Jedro

Če iz osebnostnih lastnosti tožeče stranke in s tem povezanih pravic izhaja, da zanje stranka ne more ali ne zna učinkovito poskrbeti, mora upravni organ, ob upoštevanju načela pomoči neuki stranki, ugotavljati, ali celotna oskrba, ki se stranki kot tujcu daje za delo na kmetiji, pomeni, da ji je s tem zagotovljeno preživljanje v RS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.8.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote z dne 28.12.1994, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 2. odstavka 13. člena in 2. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I). Tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil v tej zadevi. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob zaslišanju z dne 30.11.1994 izjavil, da za svoje delo na kmetiji dobi hrano, stanovanje in obleko ter da nima lastnih dohodkov. Dne 11.7.1995 se je v Upravni enoti zglasil J.B., lastnik kmetije, na kateri je tožnik živel in delal ter predložil izjavo z dne 7.7.1995, iz katere je razvidno, da mu B. s tem dnem odjavlja stanovanje na njegovem naslovu ter odpoveduje njegovo pomoč na kmetiji. Tožnik, ne glede na to, ali bi še delal na kmetiji družine B. ali ne, po mnenju tožene stranke v nobenem primeru ni izkazal sredstev za preživljanje in nima nikakršnih lastnih dohodkov. Zato ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa navedeni zakon v zvezi s tem. Tožena stranka pa se ni spuščala v ugotavljanje upravičenega razloga za daljše prebivanje tujca v državi, ki ga določa 2. odstavek 13. člena navedenega zakona, ker tožnik sredstev za preživljanje ni izkazal. Zaradi tega, tudi če bi bil ugotovljen upravičen razlog, mu po mnenju tožene stranke ni mogoče izdati dovoljenja za začasno prebivanje. Zato je zavrnila njegovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva. Zato smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča tožena stranka ni v konkretnem primeru razčistila, ali je pri tožniku podan dejanski stan, ki izhaja iz določbe 2. alinee 3. odstavka 19. člena navedenega zakona, to je, ali tožnik ima ali nima sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji oziroma ali mu je ali mu ni preživljanje v državi kako drugače zagotovljeno.

Potrebno bi namreč bilo ugotoviti, ali držijo tožnikove trditve, ki jih je navedel v pritožbi proti prvostopni odločbi v zvezi z njegovim osebnim statusom v Republiki Sloveniji, to je, da je v Republiko Slovenijo prišel kot 11 letni otrok leta 1963, da se je v njej šolal, da je imel do leta 1990 14 let delovne dobe, da je od slednjega leta po napotilu socialne službe začel delati na kmetiji, kjer je še sedaj, za kar je prejemal ustrezno odmeno v hrani, obleki in stanovanju ter da vzdržuje 9 letnega šoloobveznega sina. Tožena stranka tega ni ugotavljala, pač pa je v izpodbijani odločbi le pavšalno navedla, da tožnik v nobenem primeru ni izkazal sredstev za preživljanje in nima nikakršnih lastnih dohodkov. Gre namreč po presoji sodišča za take osebnostne lastnosti tožnika kot stranke in iz njih izhajajoče pravice, za katere tožnik kot neuka stranka ne more učinkovito poskrbeti.

Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku, ob upoštevanju načela pomoči neuki stranki (14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), v zvezi z odločanjem o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi, razčistiti navedeno, predvsem pa vprašanje, kaj je pomenila celotna oskrba tožnika na dveh kmetijah (pri J.P. in J. in F.B.) glede zagotavljanja preživljanja tožnika v Republiki Sloveniji. Če bo tožena stranka ugotovila, da je tožniku preživljanje v Republiki Sloveniji tudi s tako oskrbo ali kako drugače zagotovljeno, bo morala še ugotoviti, ali ima tožnik razloge, zaradi katerih mu je prebivanje v Republiki Sloveniji potrebno (2. odstavek 13. člena navedenega zakona).

Glede na navedeno je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).