Jedro

Tožniku (javnemu uslužbencu, zaposlenemu v javnem zdravstvenem zavodu) se pri izplačevanju plačila po dejanskem delu ne morejo priznati tudi dosežena štiri napredovanja. Pravilnik o napredovanjih delavcev, zaposlenih v zdravstvu, namreč v 6. členu izrecno določa, da zaposleni, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne morejo napredovati. Tožnik nima izobrazbe za delovno mesto vzdrževalec-tehnik V, zato na tem delovnem mestu ne bi mogel napredovati niti v primeru, če bi imel za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko plače v višini 3.608,92 EUR bruto in po obračunu in plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati tožniku pripadajoč neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.220,63 EUR od 1. 5. 2011 dalje, do plačila v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožnika je v predmetni zadevi irelevantno, da na podlagi ZRPJZ in na podlagi Pravilnika o napredovanjih delavcev, zaposlenih v zdravstvu, ne bi bil upravičen do napredovanj. Na podlagi kasneje sprejetih pravil je bil tožnik upravičen do 4 napredovanj, kar izhaja iz 2. odstavka 49c. in 49č. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na določbi 19. člena tega zakona, čeprav tožnik ni bil premeščen ali na novo zaposlen. Prevedba ne pomeni premestitve, zato za tožnika veljata 44c. in 44č. člen ZSPJS. Izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnost tožene stranke je bila v tem, da s tožnikom sklene ustrezno pogodbo za delovno mesto št. V - v tem primeru bi tožnik s štirimi napredovanji prejemal plačo za 22. plačni razred. Tožena stranka bi tožnika lahko tudi razporedila na drugo delovno mesto in z njim sklenila pogodbo. Dejstvo, da s tožnikom ni bila sklenjena ustrezna pogodba za delo, ki ga je tožnik ves čas opravljal od leta 1993, ne more vplivati na njegovo pravico do prejemanja plače v višini, kot je priznana za to delovno mesto. Tožnik bi bil tako upravičen do plače za 22. plačni razred. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo le do višine 19. plačnega razreda zaradi napačne uporabe 19. člena ZSPJS. Slednji bi za tožnika veljal, če bi se ta na novo zaposlil oziroma bi bil premeščen. Tožnik pa je že ves čas zaposlen na istem delovnem mestu. Gramatikalna razlaga in razlaga po namenu 19. člena ZSPJS kaže na napačno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, katere uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi postopek prevedbe tožnikovega delovnega mesta in ureditev napredovanj pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, do kakšnega plačila je bil tožnik upravičen v času 1. 8. 2008 do 31. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku enkrat že odločalo, s sodbo z dne 18. 2. 2013, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plači za navedeno obdobje, in sicer do višine plače za 19. plačni razred, presežek pa je zavrnilo. Poleg tega je še odločilo, da se postopek ustavi v delu glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec-tehnik V (I), v delu obračuna razlike v plači nad zneskom 4.881,76 EUR bruto, v delu obračuna davkov in prispevkov ter izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlik v plači od junija 2010 dalje. Sodišče druge stopnje je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP na pritožbo tožnika razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe in ga vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo preostanek tožbenega zahtevka (plačilo razlik v plači med 19. in 22. plačnim razredom), kar je predmet pritožbenega postopka.

Med strankama ni sporno, da je tožnik že pred prevedbo (1. 8. 2008) opravljal dela delovnega mesta tehnik s specialnimi znanji (ki je bilo prevedeno v delovno mesto vzdrževalec - tehnik V), čeprav ima zaradi neustrezne izobrazbe sklenjeno pogodbo za delovno mesto vzdrževalec II (prevedeno na delovno mesto vzdrževalec IV). Tožnik je imel na dan 31. 7. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II, zato je bil preveden na delovno mesto vzdrževalec IV. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila prevedba izvedena zakonito in skladno z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS (Ur. l. RS, št. 35/2011), ki določa, da je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalne sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s prevedbo je tožnik v podpis prejel aneks za delovno mesto vzdrževalec IV, zoper katerega je ugovarjal. Tožnikov ugovor je bil uspešno rešen in tožena stranka mu je izdala odločbo, da je razporejen na delovno mesto vzdrževalec - tehnik V in da mu od 1. 8. 2008 dalje pripada poračun plač. Ta odločba nikoli ni bila realizirana (ni mu bila ponujena pogodba za delovno mesto vzdrževalec - tehnik IV in niso mu bile izplačane plače za to delovno mesto), kar med strankama tudi ni sporno.

V konkretnem sporu tožnik prevedbe ne izpodbija, zahtevek na sklenitev pogodbe za delovno mesto vzdrževalec - tehnik V pa je tekom postopka umaknil. Zahteva le plačilo po dejanskem delu za čas od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2010. Tožniku je bila plača izplačevana skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec IV, pri čemer so bila pri izplačilu plače upoštevana tudi štiri napredovanja. Tožniku pa za delo, ki ga je opravljal (dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta vzdrževalec - tehnik V) pripada plača, kakršno bi prejemal, kot da bi bil na to zahtevnejše delovno mesto dejansko premeščen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe - ZSPJS). V 1. odstavku 19. člena ZSPJS je med drugim določeno, da se ob zaposlitvi ali premestitvi na drugo delovno mesto javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je bil premeščen. Prvi odstavek 19. člena ZSPJS nadalje določa, da se javnemu uslužbencu ob premestitvi plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu pred premestitvijo poveča za en plačni razred, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo. Delovno mesto vzdrževalec IV, za katerega ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je uvrščeno v 14. plačni razred. S štirimi priznanimi napredovanji se je tožniku izplačevala plača v višini 18. plačnega razreda. Ker je izhodiščni plačni razred zahtevnejšega delovnega mesta vzdrževalec - tehnik V prav tako 18. plačni razred, tožniku glede na določbo 19. člena ZSPJS pripada dodatni plačni razred, zato je tožnik upravičen do plačila v višini plače za 19. plačni razred.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se tožniku pri izplačevanju plačila po dejanskem delu morala priznati tudi dosežena štiri napredovanja. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na Pravilnik o napredovanjih delavcev, zaposlenih v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/1994 in spremembe), ki v 6. členu eksplicitno določa, da zaposleni, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne morejo napredovati. Tožnik nima izobrazbe za delovno mesto vzdrževalec-tehnik V, zato na tem delovnem mestu ne bi mogel napredovati niti v primeru, če bi imel za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek na izplačilo razlik v plači med 19. in 22. plačnim razredom, za čas od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2010, zavrne.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se za določitev plačnega razreda, ki se upošteva pri plačilu po dejanskem delu, morala upoštevati 49.c in 49.č člen ZSPJS. Ta dva člena namreč spadata v okvir poglavja Prevedba osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja ter njena uvrstitev v plačni razred. Predmet konkretnega delovnega spora pa ni prevedba, temveč plačilo po dejanskem delu. Pritožba se očitno pomotoma sklicuje tudi na 44c. in 44č. člen ZSPJS, saj ta dva člena sploh ne obstajata.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).