razmejevanje površin z robnikom pa tudi ni nedopustno, posebno ko se nahaja na robu pločnika oziroma kolesarske steze in sta obe površini s tem razmejeni, tožnica pa tudi ni trdila, da takšna razmejitev različnih površin z robniki ne bi ustrezala standardom urejanja prometnih površin. Robniki pa se nahajajo tudi na drugih površinah. Pritožba pa sodišču prve stopnje tudi očita, da je opustilo vprašanje obstoja tožničine sokrivde za utrpelo nezgodo, saj je stranski intervenient v vlogi z dne 22. 3. 2010, torej pravočasno izrecno navajal, da je vzrok za nezgodo tožničina lastna neprevidnost pri hoji. Potrebno bi tako bilo presoditi v kolikšni meri je sama tožnica prispevala k spotikanju čez robnik in ali bi lahko štrleč robnik na mestu padca opazila, pri čemer ni nepomembno, da je sama tožnica potrdila, da se je na tem območju s psom gibala v večernih urah večkrat. Sodišče prve stopnje je tudi prehitro in neargumentirano ocenilo, da utemeljeno verjame tožnici, da psa ni imela na povodcu, ne da bi njeno izpovedbo primerjalo z izjavo, ki jo vsebuje odpustno pismo, pa tudi ne z izjavo priče Mateja Dreja po dogodku. Sodišče prve stopnje je tudi samo v obrazložitvi sodbe povzelo, da je v dokazne namene vpogledalo tudi spis Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. ZSV 1413/2008, vendar v razlogih sodbe ne navaja, kaj je v njem prebralo, čeprav je izvedbo tega dokaza predlagala toženka. V tem spisu so ugotovitve policistov, ki so opravili ogled kraja nezgode, predvsem o vzroku in okoliščinah nezgode. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti obravnavalo s pravdnima strankama, prav tako se ni opredelilo do vsebine vpogledanega spisa v prekrškovnem postopku. Podrejeno toženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, ki jo ocenjuje kot pretirano v delu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, graja pa tudi odločitev o zamudnih obrestih.

4. Stranski intervenient na strani toženke prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni presodilo primernosti tožničinega ravnanja pred padcem, ali je pri hoji slednji posvečala ustrezno in zadostno skrbnost, čeprav sta toženka in stranski intervenient tovrstne trditve podala v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje ni presodilo tudi ravnanja tožnice z vidika njena zadostne previdnosti, kot bi moralo in bi bila toženkina odgovornost (in stranskega intervenienta) drugačna, zmanjšana vsaj zaradi eventualne soodgovornosti tožnice. Ker sodišče prve stopnje tega ni presojalo in o tem napadena sodba tudi nima razlogov, so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka člena 339 ZPP. Zaradi tega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi skrbneje presoditi vprašanje osvetljenosti kraja škodnega dogodka, saj po mnenju tega pritožnika pomanjkljiva osvetlitev ni mogla vplivati na možnost, da bi tožnica opazila poškodovani robnik ob povprečni skrbnosti. Pritožna pa sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava pri prisoji odškodnine tožnici po višini, tako glede telesnih bolečin kot tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

5. Pravdne stranke pritožbenih odgovorov niso vložile.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno poudarilo odškodninsko odgovornost stranskega intervenienta – zavarovanca toženke kot subjekta, ki opravlja dejavnost splošnega pomena, v kolikor ne dokaže, da je obstojal utemeljen razlog za to, da je nehal opravljati svoje storitve ali jih je neredno opravljal (člen 163 OZ). Dikcija tega člena OZ tudi kaže na prevalitev dokaznega bremena na izvajalca dejavnosti splošnega pomena, ki mora dokazati, da bodisi je redno opravljal svoje storitve ali pa da je obstojal utemeljen vzrok, da jih ni mogel opravljati, tako kot bi jih moral. Res je tudi, da stranskega intervenienta bremeni stroga, profesionalna skrbnost v smislu člena 6 OZ.

8. Glede na navedeno se torej izvajalec storitev dejavnosti splošnega pomena lahko razbremeni le, če dokaže, da je opravljal storitve redno ali da jih ni mogel opravljati iz utemeljenega vzroka. Po drugi strani pa mora oškodovanec dokazati, da je do škode prišlo prav na določno ugotovljen način, in to v posledici kršitev iz sfere dolžnosti izvajalca storitev splošnega pomena, kot tudi protipravnost njegovega ravnanja in vzročno zvezo med njegovimi opustitvami ter nastalo škodo. V danem primeru je tako na tožnici dokazno breme v dokaz dejstev, kako in na kakšen način se je škodni dogodek zgodil in da se je zgodil zaradi kršitve potrebne skrbnost stranskega intervenienta pri opravljanju njegove dejavnosti, kot tudi, da je za to dejavnost zadolžen po določenih predpisih oziroma aktih in da je to skrbnost protipravno kršil. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je padla, ko se je spotaknila ob pomikanju v desno v privzdignjen, poškodovan robnik, ki razmejuje pločnik in kolesarsko stezo, pri čemer ji je verjelo tudi, da vzrok njenega umikanja v desno in spotaknitve, ni bil pes na povodcu in njegovo gibanje, prav tako pa je zaključilo, da tak poškodovan, privzdignjen robnik ni zagotavljal varne hoje pešcev, da pa ob zadostni skrbnosti zavarovanca toženke, takšne ovire na cestišču ne bi smelo biti. Našlo je tedaj vzročno zvezo med navedeno opustitvijo skrbnosti na strani zavarovanca toženke in tožničino škodo.

9. Sprejeti dejanski zaključki sodišča prve stopnje o vzroku tožničinega padca in okoliščinah tega se zaenkrat zdijo sprejemljivi in prav tako tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o neustreznosti poškodovanega robnika na mestu tožničinega padca, kar ni zagotavljalo zadostne varnosti uporabnikom pohodnih javnih površin na obravnavanem območju. Stranski intervenient tudi po mnenju pritožbenega sodišča mora pri izvajanju svojih storitev in vzdrževanja javnih površin ravnati s polno skrbnostjo in zagotavljati polno varnost pešcev oziroma drugih uporabnikov teh površin, saj to opravlja v okviru svoje poklicne dejavnosti, kar mu prinaša tudi ekonomske koristi in ne bi bilo pravično v primeru nastanka škode ob uporabi takšne površine, rizik te prevaliti zgolj na uporabnika, v danem primeru tožnico. Tudi pri gibanju pešcev je treba vedno računati z možnimi nenadnimi premiki smeri iz kakršnega koli razloga, ne da bi bili dolžni računati na možno nevarnost pri takšnem manevru gibanja, vsaj ne brez posebnih opozoril, ki pa jih v danem primeru ni bilo.

10. Kljub temu je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo iz drugega razloga, ki ga pritožbi toženke in stranskega intervenienta utemeljeno izpostavljata. Dejstvo je, da je stranski intervenient v svoji vlogi nazvani izjava o vstopu v pravdo in odgovor na tožbo z dne 22. 3. 2010 svoje navedbe osredotočil predvsem v prikaz, da je vzrok padca tožnice njena neprevidnost pri hoji oziroma dejstvo, da je stopila iz primerno širokega in vzdrževanega pločnika na kolesarsko stezo na mestu, kjer to ni predvideno, s čemer se je branil lastne odgovornosti za nastalo škodo zgolj glede na poškodovani in nekoliko dvignjen robnik. O tem ugovoru stranskega intervenienta pa sodišče prve stopnje res ni zavzelo stališča in v tej smeri ni ugotavljalo ter ocenjevalo dejstev ter sodba o tem sicer odločilnem vprašanju nima razlogov, kot ji to pritožbi toženke oziroma stranskega intervenienta pravilno očitata. Res je, da mora tudi oškodovanec že po neki splošni pričakovani skrbnosti vsakega človeka pri gibanju oziroma drugih dejavnostih v vsakdanjem življenju ravnati prav tako previdno, pri tem pa ni mogoče prezreti, kot to ti pritožbi poudarjata, da je tožnica sama potrdila, da ji je območje padca bilo dobro znano in da se je na tem območju pogosto s psom gibala v večernih urah, prav tako ji je v bistvu tudi moralo biti znano stanje osvetljenosti tega območja.

11. Kakršen koli soprispevek oškodovanca k nastanku škode vodi k obstoju deljene odgovornosti med poškodovalcem in oškodovancem in delno zmanjšuje odškodninsko odgovornost odgovornega subjekta. Ker v tej smeri sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, tega ne more nadomestiti pritožbeno sodišče. Zato je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

12. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje oceni samo ravnanje tožnice kot oškodovanke v okoliščinah pred obravnavanim padcem oziroma v času tega in to z vidika njene pričakovane skrbnosti in previdnosti pri hoji, ob dejstvu, da je poznala območje in njegove značilnosti, kot tudi stanje osvetljenosti tega območja. Pri tem pa naj sodišče prve stopnje pretehta tudi ostale pritožbene trditve iz pritožb toženke oziroma stranskega intervenienta, pri čemer je v zvezi s pritožbenim očitkom stranskega intervenienta, da bi bilo treba določneje ugotoviti stanje osvetljenosti območja treba poudariti, da je bil za razsvetljavo zadolžen prav tako stranski intervenient in sodi v njegovo sfero zatrjevanje in dokazovanje, da je z vidika osvetljenosti storil vse kot je bilo potrebno. Ko toženka to poudarja v pritožbi, je treba še dodati, da sodi v njeno dokazno sfero tudi dokaz, da dvignjen robnik kot razmejitev med dvema površinama ni v neskladju s standardi urejanja prometnih površin, saj mora kot subjekt vzdrževanja teh enostavno narediti vse, da je gibanje po njih varno.

13. V ponovljenem sojenju bo treba pretehtati tudi pritožbene ugovore na račun višine prisojene odškodnine, s katerimi se zaenkrat pritožbeno sodišče glede na ne dovolj raziskano podlago zahtevka ter posledično razveljavitev prvostopenjske sodbe, ni ukvarjalo.

14. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje tudi ponovno odločalo o pravdnih stroških, zato tudi ni bila predmet presoje pritožbenega sodišča grajana prvostopenjska stroškovna odločitev.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 165 ZPP.