Jedro

Tožničina mati ima dovolj sredstev za preživljanje, tožnica pa v upravnem postopku ni zatrjevala in niti dokazovala, da pokojnina, ki jo prejema mati ne zadošča za njeno oskrbo, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da dejansko stanje glede njene preživninske obveznosti do matere ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Upravna enota Postojna zavrnila prošnjo A.A. (tožnice) za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine za družinskega člana z imenom B.B., roj 3.2.1936 v kraju C., državljanko Bosne in Hercegovine. V obrazložitvi povzema vsebino prošnje, ki jo je dne 24.12.2010 na podlagi 93. k člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – ur. peč. bes.) za svojo mamo vložila tožnica. Na podlagi listin priloženih prošnji ugotavlja, da prejema tožničina mati pokojnino v višini 364,29 KM (konvertibilnih mark BiH). Ob upoštevanju dejstva, da po zakonodaji Bosne in Hercegovine („Naredba o iznosima po Zakonu o socialnoj zaštiti, zaštiti civilnih žrtava i zaštiti porodice sa djecom“ z dne 26.8.2010) za vzdrževanje enočlanskega gospodinjstva v Bosni in Hercegovini zadošča 120,00 KM, upravna enota ob upoštevanju določbe 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – UPB1, 101/07 – odl. US, 122/07 – odl. US) in 93. k člena Zakona o tujcih, zaključuje, da stranka ne izpolnjuje osnovnega pogoja glede združitve družine. Tožnica je bila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami seznanjena (7.1.2011 in 12.1.2011). Ker po presoji upravne enote izjava tožnice podane pri organu dne 12.1.2011 ne spreminja dejstva, da prejema njena mama pokojnino, ki v Bosni in Hercegovini zadošča za življenje in jo zato tožnica ni dolžna preživljati, tudi pogoj iz 93. k člena Zakona o tujcih glede združitve družine ni izpolnjen.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo številka 2141-35/2011/2 (121-02) z dne 28.3.2011 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno zavrnilno odločbo. Po presoji ministrstva je imel organ prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da pogoj iz 93. k člena ni izpolnjen, podlago za zavrnitev tožničine prošnje tudi v prvi alinei prvega odstavka 93.l člena istega zakona. Zato ugotavljanje izpolnjevanja ostalih predpisanih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ni bilo potrebno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da naj se tožničini mami dovoli začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 40. člena Zakona o tujcih, pa ministrstvo tožnici skladno s 133. členom Zakona o splošnem upravnem postopku pojasnjuje, da bi lahko svoj zahtevek spremenila le do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o njeni prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana državljana RS. Ker v pritožbi, po navedeni določbi, ni več mogoče spremeniti prvotno postavljenega zahtevka, pritožbeni organ spremenjenega zahtevka pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogel upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja, da je navedena odločba, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine za družinskega člana B.B. nezakonita, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Toženi stranki očita, da ji v konkretnem primeru, ko želi tožnica skrbeti za mamo in ji pomagati, z izpodbijano odločitvijo, ne dopusti izvajanja zakonsko predpisane dolžnosti. Meni, da je treba obstoj dolžnosti preživljanja dopolniti z dejstvi posameznega konkretnega primera. V zvezi s tem navaja okoliščine in predlaga dokaze o socialnem in zdravstvenem stanju mame, zaradi katerih tožnica meni, da ni sposobna samostojnega življenja v Bosni in Hercegovini, čeprav res prejema pokojnino v višini 364,29 KM. Ob upoštevanju dejstva, da njena mama nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje in nujno potrebuje njeno pomoč, je po tožničinem mnenju pojem preživljanja razlagati širše in ne le skozi finančna sredstva. Ker ima tožnica lastna sredstva, iz katerih bi pomagala materi pri preživljanju, tudi ne bi potrebovala sredstev s strani Republike Slovenije. V nadaljevanju navaja, da so z izpodbijano odločitvijo kršene tudi določbe 18., 52. in 53. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je tožnica po določbi 124. člena ZZZDR dolžna po svojih zmožnostih poskrbeti za mater, ki si sama ne more zagotoviti sredstev za življenje in tudi ne zmore sama skrbeti zase, izpodbijana odločitev tudi materialnopravno ni pravilna. Zato je prepričana, da je osnovni pogoj za združitev družine izpolnjen. Tožena stranka bi zato morala presojati tudi druge pogoje, ki so predpisani v 93. l členu Zakona o tujcih. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da po izvedbi vseh predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvi, da ima tožničina mati, ki živi v Republiki Bosni in Hercegovini, po predpisih njene države dovolj sredstev za preživljanje. Ker jo tožnica, kot njena hčerka glede na 1. odstavek 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, torej ni dolžna preživljati, po četrti alinei 93. k člena tožničina mati ni družinski član tožnice. Zato tudi pogoj iz prve alinee 93. l člena Zakona o tujcih ni izpolnjen. Po presoji tožene stranke je zato neutemeljen tožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava. Po navedbah tožene stranke pa so povsem neutemeljene tožbene trditve o kršitvah določb 18. (prepoved mučenja), 52. (zagotavljanje varstva in usposabljanje invalidov) in 53. člena (varstvo družine) Ustave Republike Slovenije. Ob nesporni ugotovitvi, da dolžnost preživljanja iz 124. člena ZZZDR ne obstaja, tudi kršitev navedenega zakona in določbe 53. člena Ustave nista podani. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in zatrjuje, da bi njena mati, ki nima drugega človeka, ki bi ji pomagal, brez tožničine pomoči ostala prepuščena sama sebi in da bi bila s tem ogrožena njena eksistenca in preživetje. Toženi stranki očita kršitev 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin z dne 4.11.1950 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe št. 7/94 in 33/94), v katerem je določeno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega življenja in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Ker so omejitve za izvrševanje teh pravic po navedenem določilu določene le za izjemne primere in v obravnavanem primeru niso podane, bi morala tožena stranka tožničini prošnji ugoditi zato, da bi se zavarovalo zdravje njene matere. Vlogi tožnica prilaga reverz, iz katerega izhaja, da si je zanjo sposodila invalidski voziček. Ob vztrajanju pri tožbenih navedbah sodišču predlaga, da njenemu zahtevku ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za zavrnitev tožničine prošnje vložene na podlagi 93. k člena Zakona o tujcih za izdajo dovoljenja materi tožnice kot njenemu družinskemu članu in tudi razloge zaradi katerih ministrstvo v pritožbenem postopku ni moglo upoštevati s pritožbo uveljavljanega spremenjenega zahtevka. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi tožene stranke in ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi s tožbo pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožnica prošnji vloženi na predpisanem obrazcu prosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana na podlagi 93. k člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – ur. preč. bes., v nadaljevanju ZTuj-1).

Prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji je urejeno v IV. Poglavju Zakona o tujcih. V 1. odstavku 30. člena so določeni nameni zaradi katerih se tujcu, ki namerava prebivati v Republiki Sloveniji, izda dovoljenje za začasno prebivanje (zaposlitve ali dela; združitve družine; študija, izobraževanja ali strokovnega izpopolnjevanja..., drugih upravičenih in z zakonom in mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov). Po 40. členu ZTuj-1 se dovoljenja za začasno prebivanje lahko izda tudi tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnim aktom ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo prebivanje v RS upravičeno. V XII. A Poglavju pa je urejen vstop in prebivanje družinskih članov slovenskih državljanov. V to poglavje sodi tudi 93. k člen, v katerem je med drugim določeno kdo so družinski člani slovenskega državljana. Po četrti alinei prvega odstavka je družinski član tudi starš slovenskega državljana, če ga je le-ta po zakonu dolžan preživljati. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – ur. preč. bes., v nadaljevanju ZZZDR) je polnoletni otrok po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (1. odstavek 124. člena ZZZDR).

Ob upoštevanju vseh navedenih zakonskih določb in v upravnem postopku ugotovljenega nespornega dejstva, da pokojnina, ki jo prejema tožničina mati presega minimalni znesek, ki je za življenje ene osebe potreben v Republiki Bosni in Hercegovini, tudi sodišče ne dvomi v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Ker ima tožničina mati dovolj sredstev za preživljanje, tožnica pa v upravnem postopku ni zatrjevala in niti dokazovala, da pokojnina, ki jo prejema mati ne zadošča za njeno oskrbo, je neutemeljen tožbeni očitek, da dejansko stanje glede njene preživninske obveznosti do matere ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnica namreč šele v tožbi navaja okoliščine, s katerimi utemeljuje slabo premoženjsko stanje matere in zanje tudi predlaga dokaze, ne obrazloži pa zakaj teh dejstev in dokazov ni navedla in predložila v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Zato tudi sodišče teh dejstev, ki predstavljajo tožbeno novoto, v skladu z 52. členom ZUS-1 ni moglo upoštevati kot tožbeni razlog.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki o kršitvah določb Ustave RS. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi tožničine prošnje podane na podlagi 93. k člena ZTuj-1 in je pri odločanju tudi po presoji sodišča pravilno uporabila veljavne materialne predpise.

V zvezi z očitano kršitvijo 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa sodišče tožnici pojasnjuje, da z izpodbijano odločbo tudi navedeno določilo ni bilo kršeno. Po ZTuj-1 ima namreč tujec možnost pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji tudi če v skladu z zakonom, mednarodnim aktom ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo prebivanje v RS upravičeno (40. člen ZTuj-1). Ker tožnica do izdaje izpodbijane odločbe ni uveljavljala in niti izkazovala utemeljenega razloga zaradi katerega bi bilo prebivanje njene matere v Republiki Sloveniji upravičeno in na tej pravni podlagi niti ni zahtevala izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, tožena stranka, ki je dolžna odločati na podlagi zahteve stranke in na podlagi ZTuj-1, z izpodbijano odločbo tudi v pravice tožnice in njene matere, ki izhajajo iz 8. člena Konvencije, ni mogla poseči. Sodišče dokazov za dokazovanje dejstev, ki predstavljajo tožbeno novoto ni izvajalo in je zato na podlagi dejanskega stanja pravilno ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.