Jedro

Trditev, da je obdolženec zaradi izpada plačil na zaključenih projektih v Nemčiji prišel v stanje neplačevitosti, ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča, saj pritožba s tem graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, obdolženec pa je storitev vseh petih kaznivih dejanj na glavni obravnavi 10. 9. 2021 priznal, potem ko je državna tožilka predlagala posamezne kazni za storjena kazniva dejanja ter enotno kazen in se strinjala, da se ta izvrši kot tako imenovani vikend zapor. Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna in sodišče njegovo priznanje sprejme, pa se zoper dejansko stanje obravnavane zadeve ne more pritožiti (drugi odstavek 370. člena ZKP).

Zgolj dejstvo, da je storil pet istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje, ne zadostuje za pravno opredelitev kaznivih dejanj po 54. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 1386/2016 z dne 15. 7. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve petih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu določilo naslednje kazni: za kaznivo dejanje pod točko 1/I izreka dva meseca zapora, za dejanje pod točko 2/I izreka tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3/I izreka pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 4/I izreka deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko II izreka šest mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora, ki se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, natančnejše pogoje izvrševanja pa določi zavod. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovane družbe B. d.o.o., pooblaščenke oškodovane družbe C. d.o.o. in pooblaščenca oškodovane družbe Č. d.o.o., o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, glede nagrade in potrebnih izdatkov obdolženčevega zagovornika je v izreku zapisalo, da se zagovorniku izplačajo nagrada in potrebni izdatki iz proračunskih sredstev v skladu z odločbo, ki jo je izdala služba za brezplačno pravno pomoč, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih in jih naložilo obdolžencu v plačilo, in sicer gospodarskim družbam in fizičnima osebama v zneskih, kot je razvidno iz izreka napadene sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo obliko kazni, in sicer da obdolženec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta obe družbi, s katerima je obdolženec posloval, zaradi iste poslovne situacije, to je izpada plačil na zaključenih projektih v Nemčiji, prišli v stanje neplačevitosti, zaradi česar je zoper obdolženca sproženih devetnajst kazenskih postopkov; da gre za istovrstna kazniva dejanja oziroma isti historični dogodek, ker so vse dejanske okoliščine enake in se časovno prepletajo in bi moral biti zato obtožen za eno nadaljevano kaznivo dejanje v enoviti obtožnici, zaradi nezakonitega „drobljenja obtožnic“ pa so mu kršene zakonske in ustavne pravice. Poudarja, da je bil za nekatera kazniva dejanja že oproščen, pri kaznivih dejanjih, za katera je bil obsojen, pa mu je bila izrečena pogojna kazen, da je za nekatera opravil delo v splošno korist, bil pa je tudi obsojen na zaporno kazen v višini sedemnajst mesecev, ki jo je že v celoti prestal. Iz razlogov generalne in specialne prevencije zato po njeni oceni ni nobenih razlogov za ponoven izrek zaporne kazni, osnovni namen kaznovanja pa je resocializacija storilcev kaznivih dejanj (njihovo vračanje v ponovno življenje), ne pa retribucija (povračilo za storjena kazniva dejanja), in obdolženec je s sedemnajstimi meseci prestane kazni zagotovo odplačal svoj dolg za storjena kazniva dejanja, glede na vse subjektivne okoliščine, ki so podane pri obdolžencu, pa je zanj primerno le delo v splošno korist kot način izvršitve kazni.

5. Trditev, da je obdolženec zaradi izpada plačil na zaključenih projektih v Nemčiji prišel v stanje neplačevitosti, ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča, saj pritožba s tem graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, obdolženec pa je storitev vseh petih kaznivih dejanj na glavni obravnavi 10. 9. 2021 priznal, potem ko je državna tožilka predlagala posamezne kazni za storjena kazniva dejanja ter enotno kazen in se strinjala, da se ta izvrši kot tako imenovani vikend zapor. Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna in sodišče njegovo priznanje sprejme, pa se zoper dejansko stanje obravnavane zadeve ne more pritožiti (drugi odstavek 370. člena ZKP).

6. Ne drži pritožbena trditev, da bi morala biti kazniva dejanja, ki jih je obdolženec priznal, pravno opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje in da so mu bile kršene zakonske in ustavne pravice z nezakonitim „drobljenjem obtožnic“. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je obdolženec storil pet samostojnih kaznivih dejanj poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 in za zaključek, da je šlo za eno nadaljevano kaznivo dejanje, ni imelo podlage. Zgolj dejstvo, da je storil pet istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje, ne zadostuje za pravno opredelitev kaznivih dejanj po 54. členu KZ-1. Štiri kazniva dejanja je storil kot dejanski poslovodja gospodarske družbe D. d.o.o., eno kaznivo dejanje pa kot direktor družbe E. d.o.o., slednje pa tudi časovno ni povezano s prvimi štirimi kaznivimi dejanji, zaradi česar ni izkazana niti časovna povezanost med njimi oziroma zaporednost. Prav tako ni mogoče govoriti o enotnosti predmeta napada. Šlo je za različne oškodovance in različne načine izvršitve, in sicer je obdolženec v imenu gospodarskih družb s prvim kaznivim dejanjem povzročil drugi družbi škodo s tem, da ni plačal naročenega dela, ki je bilo opravljeno, v drugem primeru si je izposodil denar, posojilo pa le delno vrnil, v tretjem je naročil delovne predmete in stroje z obljubo, da jih bo plačal, pa jih ni, v naslednjem primeru je šlo za najem poslovnega prostora in neplačilo najemnine ter stroškov zanj, pa obveznosti ni plačal v celoti, v zadnjem primeru pa je šlo za naročilo delovnega materiala, ki ga dobavitelju prav tako ni v celoti plačal. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi bilo treba kazniva dejanja, ki jih je storil, pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter neuspešno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona.

7. Tudi pritožbena navedba, da je bila obdolžencu v drugi zadevi izrečena pogojna obsodba, da je za nekatera kazniva dejanja opravil delo v splošno korist in da mu je bila izrečena zaporna kazen, ki jo je že v celoti prestal, ne more omajati pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Slednje je obdolžencu za kazniva dejanja določilo ustrezne posamezne kazni in izreklo primerno enotno kazen zapora.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za drugačen način izvršitve enotne kazni. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi pravilno ugotovilo in ocenilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, težo in stopnjo obdolženčeve krivde, pri tem pa kot olajševalno okoliščino v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženec storitev kaznivih dejanj priznal in obžaloval, kot obteževalno okoliščino pa višino premoženjske škode, ki jo je povzročil oškodovancu in oškodovanim družbam, ki je ni povrnil, prav tako pa okoliščino, da je specialni povratnik. Za posamezna kazniva dejanja določene kazni so tudi po oceni pritožbenega sodišča primerne, prav tako pa je ustrezno odmerjena enotna kazen zapora, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Obdolženec je krivdo po obtožbah za vsa kazniva dejanja priznal, z državno tožilko sta soglašala, da bo kazen izvršena kot tako imenovani „vikend zapor“, sodišče prve stopnje pa je v sodbi tehtno obrazložilo, da glede na predkaznovanost obdolženca, njegove obveznosti iz prejšnjih sodb in njegove delovne obveznosti, zaporne kazni v višini dveh let in enega meseca zapora ne gre izvršiti na način, da tudi v tem primeru opravi delo v splošno korist. Z razlogi, navedenimi v prvostopenjski sodbi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, odločitve sodišča prve stopnje glede načina izvršitve kazni pa ne morejo spremeniti niti trditve pritožbe, da je obdolženec urejena osebnost; da je do sedaj prestana zaporna kazen dosegla namene specialne in generalne prevencije; da obdolženec živi v zunajzakonski skupnosti, v kateri s partnerko skrbita za skupnega otroka, ki je star 11 let in je očeta zaradi prestajanja zaporne kazni zelo pogrešal, zaradi česar obdolženec ne bi mogel biti ponovno iztrgan iz družine; da se je po prestani zaporni kazni zaposlil za nedoločen čas; da želi s plačo odplačati obveznosti do oškodovancev ter preživljati družino; da je takšnega mnenja glede načina izvršitve kazni tudi center za socialno delo, katerega zapisnik je predložil, in ko navaja, da gre za terjatve, ki so nastale v gospodarskem poslovanju pred več kot sedmimi leti ter da je izvrševanje zapora sedaj neutemeljen ukrep ter da obdolženec soglaša, da se izreče pogojna obsodba z naloženim plačilom nespornih in utemeljenih obveznosti do oškodovancev. Tudi te navedbe ne morejo spremeniti dejstva, da je izrečena kazenska sankcija pravilna in ustrezno odmerjena in da iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tehtno pojasnilo, delo v splošno korist ni primeren način izvršitve izrečene kazni v tem kazenskem postopku.

9. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje v napadeni sodbi, in ker niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati, ker s pritožbo ni uspel (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).