Jedro

Prodajna pogodba lahko dokazuje le lastninsko upravičenje in s tem pravico do posesti, ki pa se v postopku motenja posesti ne upošteva. Samo po sebi ne izkazuje tudi izvrševanja oblasti nad stvarjo. Posest ima le tisti, ki dejansko izvršuje oblast nad stvarjo. Tako obstoj pravne podlage za pridobitev pravice do posesti ne more vplivati na zahtevek iz naslova motenja posesti.

Pri poimenovanju posestne meje oziroma ločnice v naravi, do katere je tožeča stranka izvrševala posest na nepremičnini, ne gre za določitev katastrske meje v pravnem pomenu, saj je meja med strankama očitno sporna in bo to predmet drugega postopka. Gre zgolj za objektivizacijo posestnega stanja oziroma za opredelitveni pojem, kam mora postaviti ograjo, s katero se bo vzpostavilo prejšnje posestno stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko. Ugotovilo je, da je drugo toženka motila tožečo stranki v njeni mirni posesti nepremičnine s parc. št. 1588/5, k. o. X, s tem, da je odstranila in prestavila ograjo, prestavila parkirna vozila in požagala drevo ter odstranila rastlinje in druge predmete s parcele št. 1588/5 (I. točka izreka) in ji naložilo, da ponovno postavi mejno ograjo po meji s parcelo parc. št. 1588/5 k.o. X na eno strani in parc. št. 1586/6 iste k.o. na drugi strani, tako da bo ta potekala po katastrski meji med parcelami, ko je to prikazano v geodetskem načrtu dejanskega stanja, ki je priloga tega sklepa, in posadi drevo na mestu požaganega drevesa ter odstrani dele ograje, ki jo je postavil znotraj parcele št. 1588/5 (II. točka izreka), ter v bodoče prepovedalo podirati ali prestavljati mejno ograjo s katastrske meje med parcelo št. 1588/5 in 1586/6, k.o. X, kot je prikazano v geodetskem načrtu, kot tudi sekati drevesa ali premikati vozila, ki se nahajajo na parc. št. 1588/5 ali na kakšen drug podoben način posegati v posest tožeče stranke (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek s podobno vsebino vsebino zoper prvo in tretjo toženo stranko je sodišče zavrnilo (V točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka tako, da je tožeča stranka dolžna prvi in tretji toženi stranki povrniti njune odmerjene pravdne stroške (V. in VI. točka izreka). Drugo toženi stranki pa je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.062,25 EUR z obrestmi (VII. točka izreka).

2. Drugo tožena stranka se zoper takšno odločitev, ki se nanaša nanjo, pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Očita bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V odgovoru na tožbo je opozarjala, da gre dejansko za mejni in lastninski spore in ne za motenjski spor, kar izhaja tudi iz navedb tožeče stranke in izpovedi njenega zakonitega zastopnika, ki je govoril o premaknjeni ograji, ki je prej potekala po meji. Gre za nesklepčnost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ni postavila ustrezne trditvene podlage glede izvajanja posesti. Tudi predlaganih dokazov ni ustrezno substancirala. Ni pojasnila, katera dejstva bodo predlagane priče potrdile. Drugo toženka je na slednje izrecno opozorila. Kljub temu je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. A. Sodišče je tudi mimo trditvene podlage zasliševalo to pričo, ki je povedala, da je v mesecu septembru 2017, ko je bila na spornem zemljišču, takrat stala ograja, ki jo je tudi opisovala. Sodišče ji je predočilo fotografije in jo spraševalo, ali je ograja na fotografijah kaj drugačna. Priča je tudi izpovedovala o poteku ograje ter geodetski odmeri po naročilu tožeče stranke brez trditvene podlage. Sodišče je kljub ugovoru tožene stranke, da se priči postavljajo vprašanja brez trditvene podlage, dopustilo njeno izpoved in nanjo, kot na izpoved priče B. B. oprlo svojo odločitev, ki bistveno odstopa od enotnih izpovedi vseh treh zastopnikov toženih strank.

Bistvena kršitev določb je podana tudi zato, ker je zaključek sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Orto posnetek, ki ga je predložila tožeča stranka, ne dokazuje njenih trditev, da so bila vozila iz spornega dela zemljišča premaknjena. Predloženi dokazi dokazujejo ravno obratno kot ugotavlja sodišče, da je druga tožena stranka prestavila parkirana vozila in ograjo. Zračni posnetek Google je identičen zračnemu posnetku GURS, iz njiju pa je razvidno, da so parkirana vozila odmaknjena od objekta drugo tožene stranke, kar je videlo tudi sodišče ob ogledu kraja. Oba posnetka potrjujeta izpoved zastopnika druge tožene stranke, da je zgolj čistila zemljišče in uredila ograjo, ne pa premikala na drugo mesto. Tega ni potrdila niti priča B. B., ki je sicer zaslišan mimo trditvene podlage povedal, da je bila ograja premaknjena. Kdo je ograjo premikal, priča ni vedela. Druga toženka je predlagala poizvedbe pri PP Ljubljana glede intervencije 31.10.2017, pa sodišče dokaza ni izvedlo, kar ima za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je sicer izpovedoval o premikanju ograje, vendar je mimo trditvene podlage izpovedal, da zemljišča ne morejo več oddajati v najem. Pravnega interesa za motenjsko varstvo ni, saj priča ni znala povedati, ali ima sklenjeno kakšno najemno pogodbo, v nadaljevanju pa je dodala, da so bila premaknjena vozila last bivšega najemnika, kar kaže, da tožeča stranka ni imela zemljišča v posesti. Ob ugotovitvi sodišča, da gre za stara vozila, ki bi jih bilo treba odpeljati v razgradnjo, ki niso last tožeče stranke in jih ni imela v posesti, izkazuje, da ni podan ekonomski interes za posestno varstvo.

Sodišče tudi ni zavzelo stališča glede ugovora pritožnice, da je z nakupom parcel št. 1586/6 in 1588/5 v stečajnem postopku postala njuna lastnica in posestnica. Nepremičnina se je prodala bremen prosto. Na podlagi pogodbe je kot kupec prevzela v posest obe nepremičnini, tudi parcelo 1588/5. Nepremičnina je bila izročena v posest po sklenjeni prodajni pogodbi skladno z določili stečajnega prava, kar pomeni, da ni protipravno posegala v morebitno posest tožeče stranke.

Da tožeča stranka ni izvajala dejanske posesti, kaže dejstvo, da ne ve, kakšno drevo je bilo posajeno, pritožnica pa je zanikala, da bi posekala drevo. Kdo je posekal, ne ve, v postopku pa nobena priča ali stranka tega ne potrdi. Zato je napačno stališče sodišča, da je dokazno breme, da drevesa ni posekala, na njej. Ob zanikanju dejstva je dokazno breme na tožeči stranki.

V nasprotju z obstoječo sodno prakso je tudi postavljen ugotovitveni zahtevek. Ugotovitveni zahtevek je dopuščen le takrat, kadar vzpostavitev prejšnjega stanja brez ugotovitvenega zahtevka ni možna. Tožeča stranka bi morala ugotovitveni zahtevek postaviti v okviru trditvene podlaga. Da je ugotovitveni del zahtevka nepotreben, izhaja iz dveh k pritožbi priloženih odločb višjega sodišča. Dajatveni zahtevek glede postavitve ograje po katastrski meji pa je drugačen od trditvene podlage, da žičnata ograja ni bila postavljena na meji parcel. Zahtevek po postavitvi ograje na katastrsko mejo, ki je sporna, odkazuje na mejni spor. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo v dajatvenem in prepovednem delu prejudiciralo katastrsko mejo med parcela št. 1588/5 in 1586/6. Geodetski načrt, ki je priloga sklepa, je naročila tožeča stranka, tožena pri odmeri ni sodelovala, kar je tudi razlog, da se vodi mejni postopek. Skica ne dokazuje katastrske meje in ni kot taka evidentirana pri GURS.

Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev. Napačna je odločitev, da mora drugo tožena stranka plačati tožeči stranki vse njene pravdne stroške, saj je drugo tožena stranka skupaj s prvo in tretjo toženo stranko s svojimi ugovori uspela v pretežnem delu in je tožeča stranka uspela le z manj kot 1/3 tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Institut posestnega varstva je namenjen varovanju dejanske oblasti nad stvarjo. Posestno varstvo je dano vsakemu posestniku ne glede na vrsto ali kvalifikacijo posesti. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pravica do posesti v tem sporu ni pomembna (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. čl. SPZ).

6. Iz trditev pravdnih strank je razbrati, da ozadje posestnega varstva predstavlja spor o tem, kje poteka prava meja med nepremičninama pravdnih strank in lastništvo nepremičnine, na kateri je prišlo do motenja posesti, a to ni ovira za odločitev o sporu zaradi motenja posesti. V postopku motenja posesti je bistveno zgolj, kdo je imel sporni del nepremičnine v zadnji mirni posesti ter ali je prišlo do motenja. Določitev poteka meje bosta morali pravdni stranki urediti v upravnem ali sodnem nepravdnem postopku. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi neurejene meje tožbeni zahtevek zavrniti. Enako velja glede očitka o obstoju spora glede lastništva (dela) nepremičnine (parc. št. 1588/5, k.o. X).

7. Čeprav iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je (prvotna) odstranjena mejna žičnata ograja stala med parcelama 1588/5 in 1586/6, k.o. X, so pravno neodločilne trditve tožene stranke, da je ti dve nepremičnini kupila v stečajnem postopku bremen prosto. Prodajna pogodba dokazuje lahko le lastninsko upravičenje in s tem pravico do posesti, ki pa se v tovrstnem postopku ne upošteva. Samo po sebi ne izkazuje tudi izvrševanja oblasti nad stvarjo. Posest ima le tisti, ki dejansko izvršuje oblast nad stvarjo. Tako obstoj pravne podlage za pridobitev pravice do posesti ne more vplivati na zahtevek iz naslova motenja posesti. Obstoj pogodbe pa tudi ne daje pravnega zaključka, da je ravnanje, ki ga tožeča stranka opredeljuje za motilno ravnanje, temeljilo na zakonu in zato ni bilo protipravno. Le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest, ne pa sklenitev pravnega posla1, četudi sklenjenega na podlagi sklepov sodišča, izdanih v stečajnem postopku.

8. V trditvenem gradivu je tožeča stranka postavila dovoljšen opis glede izvajanja svoje posesti do sporne mejne ograje, ki je v ravni liniji ločevala zemljišče, ki ga je uporabljala, od zemljišč prve in tretje toženke in druge tožene stranke, na čigar zemljišču je ob njej stala stavba, kot tudi motilnega ravnanja ter ključne okoliščine, v katerih je do dogodka prišlo (glej vloge na str. 2, 23, 39 in trditve na prvem naroku za glavno obravnavo - l. št. 44). Tožeča stranka je dovolj določno navedla vsa pravotvorna dejstva življenjskega primera. Pretirana je zahteva, da bi morala tožeča stranka še bolj podrobno razdelati opis mesta postavitve prvotne in prestavljene ograje, in sestavo ograje ter izvrševanja posesti. Podane trditve zadoščajo tudi ob upoštevanju ugovornih navedb tožene stranke, ki je zanikala, da bi do motilnega dogodka prišlo v zatrjevanih okoliščinah in na zatrjevani način z njene strani. Tožeča stranka je glede izvrševanja posesti do ograje, ki je v naravi ločevala nepremičnine in glede med strankama sporna dejstva, ali je druga tožena stranka le obnovila obstoječo ograjo ali pa je lego ograje (v dolžini parcel št. 1588/5 in 1586/6) bistveno spremenila v škodo tožeče stranke, predlagala poleg zaslišanja dveh prič A. A. in B. B. in zakonitega zastopnika, tudi ogled kraja ter predložila tudi različne dokazne listine (načrte parcel in ortoposnetke in fotografije).

9. Ne gre za kršitev razpravnega načela, če sodišče v svojo racionalno argumentacijo vključi obrobna dejstva življenjskega primera (kontrolna dejstva), ki jih nobena pravdna stranka ni zatrjevala. Prav tako ne gre za kršitev tega načela, če sodišče prve stopnje opre sodbo tudi na v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, ki predstavljajo le natančnejšo konkretizacijo zatrjevanih dejstev (oziroma sodijo v okvir zatrjevanih dejstev). Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje z odločitvijo, v kateri je ugotovilo posestno stanje in vsebino motenja posesti, ki ima oporo v izvedenem dokaznem postopku, ni kršilo določb ZPP, ki bi vplivala na njeno pravilnost in zakonitost. 10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve, navedene v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot pravilne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in celovita, poleg tega pa tudi vsebinsko prepričljiva in ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. V pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene, ki je v tem, da sodnik pri presoji dokazov ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. V skladu z 8. členom ZPP mora biti dokazna ocena, na podlagi katere sodišče ugotavlja določena dejstva za dokazana, vestna, skrbna in analitično sintetična ter racionalno argumentirana. Sodišče prve stopnje je temu načelu zadostilo. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej odgovarjati, zakaj ne sprejema (drugačnih) dokaznih zaključkov, ki jih je tožena stranka ponujala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Ugotovilo je, da je drugo tožena stranka obstoječo ograjo, ki je razmejevala nepremičnini s parc. št. 1588/5 in 1586/6, odstranila in jo premaknila iz sicer ravne linije med nepremičnino, ki jo je uporabljala tožeča stranka od nepremičnin toženih strank v škodo tožeče stranke na mejo, kjer je nepremičnina tožeče stranke mejila na nepremičnino tožene stranke. Odstranjena žičnata ograja je potekala tako, da je tožeča stranka uporabljala tudi nepremičnino tožene stranke (parc. št. 1588/5). Dokazno podlago za ugotovljeno dejansko stanje je imelo sodišče že v ugotovitvah ogleda kraja in fotografijah, dodatno pa so bile potrjene tudi v bistveno skladnih izpovedbah prič B. B. in A. A., ki sta opisovala naravo prvotno ograje in mesto njene postavitve. Dejstvo, da je tožeča stranka uporabljala tudi nepremičnino drugo tožene stranke, niti ni bilo sporno, tudi ne med ostalimi strankami. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo razlage zakonitega zastopnika, da je le popravil/obnovil obstoječo ograjo in lege ni spreminjal, saj je bil del ograje (ki je razmejevala nepremičnine vseh toženih strank v ravni liniji) postavljen na novo lokacijo v dolžini razmejitve nepremičnine tožene stranke, ki se lomi in je postavljena nekaj metrov proti nepremičnini tožeče stranke. Ob ugotovljeni poziciji prvotne ograje in nove ograje, ob tem, da je zakoniti zastopnik druge tožene stranke priznaval ravnanje v zvezi s postavitvijo ograje, je pravilna ugotovitev sodišče, da je do motilnega ravnanja prišlo s strani drugo tožene stranke. Da je tožeča stranka ta sporni pas imela v posesti hoje in parkiranja vozil, ki so bila odmaknjena očitno zaradi premika ograje na mejo v škodo tožeče stranke, potrjuje tudi listinska dokumentacija, ki prikazuje stanje pred motenjem in po njem. Razvidno je, da so bila vozila po motenju premaknjena proč. Tudi orto-posnetek in posnetek Google, ki sicer nista povsem identična in prikazujeta stanje pred motenjem, potrjujeta to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vozila na teh posnetkih so vidna tudi ob objektu drugo tožene stranke, kar izkazuje, da so najemniki tožeče stranke tam lahko parkirali.

11. Neutemeljen je očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami na Policijski postaji glede dogodka 31. 10. 2017. Predlaganega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj je sodišče že na podlagi trditev tožeče stranke in druge tožene stranke ugotovilo, da je tega dne očitno prišlo do poskusa samopomoči s strani tožeče stranke, ko naj bi njeni delavci po posegih, ki jih je druga tožena stranka izvršila 21. 10. 2017 s postavitvijo (prestavitvijo) nove ograje, dne 31. 10. 2017 poskušali premakniti nazaj, kar jim ni uspelo in je bilo tako stanje po teh dogodkih takšno, kot je bilo ob ogledu.

12. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju druge tožene stranke, da drevesa ni posekala, pravilno ugotovilo nasprotno. Da bi prišlo do poseka drevesa zaradi vzdrževanja toplovoda, tožena stranka ni dokazala. Zakoniti zastopnik tožene stranke je potrdil, da vzdrževalnih del v zadnjem času ni bilo, izrecno pa je priznal, da so v času zatrjevanih motitvenih dejanj opravili čiščenje nepremičnine s parc.št. 1558/5, k.o. X, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do poseka drevesa očitno prišlo v okviru tega čiščenja, za kar je odgovorna. Pri tem okoliščina, da tožeča stranka ni poznala vrste posekanega drevesa, ne ovrže dokazne ocene sodišča, da je tožeča stranka na spornem delu nepremičnine druge tožene stranke, kjer je stalo tudi drevo, izvrševala posest. 13. Ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti je podan. Motenje posesti predstavlja vsakršno ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oziroma ovira. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da je drugo tožena stranka z odstranitvijo žičnate ograje s prvotnega mesta (ki je potekala po ravni liniji v dolžini med parc. št. 1586/6 in 1588/8) in postavitvijo nove ograje znotraj parcele 1588/5 onemogočila na tem območju uporabo vmesnega prostora za odlaganje vozil, ki jih je odmaknila. Tožeča stranka je v tožbenih trditvah opisovala, v čem se kaže oteženost izvajanja posesti, sodišče prve stopnje pa je tudi v okviru teh trditev ugotovilo, da zaradi prestavitve ograje tožeča stranka ne more več uporabljati zemljišča za lasten prehod in za možnost parkiranja oziroma odlaganja vozil s strani najemnikov. Slednje je bilo potrjeno z izpovedjo zakonitega zastopnika tožeče stranke, pri čemer je nepomembno, ali ima tožeča stranka trenutno sklenjeno še kakšno najemno pogodbo. Dejstvo je, da so se na spornem delu zemljišča lahko (poleg prehoda) med drugim tudi parkirala vozila najemnikov, s čimer je izkazano izvrševanje posesti tožeče stranke. Lastništvo in stanje vozil pri tem ne igra nobene vloge. Bistveno je, da je tožena stranka s prestavitvijo ograje odvzela tožeči stranki izvrševanje posesti na delu zemljišča na dotedanji način. Ne gre za majhen pomen izvršenega motitvenega ravnanja, zato je podan tudi pravni interes za posestno varstvo.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni zahtevek zavreči. Sodna praksa in teorija dopuščata ugotovitveni del tožb v postopkih motenja posesti. To potrjujeta tudi odločbi višjega sodišča I Cp 1875/2012 in II Cp 1382/2017, na kateri se sklicuje v pritožbi. Čeprav ta del zahtevka predstavlja ugotovitev dejstev, in spadajo pod navedbe, ki sodijo v okvir trditvene podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo tudi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, saj je z njim nosilni del zahtevka (dajatveni in prepovedni del) jasneje in razumljiveje opredeljen.

15. Pritožnica tudi neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, kam mora postaviti ograjo, prejudiciralo katastrsko mejo med parcelama št. 1586/6 in 1588/5, k.o. X. Gre zgolj za objektivizacijo posestnega stanja oziroma za opredelitveni pojem, kam mora postaviti ograjo, s katero se bo vzpostavilo prejšnje posestno stanje. Pri poimenovanju posestne meje oziroma ločnice v naravi, do katere je tožeča stranka izvrševala posest na nepremičnini, ne gre za določitev katastrske meje v pravnem pomenu, saj je meja med strankama očitno sporna in bo to predmet drugega postopka. Ugoditev zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka, pa tudi ni v nasprotju s trditvami tožeče stranke in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je ves čas zahtevala, da se vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da tožena stranka odstrani del ograje, ki jo je postavila/pomaknila znotraj parcele 1588/5 iz prejšnjega mesta med parcelama 1588/5 in 1586/6, in postavi ograjo na prvotno mesto, ki jo tožeča stranka opredeljuje kot katastrsko mejo in je označena v geodetskem načrtu dejanskega stanja.

16. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, saj ZPP (niti v 161. členu) ne pozna posebnega pravila o tem, do kolikšnih stroškov je upravičena tožeča stranka, ki je uspela z zahtevkom proti eni stranki, ne pa proti drugi. Čeprav tožeča stranka ni uspela zoper ostali dve toženi stranki, je v celoti uspela z zahtevkom proti drugi toženi stranki, zato je upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov od druge tožene stranke.

17. Po navedenem pritožba ni utemeljena in ker tudi niso ugotovljene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 197.