Jedro

Pravna oseba je dolžna poskrbeti, da ima na sedežu družbe vedno koga, ki dviguje poštne pošiljke in za samo pravilno vročitev tožbe ni relevantno dejstvo, ali je imela tožena stranka osebo pooblaščeno za zastopanje ali ne.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej sklenilo, da se postopek deloma ustavi (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo posameznih terjatev, ki so posamično opisane v izreku sodbe, iz zastavljene nepremičnine z ID znakom parcela X 179/1 katastrska občina ... parcela 179/1 (ID 0001) do najvišjega zneska 900.000,00 EUR in dopustiti poplačilo teh terjatev z izvršbo na to nepremičnino (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter napadeno zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje ter odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo v skladu z določbo 318. člena ZPP.

5. Pritožnik v pritožbi pavšalno navaja, da je sodba brez razlogov iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in sicer, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor. Takšna trditev pritožnika ne drži, saj iz razlogov sodišča prve stopnje (točka 2. obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da je bila tožba s pozivom, naj tožena stranko nanjo odgovori v roku 30 dni in z opozorilom, da bo sicer sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, toženi stranki vročena dne 20. 9. 2019 (takrat je nastopila fikcija vročitve), kot to izhaja iz povratnice po redni št. 7 sodnega spisa. Tožena stranka v 30-dnevnem roku, ki je potekel dne 20. 10. 2019 (pa vse do dneva izdaje zamudne sodbe na tožbo), ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so podani še drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

6. Prav tako so pavšalne pritožbene navedbe, da je sodba povsem nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, saj naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pritožnik te trditve ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti. V okviru presoje po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede nerazumljivosti izreka ni podana, saj je izrek v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP in je razumljiv ter določen. Njegova vsebina je v skladu z materialnim pravom in sicer prvim odstavkom 153. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), ki predstavlja pravno podlago za vložitev hipotekarne tožbe.1

7. Pritožnik nadalje navaja še, da tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2019 pa do dneva vložitve pritožbe ni imela osebe pooblaščene za zastopanje, zato tudi ni imela osebe, ki bi v tem času dvigovala pošiljke. Ob takšnem stanju bi sodišče prve stopnje moralo ob izdaji zamudne sodbe navesti tudi, iz kakšnega razloga je ta izdana oziroma kako je bil izpolnjen pogoj, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor.

8. Takšne trditve pritožnika ne držijo. Iz prvega odstavka 133. člena ZPP izhaja, da se državnim organom in organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam, podjetnikom posameznikom, odvetnikom in notarjem vroča tako, da se pisanje vroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Po prvem odstavku 133. člena se vročajo pisanja tudi, kadar se v prvem odstavku 133. člena ZPP navedene stranke določile za svojega pooblaščenca osebo, ki je njihov delavec. Glede na navedeno zakonsko podlago in ustaljeno sodno prakso2 je pravna oseba dolžna poskrbeti, da ima na sedežu družbe vedno koga, ki dviguje poštne pošiljke in za samo pravilno vročitev tožbe ni relevantno dejstvo, ali je imela tožena stranka osebo pooblaščeno za zastopanje ali ne.

9. Ker so se pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Sodišče je o stroških odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej tudi sodno prakso, VSRS Sodba II Ips 242/2017. 2 Glej VS RS Sklep III Ips 120/2000.