Jedro

Vrhovno sodišče je izrazilo stališče, da je prepoved razpolaganja v prvem odstavku 88. člena ZDen namenjena zavarovanju pravic denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poskusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Ker kot nepošten poskus razpolaganja ne moremo šteti pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, za katero morata biti izpolnjeni predpostavki dobrovernosti in lastniška posest v obdobju najmanj desetih let, ni mogoče šteti, da je 88. člen ZDen zajel tudi slednje. Kolikor so predpostavke iz 43. člena SPZ izpolnjene, nikakor ni moč trditi, da gre za kakršenkoli nepošten poskus razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da prepoved razpolaganja po prvem odstavku 88.člena ZDen zajema le razpolaganja, ki zahtevajo izraz (pravno poslovne) volje (pravni posli in enostranske izjave volje), med katere priposestvovanje ne spada.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke po tožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o stroških postopka, to je v točki 2. pod I. A. spremeni tako, da ta točka sedaj v celoti glasi: „Prva toženka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 2.097,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Druga toženka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 341,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Pritožba prve toženke po tožbi in tožnice po nasprotni tožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati drugi toženki po tožbi 51,00 EUR pritožbenih stroškov.

IV. Prva toženka po tožbi in tožnica po nasprotni tožbi je dolžna sama nositi nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku po tožbi in ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik parc. št. y k.o. V., ki je nastala s parcelacijo parc. št. x k.o. V., evidentirane v elaboratu št. 900042 - 13, na podlagi katerega je Geodetska uprava rezervirala novo parc. št. y k.o. V. in je elaborat sestavni del sodbe (točka 1. pod točko I. A. izreka) ter odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki 2.438,72 EUR nastalih pravdnih stroškov (točka 2. pod I. A. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec dolžan tožnici izročiti v neposredno posest nepremičnino parc. št. y k.o. V., ki je nastala s parcelacijo parc. št. x k.o. V., evidentirane v elaboratu št. 90042 - 13 in posledično zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (točka 1. in 2. pod II.B. izreka).

2. Zoper to sodbo, in sicer zoper odločitev o tožbenemu zahtevku po tožbi (A.) ter zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (B.) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje prva toženka po tožbi in tožeča stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju prva toženka) ter predlaga njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka po tožbi in ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in posledično spremembo odločitve o stroških postopka. Glede odločitve o zahtevku po tožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je priposestvovalna doba tožnika začeli teči najkasneje leta 1997 do leta 2010, ko je bila vložena predmetna tožba. Priposestvovanje tožnika, v kolikor bi to materialnopravno sploh bilo mogoče, bi res začelo teči najkasneje leta 1997, hkrati pa to pomeni, da bi se 10-letna priposestvovalna doba izteka najkasneje leta 2007. Sodišče prve stopnje ponovno, kot že v svoji prvi sodbi, zaključuje, da se je priposestvovalna doba na strani tožnika iztekla po trenutku, ko je prva toženka pridobila lastninsko pravico z denacionalizacijskima odločbama. Ne glede na dejstvo, da je takšno ugotovitev podalo tudi višje sodišče v svoji odločbi 13. 3. 2012, ni mogoče spregledati, da je takšna ugotovitev dejanskega stanja evidentno napačna, saj je druga denacionalizacijska odločba, to je odločba UE Slovenska Bistrica z dne 23. 5. 2008, s katero je bil prvi toženki vrnjen delež 6204/60568 celote nepremičnine parc. št. x k.o. V., postala pravnomočna šele 23. 5. 2008, torej evidentno po ugotovljenem izteku priposestvovalne dobe. Pogoji za priposestvovanje na strani tožnika so se iztekli prej in ne kasneje, torej po tem, ko je originarno lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah na podlagi odločbe pridobila toženka. Priposestvovalna doba na strani tožnika bi se, v kolikor bi ta sploh tekla, dejansko iztekla, še preden je toženka originarno pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Pomeni, da v trenutku, ko je lastninsko pravico pridobila toženka, ni več nobenih ovir za takšno pridobitev, saj ne gre za konkurenco dveh pridobitnih načinov. Najprej bi lastninsko pravico z iztekom priposestvovalne dobe neposredno na podlagi zakona pridobil tožnik, nato pa, na podlagi odločbe, toženka. Sicer pa prva toženka vztraja pri svojem prepričanju, da priposestvovanje ne tej nepremičnini vse do trenutka, ko ji je bila vrnjena v last, ni moglo teči. Obstajata dve diametralno nasprotni stališči Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3961/2010 z dne 13. 4. 2011 in Višjega sodišča v Mariboru (sprejetega v tej zadevi) I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012. Obe stališči izvirata iz nove sodne prakse, starejše pa niti ni. Prva toženka je prepričana, da je pravilno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da priposestvovanje na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije, ni mogoče (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998). Citirana ustavna odločba govori o prepovedi razpolaganja uzakonjene v 88. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v kateri je zakonodajalec določil, da so pravni posli in enostranske izjave volje, sklenjene v nasprotju z prepovedjo, nični. Prepoved razpolaganj, katere kršitev ima za posledico ničnost pravnega posla, je zakonodajalec uzakonil v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije. S prepovedjo je promet s premoženjem, ki je bilo s strani države odvzeto zasebnikom, za določen čas izvzel iz pravnega prometa, vendar pa s tem ni prekršil načela avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij in ne načela dispozitivnosti pogodbenih strank. Po prvem odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) na javnem dobru in stvari izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Zato priposestvovanje na denacionalizacijskem premoženju, ki je prav za zaščito javnega interesa (zaradi izvedbe denacionalizacije) izvzeto iz pravnega prometa, ni moglo teči, in bi eventualno lahko začelo teči šele po tem, ko je to premoženje postalo last denacionalizacijskih upravičencev, tako kot to že ves čas trdi prva toženka. Ta doba pa se v konkretni zadevi ni iztekla, zato tožnik ni mogel postati lastnik. Ker je prva toženka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila v postopku denacionalizacije z odločbo o denacionalizaciji UE Slovenska Bistrica dne 12. 5. 2006 in 23. 5. 2008, v povezavi s sklepom o dedovanju z dne 10. 6. 2009, je šteti, da je pridobila to pravico šele v letu 2006 oziroma 2008, zato niti teoretično ni mogoče, da bi se od njene pridobitve po dnevu vložitve tožbe iztekla 10-letna priposestvovalna doba. V tej posledici pa je napačna tudi odločitev o nasprotni tožbi in odločitev o stroških postopka.

3. Pravočasno pritožbo po zakonitem zastopniku vlaga tudi druga toženka po tožbi (v nadaljevanju druga toženka), in sicer le zoper stroškovno odločitev (točka 2. pod točko I. A. izreka) in predlaga, da se v tem delu sodba razveljavi oziroma podredno, da se stroški druge toženke zmanjšajo. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede nerazdelne povrnitve nastalih pravdnih stroškov. Nesporno je, da je bila v zemljiški knjigi ob vložitvi tožbe pri vložku 393 k.o. V. pripisana parcela x, ki je v naravi vinograd, v izmeri 7868 m2 in njiva v izmeri 1065 m2. Druga toženka je solastnica parc. št. x do 16493/60568, medtem ko je prva toženka solastnica le-te do 44075/60568, torej v znatno večji višini kot druga toženka. Nesporno tudi je, da je o parc. št. z k.o. V. (sadovnjak) že pravnomočno razsojeno (v tem postopku), parcela pa je bila pred tem v izključni lasti prve toženke, zato glede te parcele in odločanja o njej druga toženka s prvo toženko ni in ne more biti enotna sospornica. Odločitev o nerazdelni povrnitvi pravdnih stroškov zato ni pravilna. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba prve toženke ni utemeljena, pritožba druge toženka pa je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju dalo izdelati elaborat, na podlagi le-tega pa ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi, da je tožnik lastnik parc. št. y k.o. V., ki je nastala s parcelacijo parc. št. x k.o. V., elaborat pa je sestavni del sodbe. Zaradi izdelave elaborata je bila dejansko zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vendar le glede še sporne parc. št. x v solasti prve in druge toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila na strani tožnika dobrovernost posesti te parcele, hkrati pa tudi, da je do vložitve tožbe oziroma do takrat, ko je tožnik bil v dobri veri (do leta 2010) preteklo že več kot 10 let (od leta 1997, ko je priposestvovanje začelo teči), s čimer so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje iz drugega odstavka 43. člena SPZ. Na ta način je tožnik na originaren način pridobil lastninsko pravico na delu parc. št. x k.o. V., ki je sedaj nova parc. št. y. V posledici navedenega je ugodilo tožbenemu zahtevku in nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi in drugi toženki.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo postopkovnih kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP). V postopku je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in na tej podlagi tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, kar se tiče odločitve o glavni stvari, medtem ko v delu izpodbijane stroškovne odločitve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev, da sta toženki nerazdelno odgovorni tožniku za povračilo pravdnih stroškov, zmotna, kar bo zaradi pritožbe druge toženke predmet nadaljnje obrazložitve.

O pritožbi prve toženke:

7. Najprej je potrebno povedati, da je bilo o parceli, ki je bila sicer v izključni lasti prve toženke v tem postopku že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje P 53/2010 z dne 24. 8. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012 (zoper katero prva toženka, v škodo katere je bila sprejeta odločitev, ni vložila izrednega pravnega sredstva). Ta del odločitve je pravnomočen, zadeva je bila delno razveljavljena izključno le iz razloga, ker del zemljišča (del parc. št. x), na katerem je tožeča stranka zatrjevala priposestvovanje, ni bil geodetsko odmerjen, kar je bilo storjeno v ponovljenem postopku.

8. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na svojo že izdano odločbo v tem postopku (sodbo I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012), ker pa se odločitev nanaša na drugo parcelo in gre torej za novo odločitev, sodišče s to odločbo ponovno navaja razloge, kot jih je predhodno že podalo.

9. Tožeča stranka je s predmetno tožbo zahtevala ugotovitev, da je na nepremičnini z vl. št. 396 k.o. V. in delu nepremičnine x vl. št. 393 k.o. V. pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. O nepremičnini, parc. št. z vl. št. 396 k.o. V. je v tem postopku že bilo pravnomočno odločeno zaradi ugotovitve sodišča, da je na njej tožnik na originaren način, s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico in v tem delu ugoditve tožbenemu zahtevku (že citirana odločba sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje). Zaradi tega bo v nadaljevanju govora le o delu nepremičnine x, ki je v zemljiški knjigi sedaj označena kot parc. št. x k.o. V., saj je le-ta predmet izpodbijane prvostopenjske sodbe. Na podlagi v ponovljenem postopku izdelanega elaborata je v izreku izpodbijane sodbe ta parcela označena z novo parcelo št. y k.o. V. 10. Nesporno je, da je del nepremičnine x k.o. V. (v nadaljevanju parc. št. x) v naravi vinograd in delno njiva, ter da sta v zemljiško knjigo vpisana kot solastnika le-tega in sicer prva toženka v višini 44075/60568-in celote, druga toženka pa do 16493/60568-in celote. Ta parcela je bila z odločbo Okrajne zaplembene komisije, Maribor - desni breg, št. 374/45 z dne 29. 8. 1945 nacionalizirana. Po lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki je bilo zaključeno s sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)(1) in je bila kot lastnica teh nepremičnin v zemljiški knjigi z učinkom od 15. 1. 2004 (5. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1)(2) vpisana druga toženka, ki je bila v postopku denacionalizacije tudi zavezanka za vračilo teh nepremičnin v naravi. Pravni prednici prve toženke kot denacionalizacijski upravičenki, po kateri je prva toženka dedovala, je bila z delno denacionalizacijsko odločbo UE S.B. št. 915-321-98/92 AŠ z dne 12. 5. 2006 (pravnomočni 1. 6. 2006) v naravi vrnjena nepremičnina parc. št. x v deležu 37871/60568-in celote, nato pa z delno denacionalizacijsko odločbo istega upravnega organa št. 915-321-98/92 AŠ dne 23. 5. 2008 (pravnomočno 13. 6. 2008) vrnjen še dodatni delež na isti nepremičnini v višini 6204/60568-in celote. Po realizaciji citiranih denacionalizacijskih odločb in sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi je prva toženka od 7. 9. 2009 v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica parc. št. x in sicer do 44075/60568 - in celote (druga toženka pa do 16493/60568 - in celote).

11. Materialna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini se v danem postopku presoja po drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), na podlagi prehodne in končne določbe 269. člena istega zakona, po katerem se zahteva dobroverna lastniška posest in potek 10-letne priposestvovalne dobe.

12. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje o dejanskih ugotovitvah v zvezi z dobrovernostjo in tekom priposestvovalne dobe ter se na razloge v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dobrovernost tožnika do leta 2010 v pritožbenem postopku ni sporna, prav tako ni sporen začetek teka priposestvovalne dobe od 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL, po katerem sporna parcela ni bila več v družbeni, temveč v državni lasti (lastnik te parcele je bila do izdaje denacionalizacijskih odločb v celoti druga toženka). Ker originaren način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem na družbeni lastnini ni bil možen, se šteje, da je začetek teka priposestvovanja najkasneje z uveljavitvijo ZLNDL. Ker navedeno dejstvo pritožbeno ni sporno, se v zvezi s tekom priposestvovalne dobe sodišče druge stopnje prav tako sklicuje na razloge, ki jih je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje.

13. Sporno v pritožbenem postopku pa je, kot zatrjuje prva toženka v svoji pritožbi, da priposestvovanje sploh ni moglo teči zaradi določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, po katerem z dnem uveljavitve Zden(3) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve ter so pravni posli in enostranske izjave volje nični (prvi in drugi odstavek 88. člena ZDen).(4) Zaradi te zakonske določbe prva toženka zatrjuje, da od dneva, ko je bil uveden denacionalizacijski postopek (vloga je bila vložena 26. 2. 1992), priposestvovanje ni moglo teči. 14. Sodišče druge stopnje je že v prvem sojenju zavzelo stališče o navedenem. Res je, da se je že v prvem sojenju, kot tudi sedaj v pritožbi, prva toženka sklicevala na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3961/2010 z dne 13. 4. 2011(5), vendar pa sodišče druge stopnje v prvem sojenju temu stališču ni sledilo in je zavzelo nasprotno stališče, da je originaren način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem izključen iz določbe 88. člena ZDen ter se lahko lastninska pravica kljub denacionalizacijskem postopku pridobi s priposestvovanjem. Tako imamo v sedanjem odločanju dve nasprotni stališči višjih sodišč(6), kar pravilno izpostavlja pritožba. Sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju glede druge nepremičnine vztraja pri stališču, kot ga je zavzelo že v odločbi I Cp 1600/2011. Ker v zvezi s tem ni druge sodne prakse višjih sodišč, niti Vrhovnega sodišča RS, sodišče druge stopnje vztraja pri stališču, kot ga je že zavzelo, posebej pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/1993 z dne 17. 2. 1994. V tej sodbi je Vrhovno sodišče izrazilo stališče, da je prepoved razpolaganja v prvem odstavku 88. člena ZDen namenjena zavarovanju pravic denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poskusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Ker kot nepošten poskus razpolaganja ne moremo šteti pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, za katero morata biti izpolnjeni predpostavki dobrovernosti in lastniška posest v obdobju najmanj desetih let, ni mogoče šteti, da je 88. člen ZDen zajel tudi slednje. Kolikor so predpostavke iz 43. člena SPZ izpolnjene, nikakor ni moč trditi, da gre za kakršenkoli nepošten poskus razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da prepoved razpolaganja po prvem odstavku 88.člena ZDen zajema le razpolaganja, ki zahtevajo izraz (pravno poslovne) volje (pravni posli in enostranske izjave volje), med katere priposestvovanje ne spada. Kolikor bi zakonodajalec želel zajeti tudi originaren način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, bi po oceni sodišča druge stopnje to bilo evidentno razvidno iz prehodnih določb ZDen, ne pa, da je v citirani prehodni določbi 88. člena ZDen izrecno določeno, da se prepoved razpolaganja nanaša na pravne posle in enostranske izjave volje. Tudi sicer odločbe v sodni praksi na ta način govorijo o dejanski prepovedi razpolaganja z nepremičnino, tako na primer tudi sodba II Ips 388/2003 z dne 17. 6. 20104 pravi, da bi pomenilo zlorabo prava, če bi se dopustilo, da bi zavezanec v času prepovedi razpolagal z nepremičnino, tako da bi preprečil upravičencu njeno vrnitev in da v tem primeru gre za absolutno ničen posel. Nadalje, tudi sodba II Ips 741/2009 z dne 14. 1. 2010 govori o ničnem pravnem poslu, sklenjenem v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s premoženjem iz 88. člena ZDen, ki pa velja le za denacionalizacijske primere, ko se upravičencu vrne nepremičnina v naravi, kajti to je ena izmed oblik vrnitve, sicer je vrnitev možna v plačilu odškodnine.

15. Zaradi navedenega je neutemeljena pritožba v delu, ko zatrjuje, da v času od začetka teka denacionalizacijskega postopka za vrnitev sporne nepremičnine priposestvovalna doba ne more teči. Tek priposestvovalne dobe ni prekinjen, prekinjen tudi ni bil zaradi vrnitve denacionalizacijski upravičenki pred oz. po izteku priposestvovalne dobe (desetih let), šteti je le, da se je spremenilo lastništvo sporne nepremičnine, kar pa na sam tek priposestvovalne dobe ne more vplivati. Ta časovna komponenta ni zato v ničemer pravno odločilna in pritožbena izvajanja v tej smeri niso utemeljena. Poleg tega prva toženka v pritožbi niti ne zatrjuje, da je od pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb v zvezi s sporno nepremičnino kakorkoli (razen, da je vpisala lastninsko pravico l. 2009) opozorila tožnika na dejstvo neupravičene uporabe te nepremičnine oz. uporabe le-te ni prepovedala. Tožnik sam (kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar ni pritožbeno sporno) je zaradi nastopa okoliščin na njegovi strani pri vpogledu v zemljiško knjigo v letu 2010 ugotovil, da gre za nepremičnine, na katere ni vpisana njegova lastninska pravica, temveč lastninska pravica prve in druge toženke.

16. V posledici navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353.člena ZPP.

O pritožbi druge toženke:

17. Druga toženka se s svojo pritožbo pritožuje le zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, na podlagi katere je odločilo, da je s prvo toženko nerazdelno dolžna povrniti tožniku 2.438,72 EUR v tem postopku nastalih pravdnih stroškov (stroškovna odločitev je bila po prvem sojenju, ko je prišlo do delne potrditve prvostopenjske odločbe P 53/2010 z dne 24. 8. 2011 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012) razveljavljena ter se je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržala za končno odločbo.

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila izključna lastnica parc. št. z (o kateri je že pravnomočno odločeno) prva toženka, druga toženka pa je solastnica parcele, ki je predmet sedaj izpodbijane sodbe in odločanja na drugih stopnji, vendar v manjšem deležu kot prva toženka, in sicer v višini 27,23% (16493/60568 - tink celote). Ker je bila druga toženka tako solastnica sedaj obravnavane parcele v višini 27,23%, prva toženka pa v višini 72,77%, medtem ko je bila izključna lastnica prve parcele prva toženka, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je naperjen le zoper toženca F.Š., je ugotoviti, da se je zahtevek v razmerju do druge tožnice nanašal le na 14% (na prvo tožnico pa 86%).

19. Zaradi tega je sodišče prve stopnje na prvi stopnji odmerjene in dosojene pravdne stroške v višini 2.438,72 EUR (katerih odmera s strani pritožnic v pritožbenem postopku ni bila prerekana) razdelilo v razmerju 86 proti 14% in odločilo, da je prva toženka dolžna povrniti tožniku 2.097,30 EUR, druga toženka pa 341,42 EUR. S tem je ugodilo pritožbi druge toženke, ki se je v pritožbi zavzemala za zmanjšanje zoper njo odmerjenih pravdnih stroškov ter v tem delu (točka 2. pod I.A izreka izpodbijane sodbe) stroškovno odločitev spremenilo tako kot izhaja iz predhodne obrazložitve zaradi pravilne uporabe materialnega prava.

20. Ker je druga toženka s svojo pritožbo, ki je bila uperjena zgolj v stroškovno odločitev, uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer 50,00 EUR po tar. št. 3220 ter materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 2% (kot je bilo priglašeno) oz. 1,00 EUR, skupaj 51,00 EUR.

21. Sodišče druge stopnje ni priznalo po drugi toženki priglašenih pritožbenih stroškov po tar. št. 3210, po kateri gre pritožniku nagrada za postopek zoper odločbo o glavni stvari, temveč ji je priznalo nagrado za postopek zoper druge odločbe po tar. št. 3220, saj je pritožba druge toženke v celoti naperjena le zoper odločitev o stroških postopka, ki je kot taka vsebovana v sodbi. Pritožba se ni nanašala na siceršnjo odločitev o glavni stvari.

22. Prva toženka, ki je v postopku v celoti propadla, je dolžna sama nositi nastale ji stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Op.št.(1) : ZLNDL je stopil v veljavo 25. 7. 1997 Op.št.(2) : Vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Op.št.(3) : Velja od 7. 12. 1991. Op.št.(4) : (1) Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oz. v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. (2) Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom so nični.

Op.št.(5) : Nedopustno bi bilo, da bi bili pridobitelji na podlagi perfektnih pravnih poslov v slabšem položaju od subjektov, ki bi nepremičnino priposestovali.

Op.št.(6) : Sklep VSL I Cp 3961/2010 z dne 13. 4. 2011 in sodba VSM I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012.