Jedro

Pritožnik ima sicer načelno prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokaznega postopka, upoštevaje okoliščino, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, kar je povzročilo neizpodbojno domnevo, da je priznala dejstva, navedena v tožbi (pri zamudni sodbi uzakonjen sistem afirmativne litiskontestacije). S takšnim procesno nepravilnim ravnanjem pa sodišče prve stopnje vseeno ni storilo vsebinsko očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, saj izvedba dokaznega postopka in upoštevanje trditev tožene stranke (med njimi tudi omenjenega ugovora zastaranja) ni vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Izdaja zamudne sodbe namreč, upoštevaje določbo 318. člena ZPP, terja še preverjanje ostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe, določene v cit. procesni določbi. Mednje v konkretnem primeru spada tudi ocena listinskih dokazov, ki ne smejo biti v nasprotju s trditvami tožbe, prav tako pa mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz navedb v tožbi. Ti predpostavki za izdajo zamudne sodbe pa nista bili izkazani.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo in sklepom o stroških postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 242.029,71 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 2.275,26 EUR v 15 dneh, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Poudarja, da zamudna sodba vedno temelji na neizpodbojni domnevi, da je tožena stranka priznala vsa v tožbi navedena dejstva, saj na tožbene očitke toženka ni odgovorila, dejstva, na katera se je opiral tožbeni zahtevek, pa tudi po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani niso bila v nasprotju z dokazi. V novem postopku prvostopno sodišče ni odpravilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2009 izpovedala, da je lahko prišlo do delne napake pri oceni vrednosti dejavnosti podjetja S. I., in da je omenjeni znesek pripravljena nemudoma plačati v stečajno maso. Sodnica teh navedb v zapisnik ni vnesla. Tožbeni zahtevek izhaja iz priznane terjatve, ugotovljene na stalni arbitraži pri Gospodarski zbornici Slovenije leta 2002. Stečajna masa S. je bila oškodovana najmanj za 16.000.000,00 EUR: ne gre za uveljavitev posebnega odškodninskega zahtevka, temveč za relevantni del terjatve, pravnomočno ugotovljene z odločbo pristojnega organa. Upravičen je zastaralni rok iz 379. člena ZOR. Škoda je nastala zaradi toženkine napačne uporabe menjalnih tečajev v cenitvi in so navedbe v popravi tožbe z dne 27. 3. 2008 točne dokazane z verodostojnimi listinami. Ocenjena pa je razširitev transportnega sistema žičnih kolutov v valjarni Misurata, projekt imenovan Converoy in se pritožnik izvedenki za nenamerno napako opravičuje. Tožniku ni potrebno predložiti dokazov, da za cenitev ne veljajo uradna razmerja, temveč neuradni oz. ulični tečaj. S trditvijo in verodostojno listinsko dokumentacijo je sodišču dokazal protipravno ravnanje sodne cenilke. Kljub izvršljivi arbitražni odločbi sodišče ugotavlja, da predložene listine ne izkazujejo uradnega menjalnega razmerja, temveč celo ugotavlja, da je bilo uradno razmerje 1 : 1 na dan 29. 11. 1999 višje, kot ga je določila tožena stranka. Kljub temu pa sodišče ugotavlja, da predložene listine ne izkazujejo zatrjevane razloge za nastanek škode. Obstaja dokaz, da sta se lastnika prodane pravne osebe S. I. gospod P. (Sling) in novi lastnik B. K. pohvalila, da so samo na enem izmed „kupljenih“ nedokončanih projektov v Rusiji ustvarili enkrat večji dobiček, kot je bila nakupna vrednost prodane pravne osebe S. I. in vrednost stroškov truda, vloženega za nakup pravne osebe z nedokončanimi projekti. Predsednica stečajnega senata tudi ni izpolnila zahteve tožnika, da mu posreduje pisne informacije stanja in poteka denarnih sredstev od začetka postopka prisilne poravnave, dne 10.9.1999. Prilaga kopijo zahteve z dne 4.8.2005. Tožnik je dne 20. 6. 2006 posredoval na Urad kriminalistične policije v Ljubljani zahtevo, da zagotovi informacijo stanja prodane pravne osebe z obsegom prodanih tekočih poslov od dne podpisa pogodbe. Po pričakovanju tožilstvo ni bilo sposobno ukrepati v smislu odkrivanja kaznivih dejanj in zahtevanih informacij ni pridobilo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi sodba prvostopenjskega sodišča in zadeva vrne v ponovno sojenje.

Tožnik s posebno pritožbo izpodbija še stroškovno odločitev. Poudarja, da je izrek o stroških pomanjkljiv oziroma nepopoln. Sodišče ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo. Iz sklepa izhaja, da so stroški odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta oziroma vrednost storitev (2000 točk). Iz navedenega pa sodišče izpelje, da tako stroški tožene stranke znašajo 2.275,26 EUR. Iz samega izreka ni razvidno, katere postavke so bile toženi stranki priznane po OT in Zakonu o sodnih taksah. Ni tako jasno, ali je sodišče na primer toženi stranki priznalo postavko končno poročilo stranki v znesku 50 točk, ki jih je tožena stranka priglasila v pripravljalni vlogi. Tudi ni razviden obračun stroškov, ali je bil obračunan DDV, administrativni stroški, sodna taksa. Glede na nejasnost in netransparentnost izreka o stroških, se tožena stranka glede odmere stroškov sploh ne more konkretneje opredeliti, saj iz njega ni razvidno, kateri stroški so bili toženi stranki dejansko priznani, niti ni razvidno, na kakšen način je sodišče stroške obračunalo. Stroški, ki so priznani toženi stranki, so vsekakor odmerjeni previsoko, ravno zaradi njihove nespecifikacije pa tožeča stranka ne more preveriti pravilnosti njihove odmere. Predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

- k pritožbi zoper sodbo Pritožnik ima sicer načelno prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokaznega postopka, upoštevaje okoliščino, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, kar je povzročilo neizpodbojno domnevo, da je priznala dejstva, navedena v tožbi (pri zamudni sodbi uzakonjen sistem afirmativne litiskontestacije). Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo zasliševati pravdnih strank v novem postopku, kot tudi ne upoštevati prav nobene trditve, ki jih je postavila tožena stranka v prepozno vloženem odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, vključno z ugovorom zastaranja. S takšnim procesno nepravilnim ravnanjem pa sodišče prve stopnje vseeno ni storilo vsebinsko očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, saj izvedba dokaznega postopka in upoštevanje trditev tožene stranke (med njimi tudi omenjenega ugovora zastaranja) ni vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Izdaja zamudne sodbe namreč, upoštevaje določbo 318. člena ZPP, terja še preverjanje ostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe, določene v cit. procesni določbi. Mednje v konkretnem primeru spada tudi ocena listinskih dokazov, ki ne smejo biti v nasprotju s trditvami tožbe, prav tako pa mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz navedb v tožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša najprej s tistimi razlogi izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da priložena arbitražna odločba št. SA 5.6.-11/99, na katero se tožnik sklicuje še v pritožbi, sicer dokazuje obstoj tožnikove terjatve do stečajnega dolžnika, ne izkazuje pa, kakšen delež je obsegala njegova terjatev glede na vse ostale priznane terjatve upnikov v stečajnem postopku, pri čemer pa se tega dela ne da ugotoviti niti iz ostalih dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Tožnik tako ni postavil ustreznega odškodninskega zahtevka, ki bi izkazoval dejansko škodo, to je izpad poplačila terjatve, ki bi ga lahko dosegel v stečajnem postopku - upoštevaje ureditev Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ter že v tožbi zatrjevano okoliščino, da je v stečajnem postopku sodelovalo veliko število upnikov. Kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik celo trdi, da so bili za vtoževani znesek oškodovani vsi upniki. Tožbene trditve torej ne omogočajo sklepčnosti tožbe v omenjeni smeri ali še drugače povedano – tožnik ni izkazal utemeljenosti svojega zahtevka, v izreku tožbe postavljeni višini, na podlagi trditvene podlage tožbe. Manjka torej materialno-pravni element za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 318. člena ZPP, kar pomeni nesklepčnost tožbe, katere pa tožnik kljub pozivu sodišča ni odpravil z navedbo zneska, ki bi mu pripadel po opravljenem stečajnem postopku družbe. Manjko takšnega elementa pa predstavlja tudi očitek o napačni uporabi tečaja libijski dinar – ameriški dolar. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je namreč izvedenka pravilno uporabila nesporni dejanski menjalni tečaj, ki je tedaj veljal v Libiji (razmerje 1 libijski dinar za en ameriški dolar). Realna škoda je namreč lahko izračunana le na podlagi stvarnih podatkov o vrednosti poslov, iztržene na podlagi menjalnega tečaja, ki ga je mogoče dejansko doseči in ne na podlagi uradnih tečajev, ki jih dejansko ni mogoče uveljaviti v poslovnih razmerjih (tožnik tudi ne trdi, da ugotovitev tožene stranke o vzporednem dejanskem tečaju ni resnična, nasprotuje le uporabi tega tečaja, kot merilu cenitve).

Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, ki pa je bil delno pravilno izveden zaradi preizkusa skladnosti oz. nasprotja med trditvami v tožbi in priloženimi listinami, je nadalje pokazal, da v delu tožbe, kolikor se nanaša na očitek neupoštevanja ocene projekta v Misurata, Libiji (projekt Converoy), obstaja takšno protislovje, saj je iz druge strani tožbi priložene cenitve tožene stranke nedvoumno razvidno, da je ocenjen tudi ta projekt in da torej tožnik tudi v tem delu ni bil oškodovan zato, ker naj bi tožena stranka ne izdelala pravilne cenitve. V tem delu torej ni izkazan procesni pogoj iz 4. točke 318. člena ZPP (dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik). Tožnik pa sicer tudi več ne vztraja pri trditvah, da naj bi bil oškodovan zaradi neupoštevanja navedenega projekta. Nasprotje iz navedene procesne določbe pa končno predstavlja tudi tedaj splošno znano dejstvo o uradnem srednjem tečaju na dan 29. 11. 1999, ki je na dan začetka stečajnega postopka znašal 194,738 SIT za 1 USD, kar je v nasprotju s trditvijo tožnika v tožbi, ki se sklicuje na omenjeno arbitražno odločbo, da naj bi bil tečaj 1 USD : 227,0253 SIT, kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da sodnica sodišča prve stopnje ni zapisala v zapisnik toženkine izjave, ki je dopustila možnost, da je za znesek 7.000,00 EUR prenizko ocenila vrednost poslov družbe in da je ta znesek pripravljena vrniti v stečajno maso, pa je treba načelno pojasniti, da mora v takšnih primerih pravdna stranka takoj podati ugovor na pomanjkljivost zapisnika (2. in 4. odstavek 124. člena ZPP) ali pa vsaj predložiti oziroma predlagati v pritožbenem postopku ustrezne dokaze v tej smeri.

Za to pravdo pa so pravno irelevantne pritožbene trditve, da naj bi se lastnika pravne osebe S. I. pohvalila, da sta samo na enem izmed kupljenih nedokončanih projektov v Rusiji ustvarila enkrat večji dobiček, kot je bila nakupna vrednost prodane pravne osebe, kot tudi neupoštevni pritožbeni očitki, da niso bili sproženi ustrezni kazenski postopki.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

- k pritožbi zoper sklep o stroških postopka Iz izpodbijanega sklepa o stroških postopka je jasno razvidno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki (glej s svinčnikom označene postavke, ki jih je sodišče priznalo oziroma jih ni priznalo ter matematični izračun na zadnji strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.9.2009, katerega je treba povezovati z razlogi izpodbijanega sklepa). Pritožbeni očitek o pomanjkljivosti te odločitve, ki naj bi onemogočala njen preizkus, je torej neutemeljen. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni storjena. Pavšalnega očitka, da naj bi bili stroški ocenjeni previsoko, pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, tudi upoštevaje, da uradoma izvedeni materialnopravni preizkus pravilnosti uporabe Odvetniške tarife ni pokazal kakšnih napak v izpodbijanem izračunu stroškov.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi še posebej izpodbijani sklep o stroških postopka (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa prav tako nosi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve.