Jedro

Sodišče je o stvari meritorno odločilo, ker je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in tudi pravilno odločil, medtem ko je drugostopni organ zaradi napačne uporabe pravil postopka odločil napačno.

Pri ugotavljanju, ali so podani pogoji za denacionalizacijo po 4. členu v povezavi z 2. odst. 90. čl. ZDen, torej, ali je bilo stavbno zemljišče podržavljeno neodplačno, je potrebno prejeto odškodnino valorizirati v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja in jo primerjati s sedanjo vrednostjo zemljišča po stanju v času podržavljenja, izračunano na podlagi 3. in 4. odst. 11., 13., 14. in 15. čl. Navodila o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 25.4.1995. 2. Pritožba zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve z dne 15.6.1994 se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine z dne 15.6.1994, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za vrnitev zemljišča parcele št. 513, vpisane v vl. št. 5. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil, da je bilo zahtevano zemljišče tožniku podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in da mu je bila za to podržavljeno zemljišče dana odškodnina, ki je presegala 30 odstotkov njegove vrednosti, kar pomeni, da je bilo zemljišče razlaščeno odplačno, torej ni bilo podržavljeno na način iz 4. člena ZDen, zaradi česar vlagatelj zahteve ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen (1. odstavek 15. člena ZDen). Vendar prvostopni organ ni ravnal pravilno, ko je zahtevek zavrnil, saj bi ga moral zavreči. Ker je odškodnina za razlaščeno zemljišče znašala 46,30 odstotkov vrednosti zemljišča, česar tožnik v pritožbi ne izpodbija, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Namen določbe 4. člena ZDen je v tem, da zajame kot upravičence do denacionalizacije vse tiste, ki jim je bilo premoženje odvzeto na podlagi zakona, ki ni naštet v 3. členu ZDen. Določba 72. člena ZDen se enakovredno nanaša tako na 3. kot tudi 4. člen ZDen, zato je treba tudi 2. odstavek 90. člena ZDen uporabljati v povezavi z 72. členom zakona. Ker podržavljeno zemljišče ni bilo pozidano, tožnik v skladu z 32. členom ZDen zahteva vrnitev podržavljenega zemljišča v last in posest in je v tem primeru pripravljen vrniti tudi odškodnino, podrejeno pa zahteva izplačilo od Slovenskega odškodninskega sklada za razliko do 100 odstotkov izplačane odškodnine, kar mu pripada po 42. in 72. členu ZDen. V času, ko mu je bilo zemljišče odvzeto, ni bilo trga nepremičnin in zato odškodnina ni bila določena po prometni vrednosti. Pa tudi sicer višina odškodnine ni pravilno izračunana, saj je izračunana previsoko, poleg tega mu je bilo všteto v odškodnino tudi plačilo za les, čeprav ne bi smelo biti. Tožnik ni dobil 30 odstotkov vrednosti nepremičnine. Upravni organ je pri izračunu odškodnine upošteval Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, ki se jo po odločbi Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo (z dne 19.8.1994) sploh ne bi smelo uporabiti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da se mu izplača razlika odškodnine do 100 odstotkov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

K 1. točki Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe (40. člen ZUS) je sodišče ugotovilo, da je odločba iz formalnopravnih razlogov nezakonita, ker tožena stranka ni imela pravne podlage za odpravo prvostopne odločbe iz razloga, ker je prvostopni organ vlogo zavrnil namesto, da bi jo zavrgel. Po mnenju sodišča je prvostopni organ pravilno odločil, ko je tožnikovo vlogo zavrnil, saj je s tem, ko je ugotavljal, ali odškodnina, ki jo je tožnik dobil za razlaščeno zemljišče, presega 30 odstotkov njegove vrednosti, že ugotavljal dejansko stanje (2. odstavek 90. člena v povezavi s 4. členom ZDen), torej je ugotavljal ali je podana pravna podlaga za denacionalizacijo. Sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, torej ugotovitev upravnega organa, da prejeta odškodnina za razlaščeno zemljišče presega 30 odstotkov njegove vrednosti, kar pomeni, da sporno zemljišče tožniku ni bilo podržavljeno neodplačno, kar bi bil po 2. odstavku 90. člena ZDen razlog za uporabo 4. člena ZDen. Vrednost podržavljenega zemljišča, tudi takega, ki je bilo namenjeno za gradnjo, za kar naj bi v tem primeru šlo, se določi po stanju tega v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1.in 3. odstavek 44. člena ZDen) v skladu z merili, določenimi z navodilom izdanim na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDen.

Ker je iz prvostopne odločbe razvidno, da je bila vrednost odvzetega zemljišča (odškodnina), izračunana v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti premičnin in nepremičnin oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/93 - navodilo) in Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/93), za izračun vrednosti odškodnine, izplačane v letu 1962, pa je kot podlaga služila Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/93), sodišče nima pravnih pomislekov glede uporabe predpisov, ki so služili za izračun vrednosti razlaščenega zemljišča, kot tudi ne glede načina ugotovitve vrednosti odškodnine, ki jo je razlaščenec prejel v letu 1962. V zvezi z uporabo Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, katere uporabo tožnik v tožbi izpodbija, pa je sodišče mnenja, da ta odredba, ki ima po svoji vsebini značaj predpisa tehnične narave, omogoča le primerjavo prejete odškodnine za podržavljena zemljišča, uporabljena za gradnjo, s sedanjo vrednostjo teh istih zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, in sicer pri ugotavljanju ali prejeta odškodnina presega 30 odstotkov vrednosti podržavljenih zemljišč (72. in 90. člen ZDen). Sodišče je mnenja, da je z uporabo navedenega akta možno zapolniti pravno praznino, ki je nastala s tem, da zakon tudi pri odškodnini za zemljišča ni posebej navedel uporabe navedene odredbe, ki dejansko določa le koeficiente povečanja dejanskih cen nacionaliziranega premoženja in način uporabe teh koeficientov pri določanju denarne vrednosti v postopku denacionalizacije. Taka zapolnitev pravne praznine je po mnenju sodišča utemeljena, saj bi bil sicer onemogočen nemoten potek denacionalizacijskih postopkov. Uporaba navedenega predpisa, tudi pri valorizaciji odškodnin, prejetih za zemljišča, pa je utemeljena tudi glede na dejstvo, da so bila tako podjetja kot tudi navedena zemljišča podržavljena v obdobju enakih oziroma podobnih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer. Vse to podržavljeno premoženje pa je sedaj predmet ZDen, katerega temeljni cilj je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon, ne sme delati novih. Način ugotavljanja odškodnine v času podržavljanja, za katerega se zavzema tožnik v tožbi in se pri tem sklicuje na odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo (z dne 19.8.1994), pa bi po mnenju sodišča pomenil nov in drugačen način ugotavljanja vrednosti podržavljenih zemljišč, uporabljenih za gradnjo, kot ga določa ZDen (44. člen), za kar pa ni utemeljene pravne podlage in bi bil zato tak način določanja odškodnine nezakonit. Drži sicer trditev, da v času, ko je bilo tožniku zemljišče razlaščeno, ni bilo trga nepremičnin. Zato odškodnina ni bila določena po prometni vrednosti. Vendar sodišče pri tem opozarja, da se tudi pri določanju odškodnine v denacionalizacijskem postopku ne upošteva prometna vrednost zemljišč, ampak je zakonodajalec v 44. členu ZDen predpisal način določanja odškodnine, z upoštevanjem že prej navedenega temeljnega načela ZDen, da se s popravljanjem krivic, ki jih ta zakon ureja, ne sme delati novih oziroma da se krivice popravijo le v okviru materialnih sposobnosti družbe, ki krivice popravlja. Pavšalna tožbena navedba, da les ne bi smel biti vštet v odškodnino za razlaščeno parcelo, brez navedbe pravne podlage, je s pravnega vidika neutemeljena. Zmotna je tudi tožnikova trditev, da je potrebno 2. odstavek 90. člena ZDen uporabljati v povezavi z 72. členom tega zakona. Določba 2. odstavka 90. člena določa le, kaj se v smislu 4. člena tega zakona šteje za neodplačno podržavljeno premoženje in v tem kontekstu ni v nikakršni neposredni pravni povezavi z določbo 72. člena, ki določa le, v katerih primerih se v postopkih denacionalizacije ne upoštevajo odškodnine, ki so jih denacionalizacijski upravičenci prejeli za podržavljeno premoženje. K 2. točki: Ker je sodišče v upravnem sporu presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita in ker iz podatkov, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je bilo na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker tudi narava stvari to dopušča, je na podlagi 3. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) o stvari meritorno odločilo, kar pomeni, da toženi stranki ni treba izdati nove odločbe. ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).