Jedro

Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Zato je tožeča stranka na podlagi druge točke prvega odstavka 154. člena ZJU toženi stranki izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za sporni mesec neupravičeno izplačan del plače. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače. Ker tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 875,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). V presežku je zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 5. 11. 2009 do 1. 12. 2009 zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 127,50 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej razen zoper zavrnitev dela obrestnega dela tožbenega zahtevka v drugem odstavku točke I izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno zaradi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi jo morala v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu tožeča stranka že naslednji dan odjaviti iz zavarovanj in brisati iz svojih evidenc uslužbencev. Ni bilo razloga, da je to storila šele čez en mesec, saj sama vročitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni relevantna v konkretnem primeru. Da ni več uslužbenec pri toženi stranki, je tožena stranka izvedela 8. 10. 2009, pisno pa šele s sprejemom sklepa 26. 11. 2009. Takšno nepravilno ravnanje tožeče stranke ne more biti v njeno škodo, saj bi se lahko zaposlila pri drugem delodajalcu, če bi bil obveščen o odpovedi. Tožeči stranki je oddala potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009, ki ga je izdal osebni zdravnik in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 22. 9. 2009, ki je bila vročen tudi tožeči stranki, na podlagi katere je bila v bolniškem staležu neprekinjeno do 7. 10. 2009. Kasneje je tožeči stranki predložila še potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela od 1. 10. 2009 do 7. 10. 2009, ki ga je izdal osebni zdravnik dne 8. 10. 2009. Potrdilo je izdal osebni zdravnik na podlagi podatkov, ki jih je imel v informacijskem sistemu zdravstvene zavarovalnice in je naslovljeno na takratnega še zakonsko evidentiranega delodajalca tožeče stranke. Iz tega izhaja, da je bila tožeča stranka najmanj do vključno 8. 10. 2009 prijavljena v zdravstveno zavarovanje s strani tožeče stranke. Bolniški stalež do 7. 10. 2009 in prisotnost na delu dne 8. 10. 2009 nedvomno predstavljata elemente delovnega razmerja. Kot dokaz prisotnosti na delovnem mestu dne 8. 10. 2009 je tožeča stranka tudi natisnila evidenco za ta datum iz računalniško vodenega programa tožene stranke o registriranju prisotnosti na delu, tako imenovanem „špica“. Tožeča stranka jo je morala voditi v ustreznih evidencah po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006). Ker je na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dobila informacijo, da jo je tožeča stranka odjavila iz zavarovanja dne 7. 10. 2009, to de facto pomeni, da ji je s tem ponovno odpovedala že odpovedano pogodbo o zaposlitvi oziroma delovno razmerje, s tem pa se šteje, da je delovno razmerje obstajalo najmanj do 6. 10. 2009. Opozarja na določbo tretjega odstavka 185. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da je delodajalec dolžan v 8 dneh prijaviti zavodu zaposlitev ali prekinitev zaposlitve za vsakega delavca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da razsodi, da je tožnik upravičen do vračila plače za sporno obdobje, vendar ga oprosti priglašenih stroškov postopka in zamudnih obresti, saj je brez zaposlitve že več kot tri leta in nima rednih prihodkov.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, in naslednji; ZJU) v 2. točki prvega odstavka 154. člena določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot šest mesecev zapora; delovno razmerje mu preneha s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen daljše od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka pravnomočno obsojena na zaporno kazen enega leta in šest mesecev, na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 217/2005 z dne 14. 6. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 754/2007 z dne 5. 9. 2008. Sodba je postala pravnomočna 5. 9. 2008, delodajalec pa je prejel navedeni sodbi dne 31. 8. 2009. Tožeča stranka je na tej podlagi, torej po drugi točki 154. člena ZJU, toženi stranki dne 8. 9. 2009 izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (A1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka odjavljena iz zavarovanj z dnem 8. 9. 2009. Tudi, če je bila tožena stranka, ko je tožeči stranki predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela z dne 30. 9. 2009 (A3), še prijavljena v zavarovanju, je bistveno, da je bila odjavljena (sicer kasneje, dne 7. 10. 2009) čeprav za nazaj (A5), saj je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Tožena stranka ne navaja, da bi v roku 8 dni od takrat, ko je izvedela, da je prejela sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zahtevala varstvo pravic pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, v 8 dneh po vročitvi sklepa, oziroma uveljavljala sodno varstvo pravic, temveč obratno, navaja, da je bila v delovnem razmerju do vključno 8. 10. 2009. Zato ne more uspešno trditi, da je delovno razmerje obstajalo tudi po 8. 9. 2009 , to je do 8. 10. 2009. Bistveno je, da je bil datum prenehanja delovnega razmerja pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za september 2009 neupravičeno izplačan tisti del plače, ki se nanaša na čas po 8. 9. 2009. Plače se namreč v državni upravi obračunavajo s pomočjo aplikacije Mferac, ki omogoča obračun prisotnosti z dela le z enomesečnim zamikom. Obračun odsotnosti za tekoče mesece omogoča le, če se v aplikacijo vnese datum prenehanja delovnega razmerja ali nastop porodniškega dopusta. Enako kot pri plači se odsotnost za prejšnji mesec upošteva tudi pri izplačilu prehrane in prevoza na delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša znesek, ki ga tožeča stranka ni mogla obračunati v naslednjem mesecu, 875,92 EUR. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače v znesku 768,25 EUR, iz naslova prehrane na delu v znesku 81,18 EUR in iz naslova prevoza na delo v znesku 26,49 EUR, torej skupno 875,92 EUR. Ker torej tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ), ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Glede obsega vrnitve je po 193. členu OZ določeno, da je potrebno v primeru vračila neupravičene pridobitve vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je tožeča stranka dne 28. 10. 2009 na toženo stranko naslovila zahtevek za vračilo spornega zneska in določila rok 15 dni (A4), tožena stranka pa je omenjeni zahtevek prejela 16. 11. 2009 (A4) in ga zavrnila (B1), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 875,92 EUR in zakonske zamudne obresti od 2. 12. 2009 dalje. Zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 5. 11. 2009 do 1. 12. 2009 pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in niti ni predmet pritožbe. Glede na takšno pravno podlago torej tudi ni utemeljen pritožbeni predlog tožene stranke, da jo naj sodišče oprosti priglašenih stroškov postopka in zamudnih obresti, ker je brez zaposlitve in nima rednih prihodkov, saj je nastopila zamuda z dnem, kot je zgoraj naveden, od takrat pa je nastopila tudi dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti. Plačilo stroškov postopka pa je odvisno od uspeha v pravdi (154. člen ZPP), ter jih mora tožena stranka povrniti, ker v sporu ni uspela.

Ker ni mogoče šteti, da je bila tožena stranka v delovnem razmerju tudi po izdaji sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni šlo za neupravičeno obogatitev, temveč za izplačilo na podlagi obstoja delovnega razmerja. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.