22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 186/2005 z dne 20. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo pritožnikov glede zahtevka, v katerem so zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev upravičenja do statusa oseb, ki so v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki jim je tožena stranka (delodajalec v delovnem sporu) po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju UZITUL) dolžna priznati statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZITUL, in priznanje pravic iz delovnega razmerja. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova prikrajšanj pri plačah, ker v spornem času niso prejemali plač pri toženi stranki, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je pritožnikom v mesecu septembru in oktobru 1991 prenehalo delovno razmerje pri Tehnično remontnem zavodu v V. na podlagi sklepov, ki so postali dokončni in pravnomočni, pri toženi stranki pa so vložili zahtevo za uveljavljanje pravic v zvezi z delovnim razmerjem in zaposlitvijo pri njej šele 25. 5. 1993. Zato ob vložitvi tožbe septembra 1993 niso bili podani pogoji za sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja v smislu določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR). Ker niso bili v delovnem razmerju pri toženi stranki, tudi temelj za njihov odškodninski zahtevek ni bil podan. Višje sodišče je pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrnilo. Strinjalo se je, da pogoji za sodno varstvo v zvezi z uveljavljanjem pravic iz delovnega razmerja ob vložitvi tožbe niso bili izpolnjeni in opozorilo, da bi moralo sodišče zavreči tožbo tudi glede zahtevka, s katerim so pritožniki zahtevali odškodnino zaradi neizplačanih plač, saj sta zahtevka neposredno povezana. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališči nižjih sodišč, zato je revizijo zavrnilo.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča vlagajo pritožniki ustavno pritožbo. Navajajo, da je odločitev nepravilna. Zatrjujejo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki jo utemeljujejo z navedbo, da so bili pritožniki neenako obravnavani v primerjavi z drugimi 25 delavci, s katerimi je tožena stranka 1. 3. 1992 sklenila delovno razmerje. Menijo, da jim je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja (načelo kontradiktornosti), ker bi moralo sodišče prve stopnje v novem postopku izvesti dokaz z dodatnim zaslišanjem pritožnikov. Navajajo, da je nepravilno stališče sodišč, da mora biti zahteva za varstvo pravic pisna, temveč je lahko tudi ustna, ustne zahteve pa so podali že prej. Ker naj bi tožena stranka z drugimi delavci sklenila delovno razmerje 1. 3. 1992 (to je po izteku roka, določenega v aktu o preimenovanju), tudi za pritožnike rok za tožbo in za zahtevo za varstvo pravic pred 1. 3. 1992 naj ne bi mogel teči. Pritožniki nadalje menijo, da je sodišče zmotno obravnavalo odškodninski zahtevek kot zahtevek iz 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS). Zato naj bi zmotno štelo, da zanj veljajo roki iz 80. in 83. člena ZTPDR. Glede na navedeno naj odškodninska terjatev ob vložitvi tožbe še ne bi zastarala. Ker gre za denarni zahtevek, naj bi bilo zagotovljeno neposredno sodno varstvo. Zaradi navedenega naj bi sodišče odškodninski zahtevek pritožnikov obravnavalo drugače kot obravnava druge odškodninske zahtevke, s čimer naj bi jim prav tako kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami glede pisnosti zahteve za varstvo pravic in z navedbami v zvezi s pravno kvalifikacijo zahtevkov, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Pritožniki kršitev pravice iz 22. člena Ustave utemeljujejo z navedbo, da so bili neenako obravnavani v primerjavi z drugimi 25 delavci, s katerimi je tožena stranka 1. 3. 1992 sklenila delovno razmerje. Ta navedba po vsebini pomeni očitek o odstopu od sodne prakse, ki bi bil lahko ustavnopravno pomemben z vidika 22. člena Ustave. Očitek bi bil utemeljen v primeru, če bi sodišče v obravnavani zadevi odločilo drugače kot sicer odloča v vsebinsko enakih ali podobnih zadevah. Zato pritožniki zatrjevane kršitve ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na ravnanje tožene stranke, ki je z drugimi delavci sklenila delovno razmerje, ker to ravnanje tožene stranke ni bilo predmet sodne presoje. Očitek pritožnikov, da je sodišče njihov odškodninski zahtevek obravnavalo drugače kot sicer obravnava odškodninske zahtevke, s čimer prav tako zatrjujejo odstop od ustaljene sodne prakse, pa je pavšalen. Zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Z navedbo, da sodišče pritožnikom ni omogočilo poštenega sojenja oziroma da jim je kršilo pravico do kontradiktornega postopka, ker jih ni ponovno zaslišalo, pritožniki uveljavljajo kršitev 22. člena Ustave. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic namreč ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso bistveni, jih ni dolžno izvesti. Glede na to, da je v obravnavnem primeru sodišče zavzelo stališče, da mora biti zahteva za varstvo pravic pisna, dokazi, da so posamezni pritožniki morda ustno zahtevali varstvo svojih pravic, niso bili bistveni. V pravilnost stališča, da mora biti zahteva za varstvo pravic pisna, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj gre za vprašanje uporabe materialnega prava.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan