Jedro

Glede na datum predloženega zaznamka je bil tožnik z (drugačnim) stanjem dolga po podatkih uradne evidence seznanjen po izdaji odločbe organa prve stopnje in po poteku pritožbenega roka in zato obravnavanega dokaza ni mogel predlagati že v upravnem postopku. Zato po presoji sodišča priloženo dokazilo o višini dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti, ne predstavlja tožbene novote v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 21.12.2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 17.4.2000, s katero je prvostopni organ vlogi tožeče stranke za obročno poravnavo oziroma takojšnje plačilo dospelih neplačanih dajatev v 60 obrokih za vse dajatve, za katere je po Zakonu o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev (Uradni list RS, št. 1/2000, ZNPDND) obročna poravnava možna, ugodil in odločil, da je tožnik dospele neplačane obvezne dajatve, ki po stanju na dan 31.12.1999 znašajo skupaj 2.363.448,10 SIT dolžan plačati v 60 obrokih, pri čemer posamezen obrok v letu 2000 znaša 48.375,93 SIT.

Tožena stranka odločitev organa prve stopnje potrjuje kot pravilno in skladno z določbami ZNPDND, pritožbo tožeče stranke, s katero uveljavlja odpis navedenih obveznih dajatev, pa zavrača s pojasnilom, da le-ta ni predmet odločanja po vloženem zahtevku, saj se odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine in davka iz dejavnosti uveljavlja s posebno vlogo pri davčnem organu, odpis oziroma delni odpis prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa na pristojni območni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Z odločitvijo se ne strinja, ker je z odločbo ugotovljena previsoka glavnica dolga, kar je razvidno iz tožbi priloženega uradnega zaznamka Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 9.6.2000. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik v pritožbi višini dolga ni ugovarjal. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Čeprav tožnik, kot skladno s podatki upravnih spisov navaja tožena stranka, v upravnem postopku ugotovljeni višini obveznosti na dan 31.12.1999 ni ugovarjal, tožbi priloženo dokazilo o višini dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti, ki ga je na podlagi knjigovodske evidence ugotovil Davčni urad A., Izpostava B. (uradni zaznamek z dne 9.6.2000) po presoji sodišča ne predstavlja tožbene novote v smislu 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Glede na datum predloženega zaznamka je bil tožnik z (drugačnim) stanjem dolga po podatkih uradne evidence seznanjen po izdaji odločbe organa prve stopnje in po poteku pritožbenega roka in zato obravnavanega dokaza ni mogel predlagati že v upravnem postopku. Dejstvo, da se po tožbi priloženem potrdilu višina dolga po podatkih uradne evidence na dan 31.12.1999 bistveno razlikuje od višine dolga na dan 31.12.1999, ki je bila na podlagi iste evidence ugotovljena v upravnem postopku, kaže na to, da dejansko stanje v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo v celoti oziroma pravilno ugotovljeno. In ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, sodišče spora ne more rešiti, je odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo skladno z določbami 2. in 3. odstavka istega člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.