Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nečem drugem, kot je tožnica uveljavljala, in jo s tem prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahtevala, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve načela dispozitivnosti namreč višje sodišče z opravo procesnih dejanj ne more odpraviti samo, saj bi to pomenilo, da je o zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, kar bi popolnoma izničilo pravico do pritožbe.
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"I.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 716.481,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2022 dalje do plačila."
V II. točki izreka je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.
2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.
3.Pritožba je utemeljena.
4.Tožnica, h kateri sta se pripojili še družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., se ukvarja z gostinstvom. Z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/2020 in naslednji), ji je vlada med 15. 3. 2020 in 3. 5. 2020 prepovedala opravljanje gostinskih storitev na temelju 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih - ZNB. S tem je tožnici neposredno prepovedala opravljanje njene edine dejavnosti. Ker je bilo z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljeno, da so 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB in odloki, sprejeti na tej podlagi, v neskladju z Ustavo, je tožnica vložila tožbo na podlagi odškodninske odgovornosti države iz 26. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo oblastne protipravnosti, za katero bi lahko toženka odškodninsko odgovarjala.
5.Pritožnica najprej uveljavlja, da odločitev sodišča prve stopnje terja razveljavitev že iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje naj bi namreč spregledalo, da je v tej zadevi dvakrat spremenila tožbo, in sicer najprej z vlogo z dne 6. 3. 2023 tako, da je namesto prvotne v pravdo vstopila nova tožnica (C. d. o. o.), ki je terjatev (pravico), o kateri teče pravda, prevzela od tožnice. Ker toženka k takšni spremembi tožbe ni podala soglasja, je tožnica tožbo z vlogo z dne 24. 8. 2023 ponovno spremenila tako, da se je pravda nadaljevala med istima strankama, kot materialnopravno upravičenko terjatve pa je opredelila prevzemnico C. d. o. o. V pritožbi trdi, da se, ker toženka spremembi tožbe oziroma zahtevku ni nasprotovala, hkrati pa se je spustila v obravnavanje, šteje, da je slednja v spremembo tožbe privolila.
6.Iz procesnega gradiva izhaja, da je v prvi "spremembi tožbe" (kot jo imenuje tožnica) družba C. d. o. o. sodišče obvestila, da je tožnica terjatev, o kateri teče pravda, odstopila njej kot novi upnici in izjavila, da vstopa v pravdo namesto prvotne tožnice in pravdo prevzema v stanju, v kakršnem je. Ker pritožnica sama priznava, da toženka k takšni spremembi tožbe ni podala soglasja, sodišče prve stopnje tega procesnega nasledstva pravilno ni potrdilo (prim. drugi odstavek 190. člena ZPP).
7.Drži pa tudi, da se je tožnica v spremembi tožbe z dne 24. 8. 2023 (red. št. 17, list. št. 50 spisa), ob pojasnilu, da je terjatev, o kateri teče pravda, s pogodbo o cesiji odstopila novi upnici (isti kot zgoraj), s sklicevanjem na relevančno teorijo spremenila tožbo tako, da je zahtevala, da toženka vtoževani znesek plača družbi C. d. o. o. (tožnici pa povrne pravdne stroške). Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to spremembo zaznalo.
8.Od vprašanja spremembe strank, torej morebitnega vstopa pridobitelja v pravdo, je treba jasno ločiti ločiti vprašanje, ali je "prvotni" tožnik upravičen (ali celo dolžan) zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi stvari oziroma pravice, o kateri teče pravda.
Višje sodišče sprejema relevančno teorijo, po kateri je tožnik, če do spremembe pride na njegovi strani, to dolžan storiti in zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja, kot je to storila tožnica v tej zadevi. Tožba je torej objektivno spremenjena (saj so stranke ostale iste), soglasje toženke pa ni potrebno, ker se sprememba opira na cesijo po vložitvi tožbe (186. člen ZPP).
9.Pritožnica utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje njene objektivne spremembe tožbe ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi to moralo storiti ne glede na odločitev, ali bo zahtevku ugodilo ali ga bo zavrnilo. Odločilo je namreč o zahtevku, ki ga tožnica ni več uveljavljala, in torej mimo tožbenega zahtevka, kar pritožba vsaj smiselno tudi uveljavlja. Trdi namreč, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o spremembi tožbenega zahtevka in s sklepom dovoliti zadnjo spremembo, ter odločati o zahtevku, kot je postavljen v vlogi z dne 24. 8. 2023.
10.Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o spremembi tožbe, ni utemeljena. Tožena stranka se je namreč spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, zato se šteje, da je v to privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Da tej spremembi ne nasprotuje, izhaja tudi iz njenega odgovora na pritožbo. O spremembi tožbe bi sodišče prve stopnje moralo odločiti le, če bi ji tožena stranka nasprotovala (prvi odstavek 185. člena ZPP). Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o spremenjenem in ne o prvotnem zahtevku. Tožničin tožbeni predlog in izrek sodbe se tako ne ujemata.
11.Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje (prim. 357. člen ZPP). Gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka.
12.Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nečem drugem, kot je tožnica uveljavljala, in jo s tem prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahtevala, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve načela dispozitivnosti namreč višje sodišče z opravo procesnih dejanj ne more odpraviti samo, saj bi to pomenilo, da je o zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, kar bi popolnoma izničilo pravico do pritožbe.
13.Vendar razveljavitev sodbe ne terja ponovne glavne obravnave, pač pa zgolj izdajo nove sodbe o uveljavljanem tožbenem zahtevku. Iz procesnega gradiva namreč izhaja, da so bila že obravnavana vsa za odločitev pomembna vprašanja in izvedeni vsi pravno pomembni dokazi.
14.Ker je pritožba utemeljena že iz zgornjih razlogov, se višje sodišče do drugih pritožbenih trditev ni opredeljevalo.
15.Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
-------------------------------
1. Nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke.
2. Prim. Galič v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 234.
3. Ibidem, str. 235
4. Tako J. Zobec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 461.