Jedro

Tako, kakor zakonsko določilo razume tožnik pa bi pomenilo, da pri začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nasproti zemljiškoknjižnemu lastniku ne bi bilo potrebno izkazati nobene od treh predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker takšne predpostavke že tako ali tako obstajajo, to pa ni bil namen zakonodajalca, zato zgolj povezovanje dveh predpostavk ne zadošča in mora predlagatelj začasne odredbe eno od predpostavk konkretno izkazati za verjetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik v postopku za ugotovitev obsega skupnega premoženja in izstavitve zemljiškoknjižne listine zahteval zoper toženko prepoved odtujitve in obremenitve njej lastnih nepremičnin.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje o uveljavljanjem razlogu iz tretje alinee drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni reklo ničesar, saj je sodišče neobstoj obeh uveljavljanih razlogov (iz prve in tretje alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ) obširno obrazložilo v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa.

Tudi pritožbena izvajanja, da je nevarnost odtujitve in obremenitve podana že zato, ker je toženka v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica (prva alinea prvega odstavka 272. člena ZIZ), v kolikor pa z nepremičnino ne namerava razpolagati, pa ne bo utrpela hujših posledic kot tožnik (tretja alinea drugega odstavka 272. člena ZIZ), ne morejo imeti uspeha. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevane nevarnosti ni z ničemer konkretiziral. Tako, kakor zakonsko določilo razume tožnik pa bi pomenilo, da pri začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nasproti zemljiškoknjižnemu lastniku ne bi bilo potrebno izkazati nobene od treh predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker takšne predpostavke že tako ali tako obstajajo, to pa ni bil namen zakonodajalca, zato zgolj povezovanje dveh predpostavk ne zadošča in mora predlagatelj začasne odredbe eno od predpostavk konkretno izkazati za verjetno.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker niso bili priglašeni, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato njeni stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).