Jedro

Če upnik isti znesek denarja najprej terja na podlagi menice, potem pa na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe, gre za spremembo tožbe, če ne trdi, da bi smel [...] menico izpolniti tako, da bi vanjo vnesel tudi višino morebitne poslovne škode, nastale v posledici lizingojemalčeve kršitve pogodbe. Ne drži, da pri nepopolni tožbi nikoli ne more priti do njene spremembe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka) spremeni tako, da se zavrne tudi tale podredni tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 112.211,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo 15. 12. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo“.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v višini 2662.32 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 04/4399 v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na podlagi menice za plačilo 112.221,91 EUR (1. tč. izreka), ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo istega zneska po odškodninski podlagi, in to z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo do plačila (2. tč. izreka) ter tožencema naložilo v plačilo 5659,94 EUR pravdnih stroškov tožnice (3. tč. izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sta se pritožila toženca, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Prvemu sodišču očitata, da ni odgovorilo na ugovor aktivne legitimacije. Nadalje je po mnenju pritožnikov sodišče nepravilno odgovorilo na vprašanje spremembe tožbe; Medtem ko je izvršilni predlog temeljil na menici, je podredni zahtevek temeljil na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi. Trdita, da je bila tožba s tem spremenjena, tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi pa je zastaral, kar sta pravočasno ugovarjala. Dalje očitata, da sodišče ni pojasnilo, ali škoda dejansko izvira iz njune sfere, saj sta bila samo poroka in odgovarjata samo za neplačane obroke lizinga, ne pa za morebitno poslovno škodo, ki jo lahko povzroči le pogodbena stranka - jemalec lizinga. Pritožnika menita, da tudi višina škode ni dokazana in po njunem ne more biti enaka seštevku pogodbenih zneskov. Zoperstavljata se tudi oceni, od kdaj naj bi bila v zamudi s plačilom. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tudi podrednega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in novo sojenje ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi enkrat že odločilo (7. septembra 2011), in sicer ji je že tedaj ugodilo zaradi ocene, da je ugovor zastaranja utemeljen. Po uspešni reviziji tožnice(1) se pritožbeni postopek ponavlja. To sodišče o ugovoru zastaranja še vedno meni enako, opredelilo pa se bo še do vseh drugih pritožbenih očitkov, kot sledi.

5. Sodišče prve stopnje res ni posebej odgovorilo na ugovor aktivne legitimacije, ker pa gre za pravno in ne za dejansko vprašanje, lahko pritožbeno sodišče pove, da ta očitek ni utemeljen. Na strani tožnice je prišlo le do spremembe firme. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je DA. A. leasing, d. o. o, ista pravna oseba kot prej DE. A. leasing, d. o. o. 6. Neutemeljen je tudi očitek tožencev o tem, da se pogodbena poroštvena obveznost na odškodninsko obveznost zaradi kršitve pogodbe ne more nanašati. Porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno nič drugega (1017. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V sodni praksi je zastopano stališče, da se to nanaša tudi na poslovno odškodninsko obveznost, še zlasti, če se stranki pogodbe v primeru njenega neizpolnjevanja vnaprej dogovorita, kaj bo v tem primeru škoda (pozitivni pogodbeni interes dajalca lizinga)(2). Takšna razlaga se uvršča v nabor možnih in ji v tem primeru ne bi bilo prav kljubovati z drugačnim stališčem, ki ga je v tej zadevi pritožbeno sodišče izrazilo prvič.

7. Ne gre pa za golo principialnost pri vztrajanju, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo utemeljen ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka po spremembi tožbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča se z drugačnim stališčem, ki ga je sicer v tej zadevi zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ne kaže sprijazniti, pač pa je treba stališče o zastaranju morda še nadrobneje in jasneje prikazati.

8. Toženca utemeljeno opozarjata, da je bil podredni zahtevek, ki ga je tožeča stranka proti njima naperila v pripravljalni vlogi 30. 9. 2009, nov zahtevek proti njima, ki ni bil istoveten z zahtevkom po izvršilnem predlogu. Prišlo je torej do spremembe tožbe, saj je tožeča stranka poleg svojega primarnega zahtevka, ki je temeljil na verodostojni listini (menici), uveljavljala še drug, podredni odškodninski zahtevek (2. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

9. Za istovetnost denarnih zahtevkov je namreč pomembna tudi njihova dejanska podlaga. Čeprav je s kasnejšim podrednim zahtevkom tožeča stranka od tožencev terjala enak znesek denarja, ga je terjala na drugačni pravni in dejanski podlagi. Prvega je terjala na podlagi menice (načeloma gre za abstraktno obveznost), drugega pa na podlagi odškodninske odgovornosti, namreč povzročene ji škode zaradi kršitve pogodbe.(3)

10. Odškodninski tožbeni zahtevek za škodo zaradi kršitve pogodbe je zastaral (1. in 2. odst. 352. čl. OZ), saj je do njegove vložitve poteklo več kot 3 leta od trenutka, ko bi tožnica to škodo od tožencev lahko uveljavljala (tudi več kot 5 let od njenega nastanka škode). V trenutku, ko je zaradi kršitev pogodb o lizingu od njih odstopila(4), je namreč lahko že vedela za obseg nastale ji škode zaradi neizpolnitve pogodbe, saj so kriteriji za njeno opredelitev določeni v njenih splošnih pogojih.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot bistveno za nasprotno stališče zapiše, da predlog za verodostojno listino šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo tvori tožbo. Pomeni, da z „dodajanjem dejstev o odškodninski odgovornosti“ ni prišlo do spremembe tožbe, posledično pa naj do zastaranja ne bi prišlo. To sicer ima svojo logiko, saj sprememba tožbe, preden ta to sploh postane, pojmovno seveda ni možna.

12. Vendar je ta logika samo na videz brezhibna in nikakor ne more veljati kar na splošno in za vse primere. To bi vodilo do absurdnih situacij, ko bi stranki vložitev predloga za izvršbo pomenilo poljubno uveljavljanje kakršnihkoli zahtevkov v okviru nekega denarnega zneska proti nasprotni stranki brez grožnje zastaranja, ki bi po tej časovni točki sicer nastopilo. Pritožbeno sodišče meni, da tudi pri nepopolni tožbi lahko pride do spremembe, kot v tem primeru.

13. Treba je pogledati dejstva konkretnega primera. Tožnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi menice. Menica je (tudi) verodostojna listina, ki izkazuje, da je upnikova terjatev verjetna. Upnik s tem, ko se odloči dolžnika terjati na podlagi menice, pravi – za potrebe nazornejšega prikaza poenostavljeno rečeno – : „Dolžnik naj mi plača, ker mi je obljubil!“. Ker sta dolžnika ugovarjala, da mu tega nista obljubila (ker da so predložene menice ponarejene), pa je upnik spremenil svojo napadalno tezo, rekoč: „Plačaj mi, ker si mi (s kršitvijo pogodbe) povzročil škodo!“. Menda je jasno, da je trditvena podlaga tu povsem spremenjena. Zdaj pa je treba vzeti v ozir še časovnico: Menično obljubo je upnik jel uveljavljati decembra leta 2004, odškodninsko zavezo pa - septembra leta 2009.(5)

14. Vrhovno sodišče se v argumentaciji prej strnjenega nasprotnega stališča sklicuje na svoji odločbi II Ips 222/2012(6) in III Ips 69/2011(7). Natančno branje in primerjanje dejanskih okoliščin pokaže, da tu zastopano stališče pritožbenega sodišče ni v opreki ne z drugo, še manj pa s prvo navedeno odločbo (pri čemer se prva v bistvenem bolj ali manj sklicuje na drugo).

15. V odločbi II Ips 222/2012 je zapisano: „Vrhovno sodišče pa je v odločbi III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013 pojasnilo, da je v postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, mogoče spremeniti dejansko in pravno podlago zahtevka, če se ustrezne navedbe tožnika nahajajo v prvi pripravljalni vlogi in takšnih navedb ni mogoče označiti kot spremembe tožbe.“

16. Konkretno je v primeru III Ips 69/2011 to pomenilo naslednje (stavek pred zgornjim citatom): „Tožnikove navedbe v prvi pripravljalni vlogi, da je podlaga njegove obveznosti račun in cesijska pogodba, ki ju je priložil že predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.“ Navedeno stališče je logično prepričljivo, razumno in življenjsko. Podpira pa po mnenju pritožbenega sodišče vendarle potrebo po določeni koneksiteti med tem, kar se navede (kot podlaga) v prvi zahtevi po sodnem varstvu (konkretno v predlogu za izvršbo), in tem, kar stranka (v procesnem smislu pravočasno – sklep II Ips 222/2012 govori o neprekludiranosti(8)) temu doda še kasneje v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi.

17. V primeru, ki ga ima sodišče sedaj pred sabo, ni mogoče prezreti, da se je tožnica izrecno sklicevala na menico, potem (pet let kasneje) pa je to kar „pozabila“. Pred tem enostavno ni mogoče zamižati. Tožnica denimo ni trdila, da bi smela po porokovem pooblastilu menico izpolniti tako, da bi vanjo vnesla tudi višino morebitne poslovne škode, nastale v posledici lizingojemalčeve kršitve pogodbe. Zato ne drži popolnoma, da se nepopolna tožba ne more spremeniti. V tem smislu pritožbeno sodišče razume Vrhovno sodišče tudi v njegovi sodbi III Ips 69/2011, ko pravi: „Ne drži revizijska navedba, da v postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni mogoče spremeniti dejanske in pravne podlage zahtevka.“ Če jo je mogoče spremeniti, pomeni, da je prej nekaj vendarle že obstajalo.

18. Da gre v vseh teh primerih za spremembo tožbe, v teoriji očitno sploh ni sporno. Prof. Wedam Lukić v komentarju ZPP ob analizi različne sodne prakse razpravlja le, ali je takšna sprememba dopustna ali ne, in se, kot se zdi, zavzema proti dopustni spremembi tožbe, pri čemer se sklicuje tudi na Juharta, Poznića, Trivo, Diko in Udeta.(9) A fortiori pa je to argument proti stališču, da sploh ne gre za spremembo tožbe.

19. Proti nasprotnemu govori tudi trenutek morebitne dolžnikove zamude. Ni prepričljivo, da bi bila s prisojenim zneskom odškodnine toženca v zamudi od dne vložitve meničnega predloga za izvršbo, čeprav na podlagi menice ničesar ne dolgujeta.

20. Nasprotno stališče po prepričanju pritožbenega sodišča izvotli pomen instituta zastaranja obveznosti, katerega bistvo je v sankcioniranju neaktivnega upravičenca (stranke). Tožnica, ki je gospodarska družba, bi si ne smela privoščiti, da o (znani) škodi, ki naj bi ji bila nastala (s strani znane osebe) v letu 2004 (do meseca marca), spregovori šele v letu 2009. 21. V omenjenih situacijah (predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki prima facie ne ustrezajo pojmu popolne tožbe, to je jasno) je sklicevanje na menico vendarle nekaj posebnega, ker načeloma (še vedno) velja, da je menična obveznost abstraktna. Ravno to je pogosto razlog, da se jo uveljavlja primarno, saj gre za lažjo (hitrejšo, cenejšo) pot. Vemo pa, da je načelo abstraktnosti menične zaveze (verjetno zaradi poslovne prakse, v kateri je ta počasi degradirala v navadno zadolžnico) v sodni praksi „prebito“; menični dolžnik lahko uveljavlja tudi ugovore iz temeljnega posla(10). Logično je, da lahko tudi upnik isti znesek denarja uveljavlja tudi iz temeljnega posla, pa tudi kot škodo. Vendar to ne more pomeniti, da se ogne zastaranju, če tega ne stori znotraj veljavnih zastaralnih rokov, če je le vložil „nek predlog za izvršbo“. Drugačno obravnavanje takih upnikov odškodninskih obveznosti bi po presoji pritožbenega sodišča nasprotovalo načelu enakega varstva pravic po 22. čl. Ustave RS.

22. O pritožbeno izpodbijani višini obveznosti: očitki pritožnikov v tej smeri so pavšalni. Tožnica je vendarle (po prepričanju pritožbenega sodišča sicer prepozno, pa tudi precej konfuzno) navedla oz. pojasnila, da je obračunala neplačane zapadle in nezapadle obroke skupaj z vsemu obrestmi in stroški, od česar je odštela vrednost prodanih vozil, ki jih je bila pred tem sama odvzela, rezultat tega obračuna pa je zahtevana vsota. Sodišče prve stopnje je to vsoto preverilo s predloženimi listinami in ugotovilo, da je pravilna, zato je zahtevku po tej plati pravilno ugodilo, v skladu s splošnimi pogoji – sestavnimi deli pogodb, za katere sta jamčila poroka. Takšna odločitev ima tudi zakonito podlago, in sicer v določbah 243. čl. OZ o obsegu odškodnine pri kršitvi obveznosti.

23. Na očitek glede napačno ugotovljenega dne zamude je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj (točka 19).

24. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. al. 358. čl. ZPP).

25. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Sprememba odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Te je, vključno s pritožbenimi, tožeča stranka dolžna plačati tožencema. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0.459 EUR toženi stranki priznalo in obračunalo sledeče priglašene stroške: 1300 (prvi narok) + 650 + 650 (ostala naroka) + 240 (odsotnost) + 1625 (pritožba) = 4465 = 2049.44 + 450.88 (materialni stroški ter DDV) = 2500.32 + 162 EUR (prevoz) = 2662.32 EUR.

Op. št. (1): Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 34/2012 z dne 13. novembra 2014. Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS II Ips 712/2009, 67/2011 in III Ips 103/2013. Op. št. (3): Pri denarnih zahtevkih sploh ne more biti spora, da je za njihovo identiteto pomembna tudi dejanska podlaga. Temu namreč pritrjujejo tudi avtorji, ki se sicer zavzemajo za čisto procesno teorijo. Glej več v D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 194. Primerjaj tudi v 3. knjigi istega komentarja, 2009, str. 160. Op. št. (4): Glej nesporno ugotovljene datume odstopov od sklenjenih pogodb na strani 7. prve sodbe, ki so se zgodili v letih 2003 in 2004. Op. št. (5): Res da je upnica še vse do svoje „spremembe tožbe“ trdila, da ni prejela ugovora dolžnikov, v katerem ta dva nasprotujeta pristnosti menične zaveze, je pa 28. 2. 2008 prejela sklep o ugoditvi dolžnikovim ugovorom, v katerem je bil ugovor tudi povzet in se zoper ta sklep ni pritožila.

Op. št. (6): Z dne 7. 11. 2013. Op. št. (7): Z dne 21. 5. 2013. Op. št. (8): Glej 10. točko te odločbe.

Op. št. (9): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 203. Op. št. (10): Glej npr. odločbe VS RS II Ips 284/2001, II Ips 922/2006, II Ips 1057/2008, III Ips 17/2009.