Jedro

Pri kaznivem dejanju nasilja v družini mora iti praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medosebne odnose v družini tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, da so prestrašeni ipd., oziroma so ravno zaradi obdolženčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj oziroma v položaj, ki je temu pojmu po vsebini primerljiv.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, pravnomočna sodba se v pravni opredelitvi in odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenega S. V. spozna za krivega storitve treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika in se mu po členih 57 in 58 Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za vsako od dejanj po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika določi kazen 2 (dva) meseca zapora, nakar se mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena določi enotna kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil S. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter dveh kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za navedena kazniva dejanja mu je sodišče določilo kazni dva meseca, štiri mesece in dva meseca zapora ter mu zatem na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 4. 1. 2010 od 19.15 ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec je namreč s tremi oškodovankami grdo in ponižujoče ravnal in to dlje časa in bil pri tem zelo vztrajen, s tem pa je povzročil dalj časa trajajočo vznemirjenost, prestrašenost in ogroženost. To pa pomeni, da je spravljal oškodovanke v ponižujoč in podrejen položaj. Zato je pravna kvalifikacija po mnenju vrhovnega državnega tožilca pravilna. Prav tako je pravilna odločitev sodišča, da je s svojim ravnanjem izpolnil tri kazniva dejanja, saj gre za tri samostojne kriminalne količine. Obsojencu je sodilo tudi stvarno pristojno sodišče, utemeljeno pa so bili zavrnjeni dokazni predlogi, ki jih je predlagala obramba. Nadaljnje izvajanje dokazov je namreč zaradi jasnosti zadeve odveč, kar je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno obrazložilo. Očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa v zahtevi ni obrazložen, temveč se trditve zahteve nanašajo zgolj na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Primernost izrečene kazenske sankcije, kar prav tako uveljavlja zagovornica v zahtevi, pa ne more biti predmet presoje v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je podala zagovornica obsojenca izjavo, v kateri vztraja na navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP vidi vložnica v tem, da dejanja, kot so opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini. Meni namreč, da glede na zakonsko besedilo „grdo ravna, ga pretepa, preganja, omejuje, zalezuje, prisiljuje, ga spravlja...“ zakon očitno zahteva neko trajnejše oziroma večkratno ravnanje storilca, ne more pa biti inkriminiran po tem členu enkraten eksces.

7. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče in ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Tretji odstavek ščiti še osebe, ki sicer v trenutku kaznivega dejanja ne živijo več v družinski skupnosti s storilcem, so pa z njim živeli v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je sicer že razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano. Kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, smisel oziroma cilj zaščite tega člena pa je družinska skupnost oziroma dom, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega, zaradi česar je tudi kazen, ki je predpisana za to kaznivo dejanje, višja kot kazen, ki je predpisana za kaznivo dejanje nasilništva po 296. člena KZ-1, čeprav so izvršitvena ravnanja podobna. V taki trajnejši skupnosti se namreč tudi lažje oblike nasilja bolj intenzivno odražajo na oškodovancu, kot če takšnega specifičnega medsebojnega odnosa med žrtvijo in storilci ni. Kaznivo dejanje je opredeljeno z več alternativno določenimi načini storitve, ki pomenijo bodisi napad na življenje in telo, varnost oziroma pravico do doma ali pa je ogrožena osebna svoboda oziroma človekovo dostojanstvo. Storilčevo ravnanje mora biti takšne narave, da spravi žrtev v podrejen položaj. Kot je bilo že pojasnjeno v odločbah Vrhovnega sodišča (npr. I Ips 194/2009), besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Že iz navedenega ter dejstva, da so glagoli, ki pomenijo način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot na to opravičeno opozarja vložnica v zahtevi, v zakonu navedeni v obliki glagolov trajanja, oziroma v nedovršniku, nedvoumno izhaja, da gre praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ne pa za enkratno ogrozitev ali grdo ravnanje.

8. V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilja v družini, in sicer storjenega zoper vnukinjo J. V., katero je močno prijel v predelu leve pazduhe in za desno nogo ter jo začel potiskati in jo želel vreči po tleh, kar pa mu ni uspelo, nakar jo je prijel za zapestje obeh rok in jo potisnil ob steno, ob tem pa je oškodovanko z nohti poškodoval, tako da je utrpela odrgnino dlani, zoper ženo G. V., kateri je dejal, da naj zgine in da če bo držala s hčerko, jo bo ubil, pri tem pa jo je še potisnil, J. V., hčerki I. V. in G. V. pa je tudi grozil, da jih bo vse pobil, vnukinji J. V. pa je še dejal, da je kurba; pri tem pa je bila zaradi neopredeljene organske motenosti, osebnosti in vedenja, zaradi možganske poškodbe – F 7,9 in akutnega alkoholnega opoja – F 10,2 njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana.

9. Opis torej vsebuje enkratno ekscesno ravnanje obsojenca, ki ga je sodišče opredelilo glede oškodovane J. V. kot grdo ravnanje, torej boleče in ponižujoče ravnanje z oškodovanko, glede vseh treh pa je presodilo, da pomenijo njegove izjave, da jih bo vse pobil in jih pri tem naganjal iz hiše, resno grožnjo z napadom na telo. Vse navedeno, torej grdo ravnanje, grožnjo z neposrednim napadom na telo ter ponižujoče ravnanje (žalitev vnukinje) pa je ocenilo kot takšno ravnanje, ki je imelo za posledice spravljanje oškodovank v podrejen položaj. S slednjim pa se, kot rečeno, ne strinja zagovornica v zahtevi. Presoditi je torej potrebno, ali ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe in utemeljeno v obrazložitvi, res takšen enkratni eksces, ki bi imel za oškodovanke prepovedane posledice, kot jih zahteva kvalifikacija po 191. členu KZ.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, mora pri kaznivem dejanju nasilja v družini iti praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medosebne odnose v družini tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, so prestrašeni ipd., oziroma so ravno zaradi obdolženčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj oziroma v položaj, ki je temu pojmu po vsebini primerljiv, čeprav sicer ni mogoče izključiti, da bi tudi enkraten izjemen eksces lahko imel hude posledice za družinske člane, kar pa se seveda presoja v vsakem konkretnem primeru posebej (npr. izrazito izživljanje z nasiljem oziroma ravnanje storilca, ki kaže na nasilje nad družinskimi člani zaradi nasilja). Te okoliščine pa morajo biti ne samo ugotovljene v obrazložitvi, temveč morajo biti navedene tudi v izreku sodbe, saj se sicer opis dejanja, kjer se storilcu očita kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 (ali 296. členu KZ-1), ne bi v ničemer razlikoval od opisa kaznivega dejanja po členu 135 KZ-1. V konkretni kazenski zadevi, kot izhaja iz izreka sodbe in ugotovitev v obrazložitvi, je obsojenec grdo ravnal z J. V. po tem, ko je prišlo med njim in njegovo hčerko I. V. do prepira. K njima je pristopila oškodovana J. V., ki je bila prva, ki je zagrozila obsojencu, naj gre iz hiše in ga pri tem odrinila, šele nato jo je obsojenec močno prijel za predel leve pazduhe. Nobenega dvoma sicer ni, da je obsojenec tedaj neprimerno ravnal z vnukinjo oziroma z njo grdo ravnal, kakor tudi ne, da je bila grožnja z umorom resna, kot to ugotavljata obe sodišči in je oškodovanke vznemirila. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča njegovo enkratno ravnanje, kot izhaja iz opisa v izreku sodbe, ni takšne narave, da bi bile oškodovanke spravljene v podrejen položaj ali da bi lahko kot posledica njegovega ravnanja sklepali, da so postale objekt njegovega nasilja. Takšnih okoliščin, kot rečeno v opisu očitka v izreku, ni. Iz obrazložitve sodbe pa nadalje izhaja, da je bila J. V. tista, ki je obsojenca zaklenila v hišo tako, da ne bi pobegnil pred policisti, ki jih je poklicala. Skupaj z obsojencem so tako v istem prostoru policiste počakale tudi oškodovanke. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da gre za dlje časa trajajoč spor med obsojencem in vnukinjo in v zvezi s tem tudi za njeno nenaklonjenost do obsojenca. Ravnanje vinjenega in po poškodbi psihično motenega obsojenca ni bilo etično, ne pravilno in tudi ne zakonito, vendar pa ne dosega tiste ravni ogrožanja oziroma grdega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini zahteva prvi odstavek 191. člena KZ. Vse oškodovanke sicer povedo, da se je mož, oče oziroma ded po poškodbi glave precej spremenil, vendar iz izpovedb nobene ne izhaja, da bi bile zaradi dejanja, kot je opisano, spravljene v ponižujoč oziroma inferioren položaj v odnosu do obsojenca.

11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in v izreku opisano ravnanje opredelilo kot tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena v zvezi z 29. členom KZ-1. Gre namreč za osebna kazniva dejanja, storjena proti trem oškodovankam, zaradi česar je potrebno obsojenčevo ravnanje opredeliti kot tri ravnanja, ne pa kot eno kaznivo dejanje, kot na to opozarja zagovornica v zahtevi. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za tri kazniva dejanja in ne za dve kaznivi dejanji, kot je bilo očitano v obtožnici, pa tudi ni prekoračilo obtožbe, saj na kvalifikacijo kaznivih dejanj v obtožnici ni vezano. Vezano je na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (354. člen ZKP).

12. Glede na spremenjeno kvalifikacijo in ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera (obsojenčeva bolezen, dejstvo, da je prišel v hišo, kjer so stanovale hči in vnukinji z dobrimi nameni zakuriti v hiši – nasprotno ni bilo dokazano) ter samo težo kaznivih dejanj, mu je Vrhovno sodišče izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen za vsako od dejanj v skladu s predpisanimi, ki je primerna teži kaznivega dejanja ter stopnji njegove kazenske odgovornosti, ter mu je zatem po pravilih o steku določilo ustrezno enotno kazen ter relativno dolgo preizkusno dobo, kar naj obsojenca odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj.

13. Procesne kršitve, ki jih uveljavlja zagovornica v zahtevi, niso podane. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti se preganja na predlog oškodovanca (drugi odstavek 135. člena KZ-1). Če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, se šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon (drugi odstavek 53. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi so vse tri oškodovanke podale ovadbo oziroma predlog za pregon. Iz kazenske ovadbe Policijske postaje Slovenska Bistrica izhaja, da jo je G. V. podala dne 4. 1. 2010, J. in I. V. pa dne 5. 1. 2010, tako da so procesne predpostavke za pregon v tej kazenski zadevi izpolnjene.

14. Na neutemeljene pomisleke zagovornice v zvezi s stvarno pristojnostjo je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Glede na to, da se je obsojencu očitala storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen do pet let zapora in je sodišče njegovo ravnanje tudi tako opredelilo, je za obravnavanje celotne kriminalne količine, ki se očita obtožencu, bilo pristojno okrožno sodišče. Sicer pa četudi bi okrožno sodišče med glavno obravnavo spoznalo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne bi poslalo zadeve temu sodišču, temveč bi samo izvedlo postopek in izdalo odločbo (drugi odstavek 36. člena ZKP).

15. Glede na spremenjeno kvalifikacijo obravnavanih kaznivih dejanj zaslišanje predlaganih prič I. K., A. in T. Š. ter ponovnega zaslišanja M. D., ki naj bi pripovedovali o razmerah v obsojenčevi družini, ni pravno relevantno. Priče namreč o obravnavanem dogodku ne bi vedele ničesar povedati, siceršnje razmere v družini pa na obstoj ali neobstoj kaznivih dejanj po spremenjeni kvalifikaciji ne bi mogle v ničemer vplivati.

16. Zaradi po mnenju vložnika zahteve neprimerne kazenske sankcije zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati. Odločba o kazenski sankciji se sme izpodbijati le, če je z izrekom te kazenske sankcije kršen zakon.

17. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in kazniva dejanja, za katera je bil obsojenec spoznan za kriva, pravno opredelilo kot kazniva dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, storjena v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ter mu za to izreklo pogojno obsodbo, sicer je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.