Jedro

Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi ni odločitev o prekinitvi prestajanja kazni zapora na podlagi prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, temveč odločitev, da se je tožnik dolžan vrniti na prestajanje zaporne kazni, ker so prenehali razlogi, ki so utemeljevali pozitivno odločitev o prekinitvi prestajanja kazni. Odločitev temelji na petem odstavku 82. člena ZIKS-1, po katerem pokliče direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena, če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila prekinitev dovoljena, ali če obsojenec prekinitev kazni zlorabi. Pravno relevantna za odločitev v tej zadevi so torej dejstva, ki so kot taka določena v petem odstavku 82. člena ZIKS-1, ta pa so v razlogih izpodbijane odločbe ugotovljena in z navedenimi dokazi zadostno izkazana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ) odločil, da se je tožnik kot obsojenec, ki mu je bila z odločbo direktorja ZPKZ št. 720-1095/2013/752 z dne 18. 1. 2017 dovoljena prekinitev kazni zapora od dne 18. 1. 2017 do 18. 4. 2017 zaradi zdraviliškega zdravljenja, dolžan takoj, ko prejme to odločbo, vrniti v ZPKZ.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožniku dovoljena prekinitev kazni zapora zaradi operativnega posega v Universitatsklinikum Graz in nato zaradi rehabilitacije in zdraviliškega zdravljenja, da je bilo po izdanem dovoljenju na podlagi mednarodnega policijskega sodelovanja s policijo Republike Avstrije ugotovljeno, da tožnik ni bil nikoli pacient navedene klinike v Gradcu in da je zdravstvena dokumentacija, ki jo je predložil v postopku prekinitve kazni zapora, ponarejena. Ker ne obstajajo več razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora, je na podlagi petega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) odločeno, da se je tožnik dolžan nemudoma vrniti na prestajanje kazni v zavod. Odločitev pa poleg navedenega utemeljuje varnostni zadržek, saj ima tožnik po potrdilu Okrajnega sodišča v Trebnjem odprtih 15 kazenskih postopkov, po podatkih Policijske uprave Kranj pa je bil tožnik v letu 2016 s strani policije obravnavan v šestih primerih, v katerih so že podane kazenske ovadbe, štiri zadeve za dejanja storjena dne 1. 7. 2015, 10. 9. 2015, 7. 12. 2015 in 11. 2. 2016 pa so še odprte. Tudi iz dopisa Policijske postaje Ljubljana izhaja, da so zoper tožnika vodili postopek zaradi suma storitve več kaznivih dejanj goljufije. Pri tem se kot pomembna upošteva okoliščina, da je tožnik osumljen storitve kaznivih dejanj goljufije ter kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi v času, ko je bil zaradi hude bolezni na prekinitvi, ki kaže na to, da ga bolezen očitno ni ovirala pri tako kompleksnih dejanjih, kot so izvrševanje kaznivih dejanj in nedvomno nakazuje na visok rizik ponovitve kaznivih dejanj.

3. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdila tako izpodbijani odločitvi kot tudi razlogom prve stopnje.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odločbo o pritožbi odpravi oziroma podrejeno, da odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

5. V zadevi je napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je bil dne 29. 11. 2016 sprejet na Univerzitatklinikum Graz v Avstriji, nato pa je bil dne 9. 12. 2016 opravljen poseg renalne denervacije. Hospitaliziran je bil do 19. 1. 2017, predpisano mu je bilo tudi zdraviliško zdravljenje in rehabilitacija v domači oskrbi. Poseg je bil opravljen, zaradi česar potrebuje rehabilitacijo in zdraviliško zdravljenje. Kolikor tožena stranka dvomi o posegu, bi to morala preveriti in dokazati, da poseg ni bil opravljen, česar z izpodbijano odločbo ni storila. V postopku, ki se je začel uradoma, nosi breme dokazovanja organ, ki vodi postopek. Posledično nosi tudi skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja in zato dokaznega bremena ne more prevaliti na stranko in od nje zahtevati, naj dokaže dejstva, ki narekujejo odvzem določene pravice. Tožnik je v postopku, da se mu prestajanje zaporne kazni prekine, svoje zdravstveno stanje dokazoval z različnimi zdravniškimi izvidi. Ko je ZPKZ prejel obvestilo o domnevno ponarejeni zdravstveni dokumentaciji iz Avstrije, je tožnika takoj poklical na prestajanje zaporne kazni, pri čemer dejanske verodostojnosti listin sploh ni preverjal. V dvomu v verodostojnost listin, bi lahko angažiral izvedenca ustrezne stroke, da navedeno preveri ali pa izvedenca medicinske stroke, ki bi preveril ali je bil poseg renalne denervacije opravljen in ali tožnik potrebuje rehabilitacijo po posegu. Tožnik svoje trditve o zdravstvenem stanju potrjuje z že predloženo dokumentacijo in z dodatnima izvidoma, in sicer z izvidom z dne 9. 2. 2017 zdravnice dr. med. A.A. in izvidom z dne 13. 2. 2017 zdravnika dr. med. B.B. Izvida sta popolnoma neodvisna od domnevno ponarejene zdravstvene dokumentacije, a vseeno potrjujeta zdravstveno stanje tožnika in tudi stanje po posegu renalne denervacije in lažje možganske kapi, ki je bila ravno tako ugotovljena pri pregledih v Gradcu. Če bi zdravniki ugotovili, da poseg ni bil opravljen, bi to zagotovo zapisali, oziroma ne bi pisali o stanju po posegu (in tudi lažji možganski kapi). Z izpodbijano odločbo je tožniku odvzeta pravica do zdravljenja hude bolezni na podlagi obvestila policije, pri čemer pa mu tožena stranka sama ustreznega zdravljenja ne more zagotoviti, kljub temu, da je tožnik že pred tem predložil obsežno zdravstveno dokumentacijo, ki je potrjevala, da je zdravstveno stanje tožnika slabo in da potrebuje poseg renalne denervacije.

6. Bistvena kršitev pravil postopka je podana, ker bi tožena stranka morala skladno s 189. členom ZUP postaviti izvedenca, pa tega ni storila. Namen prekinitve prestajanja zaporne kazni tožnika je bil ravno operativni poseg v tujini in nato zdraviliško zdravljenje po operativnem posegu. Tožnik je po lastnih navedbah poseg opravil, za kar je predložil tudi zdravniško dokumentacijo skladno z vsemi pozivi tožene stranke. Bistvena kršitev pravil postopka je podana tudi, ker odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik namreč z izpodbijano odločbo in z odločbo o pritožbi ni bil seznanjen z dokazi, ki so bili podlaga odločitve. Ker z dokazi ni bil seznanjen, se do njih tudi ni mogel opredeliti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih odločbe prve in druge stopnje ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z odločanjem v obravnavani zadevi poudari, da je bila tožniku kazen zapora prekinjena z delno odločbo z dne 28. 11. 2016 izključno in samo zaradi potrebnega operativnega posega v tujini, ter z dopolnilno odločbo z dne 18. 1. 2017 zaradi zdraviliškega zdravljenja, ki naj bi sledilo opravljenemu operativnemu posegu. Nesporno je tudi, da je tožnik svojo vlogo za prekinitev kazni zapora utemeljeval izključno s potrebo po zdravljenju na Univerzitetni kliniki v Gradcu in da je bila vsa dokumentacija, ki se je nanašala na takšno zdravljenje ponarejena ter da tožnik ni bil nikoli pacient omenjene klinike, torej mu ni bil opravljen operativni poseg, po katerem naj bi bila predvidena in potrebna rehabilitacija. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe se je tožnik nahajal na prekinitvi prestajanja kazni iz razloga zdraviliškega zdravljenja po operativnem posegu, ki pa se očitno ni izvajalo. Za ugotovitev navedenih dejstev pa ni bila potrebna postavitev novega izvedenca, kot se navaja v tožbi, saj je bilo dejansko stanje dovolj natančno mogoče ugotoviti na podlagi dokumentacije, s katero je razpolagal direktor ZPKZ. Glede očitanih procesnih napak tožena stranka pojasnjuje, da gre za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku in da je v zadevi v dejanskem pogledu ključno vprašanje obstoja oziroma prenehanja razlogov za prekinitev kazni zapora. V zvezi z dokaznim bremenom dodaja, da bi moral tožnik skladno s četrtim odstavkom 82. člena ZIKS-1 vsak mesec predložiti zavodu novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju razlogov za prekinitev prestajanja kazni zapora, po dopolnilni odločbi z dne 18. 1. 2017 pa tudi odločbo, s katero je bilo odločeno o zdraviliškem zdravljenju, vendar tega ni storil. Odločitev pa je utemeljena tudi v pogledu varnostnega zadržka.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami materialnega zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

10. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče poudarja, da predmet upravnega spora v obravnavani zadevi ni odločitev o prekinitvi prestajanja kazni zapora na podlagi prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, temveč odločitev, da se je tožnik dolžan vrniti na prestajanje zaporne kazni, ker so prenehali razlogi, ki so utemeljevali pozitivno odločitev o prekinitvi prestajanja kazni. Odločitev temelji na petem odstavku 82. člena ZIKS-1, po katerem pokliče direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena, če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila prekinitev dovoljena, ali če obsojenec prekinitev kazni zlorabi. Pravno relevantna za odločitev v tej zadevi so torej dejstva, ki so kot taka določena v petem odstavku 82. člena ZIKS-1, ta pa so v razlogih izpodbijane odločbe ugotovljena in z navedenimi dokazi zadostno izkazana. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni mogoče slediti navedbam tožnika o razlogih, ki glede na njegovo zdravstveno stanje narekujejo prekinitev kazni in tudi ne njegovi zahtevi za postavitev izvedenca medicinske stroke. Da ima pravico vložiti novo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni in v njej navajati in dokazovati dejstva, ki utemeljujejo prekinitev, je tožnik poučen že v razlogih odločbe o pritožbi, iz podatkov spisa pa sledi, da je že vložena nova vloga tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora.

11. Nepopolnosti obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ne ugotavlja niti v pravnem niti v dejanskem pogledu. Dejstvo, da tožeča stranka z dokazi in ugotovitvami tožene stranke pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj gre skladno z 8. členom ZIKS-1 za odločanje po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tožena stranka je v zadevi odločila na podlagi podatkov, ki jih je pridobila uradoma, in ki tudi po presoji sodišča utemeljujejo izpodbijano odločitev. Dokazi, ki jih je v pritožbenem postopku predložil tožnik in pri katerih vztraja tudi v upravnem sporu, pa so bili izvedeni in pravilno ocenjeni že v pritožbenem postopku.

12. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).