Jedro

Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec neposredni nelastniški posestnik sporne parcele, medtem ko je stranska intervenientka njena posredna posestnica. Zaradi neuporabe pravila iz prvega odstavka 97. člena SPZ sodišče druge stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Ker je presodilo, da toženec sporno parcelo uporablja brez pravne podlage, bi se moralo najprej opredeliti do vprašanja dobrovernosti stranske intervenientke glede lastništva sporne nepremičnine. Šele v primeru, če bi ugotovilo, da stranska interveneintka ni bila dobroverna posredna posestnica, bi moralo opraviti še nadaljnjo presojo glede vprašanja, ali bi morala biti tožencu kot neposrednemu posestniku ta okoliščina znana.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 6. 2006, ki jo je sklenila z zemljiškoknjižnim lastnikom A. A., postala zemljiškoknjižna lastnica parcele v Živalskem vrtu Ljubljana. V tem postopku je trdila, da je bila v dobri veri, da parcelo kupuje od lastnika, ker je bil prodajalec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, zato ni pomislila, da parcela ni v prodajalčevi lasti. Od toženca zahteva plačilo uporabnine, vrnitev parcele v posest in odstranitev ograde in objekta za medvede ter prepoved nadaljnjih poseganj v njeno lastninsko pravico.

2. Toženec je ugovarjal, da tožnica ni lastnica parcele. Ker kupoprodajna pogodba z dne 13. 6. 2006 nima dopustnega nagiba oziroma podlage, je nična. Tožnica ni mogla biti v dobri veri, da kupuje parcelo od lastnika in se na zemljiškoknjižno stanje ne more zanašati. Njen pravni prednik je bil v zemljiško knjigo vpisan le zaradi napačnega vpisa na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Obe stranki kupoprodajne pogodbe z dne 13. 6. 2006 sta vedeli, da prodajalec parcele ni mogel imeti v lasti na podlagi ZLNDL, saj je ob uveljavitvi tega zakona ni imel v posesti. Stranska intervenientka (v nadaljevanju tudi C.) je navedla, da je lastninsko pravico na parceli pridobila na podlagi Zakona o zavodih v letu 1991. **Ugotovljeno dejansko stanje** – Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. ...., k. o. ..., s površino 432 m2, ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 120 m2 in pot v izmeri 312 m2. Parcela je v uporabi Živalskega vrta Ljubljana, in sicer je na tem delu postavljena ograda za medvede s kletkami. Tožnica je vedela, da kupuje parcelo, ki je v naravi del ljubljanskega živalskega vrta in kjer se nahaja medvedja ograda. Bila je seznanjena z dejstvom, da se stranska intervenientka šteje za njeno lastnico. Ni ji bilo znano, da bi imel prodajalec A. A. kakršnokoli pogodbo z živalskim vrtom. A. A. ob sklenitvi prodajne pogodbe parcele ni imel v posesti. Od njega ni zahtevala pojasnila, zakaj je nima v posesti oziroma kako lahko do nje dostopa. Edini možen dostop do parcele je preko vhoda v živalski vrt, za kar je treba plačati vstopnino. Iz Lokacijske informacije je razvidno, da je bila parcela nacionalizirana.

– A. A. je bil kot lastnik sporne parcele v zemljiški knjigi vpisan na podlagi sklepov o dedovanju in 2. člena ZLNDL. Stranska intervenientka je proti tožnici predhodno vložila tožbo, s katero je zahtevala: (1) da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist in na ime Č. Č., (2) da se izbriše neveljavno zemljiškoknjižno stanje in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in (3) da se ugotovi, da je na sporni nepremičnini pridobila lastnino pravico. V isti tožbi je postavila enaka zahtevka proti predhodnemu lastniku A. A.. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I P 533/2014 z dne 10. 7. 2015 vse zahtevke zoper tožnico zavrnilo, ker ni bila tožena prava stranka. Tožbo zoper A. A. je s sklepom z dne 5. 5. 2014 zavrglo, ker je umrl pred vložitvijo tožbe. Zoper sodbo se tožeča stranka (C.) ni pritožila, zato je 22. 9. 2015 postala pravnomočna. Sodišče ni ugotavljalo, kdo je lastnik sporne parcele. Kasneje je stranska intervenientka proti Č. Č. ter dedičem A. A. vložila tožbo z enakimi zahtevki kot v zadevi I P 533/2014 (zadeva I P 2509/2014). Sodišče je tožbo s sklepom z dne 11. 4. 2016 zavrglo s pojasnilom, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno v postopku I P 533/2014. Ta odločitev je bila potrjena s sklepom II Cp 1756/2016 z dne 19. 10. 2016. – Splošno znano je, da je sporna nepremičnina, ki spada v območje krajinskega parka in je uvrščena med širša zavarovana območja, v toženčevi posesti. Živalski vrt Ljubljana stoji na istem mestu že več kot 50 let. Do vložitve tožbe v tem postopku tožencu posesti ni nihče oporekal ali jo onemogočal. Kot javni zavod, ki deluje v okviru stranske intervenientke, je več desetletij posest nemoteno izvrševal za stransko intervenientko. Sporno nepremičnino je v uporabo dobil na podlagi Pogodbe o prenosu nepremičnin, opreme in drugih sredstev v upravljanje z dne 21. 5. 2010, s katero mu je stranska intervenientka prenesla v upravljanje svoje nepremičnine. Iz dopisov z dne 24. 2. 2010 in 14. 6. 2011 je razvidno, da je stranska intervenientka iz razloga ureditve lastništva ponudila tožnici v plačilo kupnino v višini, kot jo je ta plačala prodajalcu (4 EUR za m2, kar je 1.728,00 EUR). Tožnica je ponudbo zavrnila.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je zaradi nemoralnega nagiba prodajna pogodba z dne 13. 6. 2006 nična. Ob njenem sklepanju se tožnica ni mogla zanesti na zemljiškoknjižne podatke. Ker sta s prodajalcem ravnala v nasprotju z določilom o prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), se ne more sklicevati na 10. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnica in prodajalec bi se morala zavedati dejstva, da lahko s sklenitvijo sporne pogodbe tretjemu odvzameta uspešno uveljavljanje lastninske pravice. Navkljub raziskovalni dolžnosti nista upoštevala dejanskih okoliščin in pravic drugih oseb. Dobro jima je bilo znano, da A. A. kot prodajalec sporne parcele nikoli ni imel v posesti in v uporabi. Ne glede na to je bilo v kupoprodajni pogodbi zapisano, da tožnica po podpisu pogodbe prevzame parcelo v last in posest. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini po ZLNDL je pravica uporabe na tej nepremičnini v času uveljavitve ZLNDL (2. člen ZLNDL). Ker A. A. sporne parcele ni nikoli imel v posesti in v uporabi, ni pridobil pravice uporabe. Do njegovega vpisa je prišlo na podlagi sklepov o dedovanju, ki niso konstitutivne, temveč le deklaratorne narave. Pravica uporabe bi morala temeljiti na aktu državnega organa ali predpisu. Prodajalcu je moralo biti znano, da je bila sporna parcela odvzeta v postopku nacionalizacije njegovemu pravnemu predniku in da je bila dana v uporabo občini ter ni bila vrnjena, ker denacionalizacijski postopek ni bil sprožen. Vedel je, da ni podlage, da se pravica uporabe pretvori v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Moral bi upoštevati dejstvo, da ni imel zakonske osnove za pridobitev lastninske pravice. Neresnične so tožbene trditve, da tožnica ni vedela, kje se nahaja sporna parcela in da tega ni bila dolžna vedeti. Njena izpovedba je neprepričljiva. Že pred nakupom parcele ji je bilo znano, da gre za naravno znamenitost in naravno vrednoto, ki ni v prodajalčevi posesti, ampak v posesti toženca, ki meni, da jo je v posest prejel od lastnika. Vedela je, da do nje nima urejenega prostega dostopa, ker je edini možen dostop preko vhoda v živalski vrt, za kar je treba plačati vstopnino. Iz Lokacijske informacije ni mogla sklepati, da stranska intervenientka na sporni parceli nima nobene pravice. Parcele ni imela namena uporabljati. Kupila jo je z namenom, da od toženca zahteva zakupnino. Da lastninske pravice ni imela namena izvrševati v smislu 37. člena SPZ, izhaja tudi iz njenega dopisa z dne 28. 8. 2006, ko je toženca po odvetniku pozvala, naj sporoči ali želi parcelo koristiti za potrebe živalskega vrta tudi v bodoče in da bo treba v tem primeru skleniti zakupno pogodbo, za uporabo v preteklosti pa plačati odškodnino. Ob tem je toženca pozvala, naj v roku 8 dni pojasni, kako je prišlo do brezplačne uporabe predmetnega zemljišča. Čeprav je v dopisih z dne 24. 2. 2010 in 14. 6. 2011 navedeno, da je iz stanja zemljiške knjige razvidno, da je tožnica lastnica sporne parcele, je načelnica mestne uprave D. D. izpovedala, da so s tožnico želeli urediti lastninsko stanje s sklenitvijo pogodbe zgolj v izogib pravdanju. Znano jim je bilo, da je lastninsko pravico pridobila stranska intervenientka na podlagi Zakona o zavodih. Podobne situacije so reševali z odkupom zemljišč. Le tožnica ni želela skleniti pogodbe.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na uporabnino od aprila 2012 dalje in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo. Poudarilo je, da prodajna pogodba z dne 13. 6. 2006 navkljub tožničini neverodostojni izpovedbi ni nična. Prodaja tuje stvari ni prepovedana, tožničino zasledovanje ekonomske koristi pa ni nemoralno. Pravdni postopki v zadevah I P 533/2014 in I P 2509/2014 so bili pravnomočno končani. Tudi če bi lastnica sporne parcele bila stranska intervenientka (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne razlog za ničnost pogodbe. Kljub veljavni prodajni pogodbi, na podlagi katere je tožnica postala lastnica sporne parcele, saj je vpisana v zemljiško knjigo in kljub temu, da ni sporno, da nepremičnino uporablja toženec brez pravne podlage, pa tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine ni v celoti utemeljen. Toženec je imel do vložitve tožbe položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Bil je utemeljeno prepričan, da je stranska intervenientka lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o zavodih. Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi Zakona o zavodih, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij...) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična in zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka. Njegova dobra vera je prenehala, ko mu je bila vročena tožba za plačilo uporabnine, saj ni izpostavljene nobene okoliščine, zaradi katere bi omenjeno prepričanje, ki je dejansko ugasnilo šele z dokončnim propadom v prej vodenih pravdah toženčeve stranske intervenientke, brez podlage ostalo že prej.

5. Odločitev o zavrnitvi vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka je pravilna. Lastninska pravica na nepremičninah na območju krajinskega parka je na podlagi Zakona o ohranjanju narave omejena. V krajinskem parku se posege, dejavnosti in ravnanja lahko izvaja v obsegu, času in na način, ki je v skladu z varstvenimi cilji krajinskega parka (10. člen Odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib). Iz narave ni dovoljeno odvzemati živali ogroženih ali zavarovanih vrst, razen za znanstveno-raziskovalne namene s predhodnim soglasjem organizacije, pristojne za ohranjanje narave. Zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu ali živalskemu vrtu podobnem prostoru lahko izvaja le pravna ali fizična oseba, ki ima za to ustrezno dovoljenje pristojnega ministrstva.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 520/2019 z dne 27. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja dobrovernosti neposrednega nelastniškega posestnika in v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve glede zavrnitve vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka.

**Revizija tožeče stranke**

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila dopuščeno revizijo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot bistveno navaja, da toženec pri izvrševanju neposredne posesti priznava višjo pravno oblast stranske intervenientke in da ni dobroverni posestnik, ker bi mu nedobrovernost stranske intervenientke kot posredne posestnice morala in mogla biti znana. Stranska intervenientka glede lastništva sporne parcele ni bila dobroverna iz naslednjih razlogov: (1) iz javno dostopnih podatkov v zemljiški knjigi izhaja, da je lastnica sporne parcele tožnica; (2) tožnica je že z dopisom z dne 28. 8. 2006 od stranske intervenientke zahtevala, da upošteva njeno lastninsko pravico; (3) stranska intervenientka ji je z dopisoma z dne 24. 2. 2010 in 14. 6. 2011 predlagala odkup parcele; (4) tožnica je v spis vložila Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS št. 1207-1/2005-20 z dne 14. 3. 2006 o računovodskih izkazih in pravilnosti poslovanja Živalskega vrta Ljubljana v letu 2004, iz katerega izhaja, da sta stranska intervenientka in toženec v času priprave poročila vedela, da stranska intervenientka ni lastnica sporne parcele; (5) stranska intervenientka je vprašanje lastništva nepremičnin znotraj živalskega vrta, ki so v lasti zasebnikov, reševala z njihovim odkupom; (6) proti tožnici je izgubila obe pravdi (I P 533/2014 in I P 2509/2014), v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Stranska intervenientka je toženčeva ustanoviteljica. Toženec deluje v njenem okviru kot javni zavod. Ustanovljen je bil z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Živalski vrti Ljubljana (v nadaljevanju Odlok o ustanovitvi, Ur. l. RS, št. 48/03). Gre za neločljivo povezana subjekta, pri čemer ima stranska intervenientka neposreden vpliv na toženčevo poslovanje, zlasti kar se tiče nepremičnega premoženja (prim. 15. in 16. člen Odloka o ustanovitvi). Z izpodbijano sodbo je tožnici brez zakonske podlage ostala zgolj gola lastninska pravica. Sporno parcelo uporablja toženec brez pravne podlage. Odstranitev (ali prestavitev) medvedje ograde ne bi pomenila posega v bivalne razmere živalske vrste oziroma ne bi šlo za odvzem živali oziroma ogroženih ali zavarovanih vrst iz narave. Ne gre za odstranitev prostoživečih živali iz njihovega naravnega okolja, temveč za odstranitev v ujetništvu živečih živali, ki se brez pravne podlage nahajajo na tožničini parceli. Življenjsko logično je, da se živali v živalskem vrtu ne nahajajo vedno na isti lokaciji.

**Odgovor tožene stranke na revizijo**

8. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je tožnica v zemljiško knjigo vknjižila le zaradi napačnega vpisa lastninske pravice njenega pravnega prednika na podlagi ZLNDL. A. A. ni mogel veljavno prenesti lastninske pravice na tožnico. Stranska intervenientka je lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o zavodih. S stransko intervenientko nista nedobroverna. Parcele ne uporablja brez pravne podlage. Kupoprodajna pogodba z dne 13. 6. 2006 je nična. Tožnica se je zavedala dejstva, da je bila parcela odvzeta prejšnjim lastnikom iz posesti in predana živalskemu vrtu za izgradnjo živalskega vrta. Dopisa stranske intervenientke z dne 24. 2. 2010 in 14. 6. 2011 ter revizijsko poročilo Računskega sodišča z dne 14. 3. 2006, ki ga je tožnica vložila prepozno, ne izkazujejo odsotnosti dobre vere. Stranska intervenientka nima neposrednega vpliva na njegovo poslovanje. Obe pravdi zoper tožnico je izgubila le iz procesnih razlogov. Ni imel razloga za dvom v njeno dobrovernost. **Odgovor stranske intervenientke na revizijo**

9. Stranska intervenientka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje glede ničnosti prodajne pogodbe. Tožnica je vedela, da je prodajalec materialnopravno napačno vknjižen v zemljiško knjigo in da bo s sklenitvijo prodajne pogodbe in vknjižbo pridobila možnost sklicevanja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo za izsiljevanje uporabnine. Vedela je, da ji bo na ta način onemogočila uveljavljanje na podlagi Zakona o zavodih pridobljene lastninske pravice. Tožnica zaradi odsotnosti dobre vere ni pridobila lastninske pravice na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. Prodajalec ni uresničil pogodbenega določila, da ji bo parcelo izročil v posest. Obema strankama pogodbe je bilo jasno, da prodajalec tega ne more storiti. Namen 440. člena OZ ni v dopuščanju možnosti izigravanja dejanskega lastnika. Pogodba, katere edina podlaga je obid zakona, je nedopustna. Na navideznost kavze nakazuje že izredno nizka cena. Čeprav je v pravdnih postopkih zoper tožnico propadla, njena dobra vera ni prenehala. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb posredno izhaja, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o zavodih. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da je bila nedobroverna. Stališče, da bi lahko imel dobroverni nelastniški posestnik položaj dobrovernega lastniškega posestnika po 95. členu SPZ le v primeru, da je bil posredni posestnik nedobroveren, neposrednemu posestniku pa ta okoliščina ni bila znana ali ni mogla biti znana, je zgrešeno. Z izpodbijanjem odločitve o zavrnitvi vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka tožnica zlorablja svoje pravice. Sporna parcela je bila z namenom zgraditve živalskega vrta odvzeta pravnim prednikom prodajalca v postopku nacionalizacije in z odločbo leta 1959 izročena toženčevemu pravnemu predniku. Medvedja ograda je bila zgrajena pred več kot 50 leti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizija pravilno opozarja na pravilo iz prvega odstavek 97. člena SPZ, ki se glasi: „Če je bil posredni posestnik nedobroveren, neposrednemu posestniku pa ta okoliščina ni bila znana ali ni mogla biti znana, odgovarja neposredni posestnik kot dobroverni lastniški posestnik.“ Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec neposredni nelastniški posestnik sporne parcele, medtem ko je stranska intervenientka njena posredna posestnica. Zaradi neuporabe pravila iz prvega odstavka 97. člena SPZ sodišče druge stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Ker je presodilo, da toženec sporno parcelo uporablja brez pravne podlage, bi se moralo najprej opredeliti do vprašanja dobrovernosti stranske intervenientke glede lastništva sporne nepremičnine. Šele v primeru, če bi ugotovilo, da stranska intervenientka ni bila dobroverna posredna posestnica, bi moralo opraviti še nadaljnjo presojo glede vprašanja, ali bi morala tožencu kot neposrednemu posestniku ta okoliščina biti znana.

12. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo upoštevati, da je presoja o dobrovernosti stranske intervenientke odvisna od odgovora na vprašanja, ali je toženec uspel dokazati ugovorne navedbe o tožničini nedobrovernosti pri nakupu sporne parcele. Sodišče druge stopnje s presojo, da prodaja tuje stvari ni prepovedana, tožničino zasledovanje ekonomske koristi pa ni nemoralno, ugovornih navedb toženca in stranske intervenientke ni vsebinsko izčrpalo. To je razlog, da Vrhovno sodišče ni moglo odgovoriti na nadaljnje dopuščeno vprašanje glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka.

13. Sodišče druge stopnje bo v novem sojenju moralo upoštevati, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje samo tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno (10. člen SPZ) in da v primeru, ko posestno stanje nepremičnine daje razlog za dvom o pravilnosti zemljiškoknjižnega stanja, nastane pri pridobitelju raziskovalna dolžnost. Takšen dvom nastane v primeru, če je jasno vidno, da ima nepremičnino v neposredni posesti tretja oseba in ne zemljiškoknjižni lastnik. V tem primeru se je pridobitelj dolžan pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini.1 Če bo ocenilo, da bi tožnica lastninsko pravico na parceli lahko pridobila na pravno-poslovni podlagi, se bo moralo opredeliti do ugovora, da je stranska intervenientka postala njena lastnica na podlagi Zakona o zavodih. Lastninska pravica na podlagi zakona nastane namreč že v trenutku, ko se izpolnijo vsi elementi zakonske določbe, ki ureja obliko pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Dejstvo, da je stranska intervenientka proti tožnici izgubila pravdi I P 533/2014 in I P 2509/2014, še ne izkazuje zaključka, da ni postala lastnica na podlagi Zakona o zavodih.

14. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ur. l. RS, 2016, str. 54 – 56. Enako M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s praktičnim komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 41, 42.