Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbe in pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 1996 do plačila. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je vtoževana terjatev zastarala.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatve. Ker pa je presodilo, da je tožba tožeče stranke zaradi pomanjkanja trditev o odločilnih dejstvih nesklepčna (zaradi česar je bila zavrnitev zahtevka tožeče stranke pravilna), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nerazumljivi in da so si v medsebojnem nasprotju. To utemeljuje s tem, da naj bi iz razlogov izhajalo, da je stališče sodišča prve stopnje o pravnem razmerju, za katerega velja triletni zastaralni rok, napačno, hkrati pa naj bi bilo ugotovljeno, da ne gre za pravno razmerje, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka navaja, da v spisu ni pravne podlage za zaključek, da naj bi šlo med strankama za pogodbo o naročilu. Navaja, da med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljeno poslovno razmerje in poudarja, da je s tožbo uveljavljala vrnitveni zahtevek, za katerega velja petletni zastaralni rok, ne pa izpolnitvenega zahtevka, ki bi temeljil na pogodbenem razmerju. Zato njena terjatev ni zastarana.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija ni utemeljena.

5. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo zato, ker je presodilo, da je bila zavrnitev zahtevka tožeče stranke zaradi nesklepčnosti tožbe materialnopravno pravilna. Ker je ob tem jasno predstavilo ugotovljena dejstva (tretji odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje), navedlo, katere trditve so bile prepozno podane in zakaj jih ni mogoče upoštevati (četrti odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje) ter primeroma pojasnilo, katera dejstva bi tožeča stranka morala zatrjevati za utemeljenost svojega zahtevka (zadnji odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje), je materialnopravni preizkus njegove sodbe mogoč. Temu je treba dodati, da se v reviziji zatrjevano nasprotje (ki ga Vrhovno sodišče tudi sicer ne vidi) nanaša na razloge o zastaralnem roku, ki so ob ugotovitvi, da je tožba nesklepčna, izgubili odločilen pomen.

6. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožeča stranka uveljavlja v reviziji, se prav tako nanaša le na vprašanje zastaranja njene terjatve. Presojo, da je zahtevek neutemeljen zaradi nesklepčnosti tožbe, je Vrhovno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je bilo vezano na ugotovljeno dejansko stanje, katerega sestavni del so tudi ugotovitve o neobstoju dejstev (tretji dostavek 370. člena ZPP).

7. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, na podlagi katerega je tožeča stranka na račun tožene stranke plačala 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR), da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka ta znesek prenakazala tretji osebi in da je tožeča stranka v svoji knjigovodski kartici izpiska kreditov to terjatev vodila kot kredit tretji osebi. Ob takih dejanskih ugotovitvah (in odsotnosti trditev o drugih pravno odločilnih dejstvih) Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbe in pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ter jim tudi nima kaj dodati.

8. Ker uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker je presojana odločitev materialnopravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.