Jedro

Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj podjetja, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Dokončna pa ne postane odločitev v primeru, če delavec ni uveljavil svojih pravic do vložitve zahteve za varstvo pravic ( 2.odst.83.čl.ZTPDR ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 26.10.1994, saj je ugotovilo, da ni izpolnjena za sodno varstvo procesna predpostavka iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. S sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo iz naslova neizplačanih plač, oziroma njihove razlike z nadomestili znesek 144.975,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločbo prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da je bilo tožniku onemogočeno delo na delovnem mestu pomočnika direktorja sektorja z rezervnimi deli, na katerega je bil po razrešitvi razporejen. Tožena stranka mu je celo preprečila vstop, s čimer je kršila tožnikovo temeljno ustavno pravico do dela. Sodišči sta, po stališču revizije, prezrli odločilno dejstvo, da sta bila tožniku dne 22.11.1994 vročena dva sklepa in sicer tako sklep o prenehanju delovnega razmerja kot tudi sklep o začasnem čakanju na delo doma. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je bil torej izdan za nazaj potem, ko je bilo toženi stranki z začasno odredbo sodišča naloženo, da pozove tožnika nazaj na delo. Opustitve vložitve zahteve za varstvo pravic sodišče ne bi smelo presojati zgolj s formalnega vidika, zlasti ob dejstvu, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 15 let. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožeča stranka pa revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ga v revizijski izjavi sicer uveljavlja, ni obrazložila in utemeljila.

Revizija tožeče stranke - s katero napada zgolj sklep o zavrženju tožbe - pa tudi v delu, s katerim vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta, ob ugotovitvi, da tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.10.1994, ki ga je sprejel dne 22.11.1994, ni ugovarjal, svojo odločitev pravilno oprli na določbo Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Po določbi 2. odstavka 83. člena omenjenega zakona ne more zahtevati sodnega varstva pravic delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen, če uveljavlja denarno terjatev.

Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj podjetja, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Dokončna pa ne postane odločitev v primeru, če delavec ni uveljavil svojih pravic do vložitve zahteve za varstvo pravic.

V obravnavanem primeru, ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.10.1994 pri toženi stranki ni zahteval varstva pravic, je bila tožba, s katero je zahtevel razveljavitev tega sklepa kot nezakonitega, v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZTPDR in 282. člena ZPP pravilno zavržena.

Na drugačno odločitev ne more vplivati zatrjevanje tožnika o dolgoletnem delu pri toženi stranki, niti njeno domnevno nezakonito ravnanje. Dopustnost meritorne sodbe, s katero bi bilo odločeno o vsebini spora, je namreč pogojena z obstojem procesnih predpostavk. Če namreč procesne predpostavke niso podane, je vsebinsko (meritorno) odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.