Jedro

Zmota strank glede razmerja med zahtevki (ali so povezani, podrejeni) ne more biti upoštevana pri presoji vrednosti spornega predmeta glede dovoljenosti revizije. Upoštevana bi bila lahko zgolj opravičljiva zmota, kar pa nepoznavanje prava, v primeru, ko stranko zastopa odvetnik, ne more biti. Razmerje med zahtevki je zato potrebno presojati vsebinsko.

Izrek

Revizija se zavrže. Prvo in drugo tožena stranka morata tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 251,99 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je primarno tožil na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izpraznitev stanovanja, podrejeno pa je zahteval ugotovitev lastninske pravice in izpraznitev stanovanja. V prvem sojenju je bil zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, glede izpraznitve pa je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je tako v tem postopku odločalo o izpraznitvi stanovanja, poleg tega pa tudi o podrejenem zahtevku o ugotovitvi lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je obema zahtevkoma ugodilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo potrdilo.

Revizijo vlagata prvo in drugo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno dovolilo spremembo tožbe, ker je tožeča stranka dejansko vložila novo tožbo. Tudi podrejeni zahtevek ni mogel oživeti, ker ni povezan z primarnim zahtevkom in tako dejansko sploh ne gre za podrejeni zahtevek. Nadalje tudi sprememba tožbe ni pričela učinkovati proti toženi stranki že od vložitve tožbe. Tožeča stranka prav tako ni imela pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka glede lastninske pravice in ji zato sodišče v tem delu ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka dokazala obstoj pridobitnega načina. Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da naj bi šlo za solidarnostno stanovanje ni obrazložena in je arbitrarna. Predlaga, da se reviziji ugodi in se zahtevka v celoti zavrneta, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če tožnik v tožbi uveljavlja zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, tako da se dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Navedba samo ene ocene vrednosti spornega predmeta za več tožbenih zahtevkov z različno podlago pa pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti spornega predmeta. Revizijsko sodišče namreč nima pooblastila za ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le eden ali drugi tožbeni zahtevek ali oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljenih tožbenih zahtevkov. Če bi revizijsko sodišče tako ravnalo, bi s tem ravnalo arbitrarno, saj bi eno ali drugo stranko lahko spravilo v neenakopraven položaj. Zato je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba samo ene oziroma skupne vrednosti enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Najprej se v zvezi z navedbo vrednosti spornega predmeta postavlja vprašanje, kako obravnavati razmerje med zahtevki (ali so povezani, podrejeni): subjektivno (z vidika strank, torej kar so stranke mislile) ali objektivno (z vsebinskega vidika, kar je dejansko razmerje med zahtevki). Povedano z drugimi besedami: ali je zmota strank glede razmerja med zahtevki upoštevana pri presoji vrednosti spornega predmeta glede dovoljenosti revizije.

Če je zmota strank upoštevana, potem je treba zaradi uravnoteženega položaja strank upoštevati tako zmoto tožnika kot tudi zmoto toženca. Tudi zmota slednjega je pomembna, ker toženec lahko vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta s pravočasnim ugovorom. Takšno stališče pa bi sodišče postavilo v nevzdržen položaj, saj bi moralo v primeru, ko bi vložila revizijo tožena in tožeča stranka, presojati dovoljenost revizije z vidikov obeh strank. Posledično je tako možna situacija, ko bi bilo treba dovoliti obe reviziji (zaradi enakega položaja strank namreč ne more imeti samo ena stranka pravico do revizije), čeprav revizija za eno stranko, v kolikor bi jo vložila sama, ne bi bila dovoljena.

Glede na povedano, zmota strank o razmerju med zahtevki ni upoštevna pri presoji vrednosti spornega predmeta glede dovoljenosti revizije. Upoštevana bi bila lahko zgolj opravičljiva zmota, kar pa nepoznavanje prava, v primeru, ko stranko zastopa odvetnik, ne more biti.

Razmerje med zahtevki je zato potrebno presojati vsebinsko. Tožeča stranka je v tožbi postavila dva zahtevka, in sicer izpraznitveni zahtevek ter zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe sklenjene med toženci. Naknadno (na naroku dne 23.11.2000) je "podrejeno" postavila še tožbo z zahtevkoma na ugotovitev lastninske pravice ter na izpraznitev stanovanja. Vsebinsko gledano je torej tožnik postavil v tožbi dva glavna zahtevka, ki med seboj nista povezana ( prvega na ugotovitev ničnosti pogodbe in drugega na izpraznitev stanovanja) ter vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice.

Tožnikova glavna zahtevka sta nedenarna premoženjska zahtevka, ki temeljita na različni podlagi. Tožnik je v tožbi z dne 25.1993 navedel samo eno vrednost spornega predmeta (1.027.748 SIT), ne pa posebej za vsak posamezni od skupaj dveh uveljavljenih tožbenih zahtevkov, ki imata vsak različno dejansko in pravno podlago.

Kot že rečeno ima navedba nediferencirane vrednosti spornega predmeta za posledico (enako kot njena nenavedba), da nobena od strank nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12).

Tožena stranka je tako zaradi svoje pasivnosti (ker tej pomanjkljivosti ni pravočasno ugovarjala) ter tudi pasivnosti sodišča, (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranke zagotovile možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) prikrajšana za revizijo. Pravilo, da stranke zaradi pasivnosti sodišča ne smejo trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da tožena stranka nima pravice do revizije) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položaju, kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožencev, da navedejo diferencirane vrednosti spornega predmeta nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njim za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov in neugovarjanja tožencev glede te pomanjkljivosti, revizija zoper pravnomočno odločitev v tem primeru ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato moralo nedovoljeno revizijo zavreči (377. člen ZPP). Prvo in drugo tožena stranka, ki z revizijo nista uspeli, morata tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in materialne stroške ter znašajo skupaj 251,99 EUR.