Jedro

Kljub izhodišču, da morajo biti otrokovi stiki praviloma določeni natančno in jasno, je lahko v primerih, ko sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja o otrokovih stikih oziroma ko stopnja soglasja med njima to dopušča, okvir stikov določen tudi nekoliko bolj ohlapno. Ali povedano drugače: stopnja konkretizacije otrokovih stikov je lahko odvisna tudi od zmožnosti medsebojne komunikacije njunih staršev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka trpi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 6. 3. 2008 izdalo začasno odredbo. Z njo je mladoletna otroka U. in I. dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožnici, očetu - tožencu pa naložilo, da hčerko takoj izroči materi. Obenem je odredilo, da se I. odvzame osebi, pri kateri je v času opravljanja izvršbe in se izroči materi, saj začasna odredba učinkuje proti vsaki osebi, pri kateri je mladoletna I. Določilo je tudi stike med tožencem in obema otrokoma, in sicer enkrat tedensko popoldne v prostorih Centra za socialno delo ... in pod nadzorom njihovega strokovnega sodelavca - na dan in v času, ki ga bo toženi stranki sporočil Center za socialno delo ... S sklepom z dne 7. 3. 2008 je sodišče določilo izvršitelja za realizacijo začasne odredbe.

2. S sklepom z dne 27. 3. 2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper oba sklepa.

3. S sodbo z dne 4. 4. 2008 je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, otroka U. in I. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine po 215 EUR mesečno za vsakega otroka od 4. 4. 2008 dalje. V presežku je preživninski zahtevek zavrnilo. Stike otrok z očetom je določilo enako kot že predhodno v sklepu o začasni odredbi, torej enkrat tedensko popoldne v prostorih Centra za socialno delo ... in pod njihovim nadzorom - v dneh in času, ki ga bo toženi stranki sporočil Center za socialno delo ... Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne 2.560,47 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega paricijskega roka.

4. Toženec se je pritožil tako zoper sklep z dne 27. 3. 2008, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor zoper začasno odredbo, kot tudi zoper sodbo z dne 4. 4. 2008, in sicer zoper odločitev o dodelitvi mladoletnih otrok, določitvi preživnine, stikih ter pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje.

5. Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot navaja, jo vlaga zoper sodbo višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2008 in sodbo sodišča z dne 4. 4. 2008. Odločbo višjega sodišča izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava v delu, s katerim je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se stiki določijo "v dneh in času, ki ga bo toženi stranki sporočil CSD ...". Sodiščema očita, da nista pravilno uporabili določbe četrtega in petega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Novela zakona ZZZDR-C je področje urejanja stikov med starši in otroci uredila na novo in po novelirani ureditvi odloča sodišče tudi o načinu izvrševanja stikov, če o tem ne pride do sporazuma med staršema. Ta rešitev ni umestna samo zaradi potrebe po celovitem in enotnem obravnavanju v praksi pogosto zelo spornega vprašanja stikov, pač pa tudi zaradi slabe združljivosti strokovnega socialnovarstvenega dela (zlasti svetovanja) in oblastnega odločanja z možnostjo prisilne izvršitve. Določba 106. člena ZZZDR je jasna in ne pušča dvoma o pristojnosti sodišča, da odloča o načinu izvrševanja stikov nasploh, center za socialno delo pa nudi samo strokovno pomoč. Tako se postavlja vprašanje (ki presega pomen konkretne zadeve), ali je sicer življenjsko razumna odločitev sodišča, da znotraj jasno določenega okvira načina izvrševanja stikov določitev dneva in časa prepusti centru za socialno delo, pod nadzorom katerega se bodo stiki izvrševali, v skladu s četrtim in petim odstavkom 106. člena ZZZDR in v tej zvezi v skladu z razlogi, ki so pripeljali do novelirane ureditve. Taka odločitev ob upoštevanju skrajno zaostrene in zapletene dejanske situacije tudi ni nujno v korist otrokom. Dosedanja sodna praksa v takih primerih podpira čim bolj natančno ureditev stikov s strani sodišča (II Ips 558/2005), kar naj bi pripomoglo k odpravljanju morebitnih nadaljnjih konfliktov pri izvrševanju sodne odločbe. Zato zahteva predlaga, da vrhovno sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Nanjo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Meni, da ni jasno, zoper katero odločbo je zahteva sploh vložena, saj enkrat navaja, da se vlaga zoper odločbo sodišča druge stopnje v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje, drugič pa, da se vlaga zoper odločbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo sodišča druge stopnje, poleg tega pa je v njej navedeno, da se vlaga tudi zoper odločitev sodišča druge stopnje glede zavarovanja. Nadalje tožilstvu odreka pravni interes za izpodbijanje odločitve v postopku zavarovanja, saj je začasna odredba s pravnomočnostjo sodbe prenehala veljati. Meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno in pojasnjuje, da so se stiki v skladu z odločitvijo in navodili centra za socialno delo že ustalili najprej na sredo popoldan, sedaj pa potekajo en teden v sredo od 15.00 do 16.30, naslednji teden pa v četrtek od 13.00 do 14.30. Gre za stalen termin, ki vnaša v življenje otrok neko stalnost, varnost in občutek pričakovanja.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Glede na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem tožnica predlaga njeno zavrženje, vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zahteva dovoljena. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zoper pravnomočno sodbo. Tožnica zmotno meni, da je postala sodba sodišča druge stopnje le formalno pravnomočna, sodba sodišča prve stopnje pa tako formalno kot materialno pravnomočna, ker "edina nosi v izreku vsebinsko odločitev" in je zato zahtevo mogoče vložiti le zoper odločbo sodišča prve stopnje. Pravnomočno odločitev v primeru, ko je zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, vložena pritožba, namreč predstavlja odločba sodišča druge stopnje ne glede na to, ali izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdi ali spremeni. Zato se v takem primeru zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in to odločbo zahteva tudi izpodbija, medtem ko točen del (4. točko) izreka sodbe sodišča prve stopnje navaja le zaradi podrobnejše opredelitve izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske odločbe: izpodbija jo namreč le v tistem delu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo prve stopnje o stikih otrok s tožencem, pa še to le v posebej opredeljenem delu.

9. Zahteva pa je vendarle nedosledna pri formalni opredelitvi izpodbijane odločbe, kar pa ne vpliva na presojo njene dopustnosti. Navaja namreč, da se vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2008 in sklepom sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2008. Iz njene vsebine pa nedvomno izhaja, da je vložena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnjena pritožba toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 6. 3. 2008. Vložena je torej zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Tudi v slednjem delu pa je dovoljena, saj gre za pravnomočen sklep, ki je tesno povezan s pravnomočno sodbo, ne zato ker sporno vprašanje po vsebini rešuje na enak način, pač pa zato, ker je njegova veljavnost vezana na pravnomočnost sodbe in bi se utegnila ta sicer začasna rešitev izkazati za relevantno v primeru uspešnega izpodbijanja pravnomočne sodbe.

10. Z novelo ZZZDR-C je odločanje o otrokovih stikih prešlo v sodno pristojnost. To izhaja ne le iz 106. člena ZZZDR, katerega napačno uporabo zahteva očita sodiščema prve in druge stopnje, temveč tudi ZPP, saj sodba, kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, vedno vsebuje tudi ureditev otrokovih stikov: v primeru razveze zakonske zveze na podlagi predloga za sporazumno razvezo vnese sodišče v sodbo sporazum zakoncev o tem vprašanju, v primeru razveze zakonske zveze po tožbi pa o tem odloči in to tudi, če ustrezen zahtevek ni bil postavljen, če je bil postavljen, pa nanj ni vezano (prvi in drugi odstavek 421. člena ZPP).

11. Na načelni ravni je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da mora v primeru, ko med staršema ni dogovora, sodišče otrokove stike urediti tako, da je staršema povsem jasno, na kakšen način se ti izvajajo (kdaj, kje, kolikokrat in koliko časa, kdo otroka pripelje na stik ipd.) tako, da med njima o tem vprašanju ne more biti več spora ali dvoma. Kot ugotavlja zahteva sama, pa so življenjske situacije, v katerih mora sodišče odločiti o otrokovih stikih, lahko zelo različne, narava postopka, v katerem se o tem odloča, pa tudi omogoča njihovo različno obravnavanje in različne odločitve. Postopek, v katerem se odloča o otrokovih stikih, je nepravdni postopek (le kadar se o otrokovih stikih odloča hkrati z njegovim varstvom in vzgojo se tudi o tem vprašanju odloči v pravdnem postopku). V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerje med udeleženci tega postopka, ki sicer razmerja sami niso zmogli sporazumno urediti. Zato - kljub izhodišču, da morajo biti stiki praviloma določeni natančno in jasno - je lahko v primerih, ko sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja o otrokovih stikih oziroma ko stopnja soglasja med njima to dopušča, okvir stikov določen tudi nekoliko bolj ohlapno. V situaciji, ko sta se pripravljena sprotno prilagajati določenim spremembam, ki so nujno povezane z naravo življenja (npr. bolezen otroka, sprememba šolskih obveznosti, ki sovpadajo z določenim stikom), se lahko celo izkaže, da bi bila povsem natančna opredelitev stikov v dnevih, urah ipd. pretoga, odveč ali pa celo vir novih konfliktnih situacij med staršema, ki bi zasledovala natančno tako izvajanje stikov, ter bi bila tako lahko tudi v nasprotju z namenom, zaradi katerega so stiki določeni. Ali povedano drugače: stopnja konkretizacije otrokovih stikov je lahko odvisna tudi od zmožnosti medsebojne komunikacije njunih staršev.

12. V obravnavani zadevi so medsebojni odnosi med staršema porušeni. Nezaupanje med njima je tolikšno, da so stiki zaradi varovanja koristi otrok omejeni, saj so določeni ob prisotnosti in pod nadzorom tretje osebe. V takem primeru so stiki lahko določeni le ob upoštevanju določenih omejitev tudi te osebe (njene pripravljenosti sodelovati pri stikih, prostega časa ipd.). V nepravdnem postopku bi imela takšna tretja oseba status udeleženca (19. člen Zakona o nepravdnem postopku). Kot tretja oseba oziroma strokovna institucija je v obravnavani zadevi določen center za socialno delo. Center za socialno delo je javni socialnovarstveni zavod, ki med drugim opravlja storitve pomoči družini za dom, kar obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanju družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju (15. in 49. člen Zakona o socialnem varstvu). ZZZDR pa centrom za socialno delo dodatno nalaga, da so dolžni storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). Naloga centrov za socialno delo je torej prav tako kot naloga sodišč v postopkih v zakonskih sporih ter sporih med starši in otroki varovanje koristi otrok. Zaradi konfliktne situacije, ki je nastala med pravdnima strankama, se je center že aktivno vključil v razreševanje konflikta in varovanja koristi otrok. Kot izhaja iz odločbe sodišča druge stopnje in odgovora tožnice na zahtevo za varstvo zakonitosti, se je center za socialno delo v okviru s strani sodišč prve in druge stopnje določenega obsega stikov (enkrat tedensko popoldan) s strankama dogovoril za stalni dan in uro izvajanja stikov in stiki na ta način tudi že potekajo. To kaže, da je med pravdnima strankama vendarle dosežena tolikšna stopnja medsebojne komunikacije, ki omogoča, da se ob strokovni pomoči centra za socialno sporazumeta za dan in uro stikov očitno, glede na spremenljiv termin stikov, ki ga navaja tožnica v odgovoru na zahtevo, upoštevajoč prosti čas vseh udeležencev. Glede na okoliščine primera je torej sodišče s tem, ko je določilo kraj stikov (na centru za socialno delo), njihovo pogostost (enkrat tedensko), okviren termin (popoldan) in omejitev (nadzor delavca centra za socialno delo), določilo takšen obseg in način izvajanja stikov, da se ti tudi dejansko izvajajo.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki se zavzema za povsem natančno (striktno) ureditev stikov s strani sodišča, se sklicuje tudi na dosedanjo sodno prakso in citira sodbo vrhovnega sodišča II Ips 558/2005. Vendar pa v obeh zadevah ne gre za povsem primerljive življenjske situacije. V zadevi, ki jo omenja zahteva, je bilo treba namreč glede na konfliktnost nekdanjih partnerjev stike otrok čim natančneje urediti, tudi glede (v reviziji posebej izpostavljenega) vprašanja, kateri od roditeljev otroka pripelje na stik in kdo ga pride po končanem stiku iskat. V obravnavanem primeru o tem vprašanju ne more biti dvoma, saj lahko otroka na stik v prostorih centra za socialno delo pripelje le mati, kateri sta otroka sicer dodeljena v varstvo in vzgojo. Vsa druga vprašanja načina izvrševanja stikov pa sta sodišči prve in druge stopnje glede na stopnjo doseženega soglasja vseh udeležencev uredili dovolj natančno. Povsem realna pa so tudi pričakovanja sodišč prve in druge stopnje o začasni naravi tako določenih stikov, saj bi z razumnim obnašanjem staršev, postopno vzpostavitvijo normalnih odnosov in odgovornim ravnanjem zlasti do otrok nastopile okoliščine, ki bi terjale novo odločbo o stikih; nenazadnje pa bi novo odločbo lahko terjala tudi taka sprememba v tem postopku ugotovljenih okoliščin, ki ne bi več omogočala izvrševanja stikov na sedaj določen način (četrti odstavek 421. člena ZPP).

14. Obseg preizkusa izpodbijane odločbe je omejen samo na preizkus tistih kršitev, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP), ta preizkus pa je po navedenem pokazal, da zahteva ni utemeljena. Zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

15. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila tožnica in zahtevala povrnitev stroškov. Preizkus pravilnosti odločitve sodišč prve in druge stopnje se je v postopku pred vrhovnim sodiščem nanašal le na odločitev o stikih otrok z očetom, s stiki pa se zagotavljajo predvsem koristi otrok. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti zasleduje te koristi, zato uspeh strank v postopku ni edini relevantni kriterij za odmero stroškov, pa tudi ne nujno odvisen od uspeha zahteve. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 413. člen ZPP odločilo, da tožnica nosi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.