Jedro

Predpostavko pravnega interesa pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča predpostavka prejudicialnosti, saj je pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek razviden že iz tega, da se s tem zahtevkom zahteva ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku v pravdi.

Zaključki prvostopnega sodišča, da neobstoječega subjekta ni mogoče ponovno vpisati v register kot nosilca znamk, ker bi to pomenilo uničenje znamk, so v konkretni dejanski situaciji pravno zmotni.

Ker ničnost učinkuje retroaktivno, je posledica le-te vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred spremembo, ki je pravo ne priznava. V danem primeru torej ponoven vpis pravice do blagovnih znamk na subjekt, ki je bil nosilec te pravice pred sklenitvijo ničnih pravnih poslov, torej na I. SOZD. Ničnost namreč zahteva izbris vseh posledic neveljavnega pravnega posla.

ZFPPod je predvideval likvidacijski postopek nad naknadno najdenim premoženjem subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po določbah ZFPPod. Določba 36. čl. ZFPPod se je rorej v primerih naknadno najdenega premoženja subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po postopkih, ki so jih urejali drugi zakoni (npr. ZPPSL) lahko uporabljala le smiselno. Razveljavitev določbe, ki se uporablja (se je uporabljala) le smiselno, pa še ne pomeni razveljavitve pravne podlage v postopkih, na katere se neposredno ni nanašala.

Omenjena določba je torej lahko le zapolnjevala pravno praznino, glede na to, da ZPPSL ne ureja postopka delitve naknadno najdenega premoženja, to je premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka.

Sporne blagovne znamke, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, niso bile del likvidacijske mase v likvidacijskem postopku nad I. SOZD. Zato bi le-te, ob morebitni ugotovljeni ničnosti pogodb o prenosu le-teh na I. d.d., ob posledici vzpostavitve prejšnjega stanja, to je ponovnega vpisa na I. SOZD, po naravi predstavljale naknadno najdeno premoženje I. SOZD. Zgoraj navedene ugotovitve torej narekujejo izvedbo postopkov delitve naknadno najdenega premoženja tudi v primerih, ko se najde premoženje pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po izvedenem postopku likvidacije (in stečaja). Ničnost sicer res učinkuje proti vsem, nični posli pa ne proizvajajo nikakršnih pravnih posledic. Vendar pa ugotovitev ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk ne povzroči avtomatično ničnosti licenčnih pogodb, v katerih je nasprotno tožena stranka nastopala kot dajalec (nosilec) licence.

Izrek

I. Pritožbam nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., F. d.o.o., G. d.d., H. d.o.o., zoper točko I/1 izreka izpodbijane odločbe se ugodi, in se odločba sodišča prve stopnje v tem delu, kolikor se nanaša na pritožnike, razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.

Pritožbam nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., F. d.o.o., G. d.d., H. d.o.o., zoper točko II/2 izreka izpodbijane odločbe se delno ugodi in se izpodbijana odločba, kolikor se nanaša na pritožnike, delno razveljavi in sicer kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil na dan 27.5.1992 nosilec blagovnih znamk I. št. 1, št. 2 in št. 3 I. SOZD - v likvidaciji, ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v preostalem delu točke II/2 izreka in v točki II/3 izreka izpodbijana odločba potrdi.

III.

Pritožbam nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d. in D. d.d. zoper točko III izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV.

Pritožbi nasprotno tožeče stranke J. d.o.o. se delno ugodi in se izpodbijana odločba pod točko IV/2 izreka ter v delu, v katerem je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek pod točkama IV/B in IV/C izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana odločba v točkah IV/1 in IV/A podrejenega tožbenega zahtevka potrdi.

V.

Pritožba nasprotno tožeče stranke F. d.o.o. zoper točko V. izreka odločbe se zavrne in se izpodbijana odločba v tem delu (V. točka izreka) potrdi.

VI.

Pritožbi nasprotno tožene stranke A. d.d. zoper točko VI/A izreka in 3.odstavek IX.točke izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi G. d.d. zoper četrto alinejo točke VI/B izreka izpodbijane odločbe in J. d.d. zoper osmo alinejo točke VI/B izreka izpodbijane odločbe se zavrneta in se izpodbijana odločba v tem delu potrdi.

VII.

Pritožbam nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., F. d.o.o., K. d.o.o., G. d.d., H. d.o.o. zoper 1. in 2.odstavek IX. točke izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke in nasprotno tožečih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: -I. - zavrglo nasprotne tožbe v delu, ki vsebujejo nasprotne tožbene zahtevke nasprotno tožečih strank 1. A. d.d., 3. B. d.d., 4. C. d.d., 5. D. d.d., 6. E. d.d., 10. G. d.d., 11. L. d.o.o., 12. H. d.o.o. in 13. M. d.o.o., ki se glasijo: 1. da so dne 9.7.1990 med I., SOZD in I. d.d. sklenjene pogodbe o prenosu pravice (prenosne izjave) do blagovnih znamk I.št. 1, št. 2 in št. 3 nične; -II. - zavrnilo nasprotne tožbene zahtevke istih nasprotno tožečih strank kot pod točko I., razen M. d.o.o., ki tega zahtevka ne uveljavlja, ki se glasijo: 2. da se ugotovi, da je bil na dan 27.5.1992 nosilec pod točko I/1 navedenih blagovnih znamk I., SOZD - v likvidaciji in da so sedanji nosilci teh blagovnih znamk nasprotno tožeče stranke A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., G. d.d., L. d.o.o. in H. d.o.o. in 3. da je nasprotno tožena stranka I. d.d. dolžna navedenim nasprotno tožečim strankam izstaviti v roku osmih dni listino z izjavo volje, s katero dovoljuje, da se v registru znamk Urada RS za intelektualno lastnino pri navedenih znamkah vpiše spremembo nosilca na ime vseh navedenih nasprotno tožečih strank; -III. - zavrnilo podrejene nasprotne tožbene zahtevke nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d. in D. d.d., ki se glasijo: A/ da se ugotovi, da so znaki I., ki so registrirani kot blagovne znamke št. 1, št. 2, št. 3 in št. 4, ki jih v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga oziroma storitev uporabljajo navedene nasprotno tožeče stranke, enaki ali podobni znamki, ki jo uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste nasprotno tožena stranka I. d.d. in da so bili ti znaki splošno znani kot oznake za blago ali storitve navedenih nasprotno tožečih strank, še preden je I. d.d. prijavila te znamke na svoje ime, in B/ da so zgoraj navedene nasprotno tožeče stranke nosilci oziroma imetniki blagovnih znamk, navedenih pod točko III/A; -IV. - zavrglo nasprotne tožbe v delu, ki obsegajo nasprotne tožbene zahtevke nasprotno tožečih strank 7. K. d.o.o., 8. N. p.o. - v stečaju, 9. O. d.o.o., 14. P. d.d. in 15. R. d.d., ki se glasijo: 1. da je pogodba o prenosu pravice z dne 9.7.1990, sklenjena med I. SOZD v likvidaciji in I. d.d., do blagovne znamke I. št. 5 nična, in 2. da je nasprotno tožena stranka I. d.d. dolžna v roku osmih dni izstaviti listino, s katero bo pri pristojnem Uradu za industrijsko lastnino mogoč vpis nosilstva blagovne znamke I. št. 5 oziroma katerekoli druge blagovne znamke I. na navedene nasprotno tožeče stranke - sospornike, ter zavrnilo podrejene nasprotne tožbene zahtevke istih nasprotno tožečih strank, ki se glasijo: A. da se pogodba o prenosu pravice z dne 9.7.1990, opisana pod točko IV/1, razveljavi, B. da se ugotovi, da je znak I., ki je registriran kot blagovna znamka št. 5, ki ga v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga in storitev uporabljajo zgoraj navedene nasprotne tožeče stranke, istoveten ali podoben znamki, ki jo uporablja za zaznamovanje svojega blaga in storitev iste ali podobne vrste I. d.d., pri čemer je bil ta znak splošno znan kot označba blaga in storitev navedenih nasprotno tožečih strank, še preden je I. d.d. dne 30.8.1990 prijavila to znamko na svoje ime, in C. da so navedene nasprotno tožeče stranke nosilci oziroma sonosilci blagovne znamke I. št. 5 oziroma katerekoli druge blagovne znamke Iskra iz vseh razredov, ki se nanašajo na predmete dejavnosti teh nasprotno tožečih strank; -V. - zavrnilo nasprotna tožbena zahtevka 13. nasprotno tožeče stranke M. d.o.o., ki se glasita, da je pogodba o varovanju in vzdrževanju blagovne znamke I. (licenčna pogodba), ki sta jo sklenili 13. nasprotno tožeča stranka in nasprotno tožena stranka I. d.d. dne 16.2.1993 nična in da je nasprotno tožena stranka I. d.d. dolžna tej nasprotno tožeči stranki v roku osmih dni plačati znesek 2,337.692,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v pripravljalni vlogi te nasprotno tožeče stranke z dne 3 .5.1999 v spisu opr. št. I Pg 983/96; -VI/A - ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku prve nasprotno tožeče stranke, tako da je nasprotno tožena stranka I. d.d. dolžna prvi nasprotno tožeči stranki A. d.d., plačati znesek 10,675.482,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do plačila in pod VI/B zavrnilo nasprotne tožbene zahtevke nasprotno tožečih strank B. d.d. za plačilo zneska 942.262,70 SIT z obrestmi, D. d.d. za plačilo zneska 169.425,71 SIT z obrestmi in nekonkretiziranega zneska pripojene družbe S. d.o.o., C. d.d. za plačilo nekonkretiziranega zneska z obrestmi, G. d.d. za plačilo zneska 4,101.272,00 SIT z obrestmi, L. d.o.o. za plačilo zneska 14,885.620,57 SIT z obrestmi, T. d.o.o. za plačilo zneska 5.797,80 SIT z obrestmi, P. d.d. za plačilo zneska 4,886.543,27 SIT z obrestmi ter R. d.d. za plačilo zneska 964.397,90 SIT z obrestmi; -VII. - zaradi umika nasprotne tožbe nasprotno tožeče stranke U. d.o.o. in umika nasprotnega tožbenega zahtevka za vračilo združenih sredstev z obrestmi, nasprotno tožeče stranke H. d.o.o., obravnavanje njunih navedenih nasprotnih tožbenih zahtevkov ustavilo; -VIII. - tožbene zahtevke tožeče stranke I d.d. zoper prvotoženo stranko A..d.d. zaradi plačila uporabe blagovnih znamk v znesku 18.333,00 DEM mesečno za čas od 1.1.1991 do plačila z obrestmi, zoper drugotoženo stranko U. d.o.o. zaradi plačila uporabe blagovnih znamk v znesku 902.944,00 SIT z obrestmi, zoper tretje toženo stranko E. d.d. zaradi plačila koristi uporabe blagovnih znamk za obdobje od 8.3.1991 do 8.3.2000 v znesku 5,581.726,06 SIT z obrestmi in zoper četrto toženo stranko M. d.o.o. zaradi plačila uporabe blagovnih znamk v zneskih 1,417.139,00 SIT z obrestmi in v znesku 870.626,00 SIT z obrestmi je izločilo iz postopka opr. št. I Pg 880/96 in odločilo, da se bodo po pravnomočnem zaključku tega postopka obravnavali ločeno pod opr. št. IV Pg 81/2003; -IX. - odločilo, da so vse nasprotno tožeče stranke razen M. d.o.o., solidarno dolžne nasprotno toženi stranki I. d.d. povrniti pravdne stroške v znesku 598.950,00 SIT z obrestmi od 22.5.2003 do plačila, v roku 15 dni, nasprotno tožeča stranka E. d.d. pa sama še znesek 100.000,00 SIT z obrestmi (prvi odstavek IX.točke izreka), da je nasprotno tožeča stranka M. d.o.o. dolžna nasprotno toženi stranki I. d.d. povrniti pravdne stroške v znesku 103.236,00 SIT z obrestmi (drugi odstavek IX.točke izreka) ter da je nasprotno tožena stranka I. d.d. dolžna povrniti nasprotno tožeči stranki A. d.d. del pravdnih stroškov v znesku 166.799,00 SIT z obrestmi (tretji odstavek IX.točke izreka).

Tožena stranka po nasprotni tožbi I. d.d. in nekatere od nasprotno tožečih strank so proti odločbi sodišča prve stopnje pravočasno vložile pritožbe. Posamezne od njih sicer niso določno navedle, zoper katere dele odločitve sodišča prve stopnje se pritožujejo, je pa to pritožbeno sodišče razbralo smiselno iz vsebine pritožb. Tako se pritožujejo: -I. d.d. zoper točko VI/A in 3.odst. IX.točke izreka izpodbijane odločbe; -A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.o.o. zoper točke I, II, III, IX - razen 3. odst. izreka; -H. d.o.o. zoper točke I, II, IX - razen 3. odst. izreka; -E. d.d., zoper točke I, II in 1.odst. IX.točke izreka; -J. d.d. zoper točko IV in 1.odst.IX.točke izreka; -I.p. d.o.o. zoper točki I in V ter 2.odst. IX.točke izreka; -F. d.d. zoper točke I, II, 4.alinejo točke VI/B in 1.odst.IX.točke izreka in -R. d.d. zoper osmo alinejo točke VI/B izreka.

Tožena stranka po nasprotni tožbi je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka VI/A izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek nasprotno tožeče stranke A. d.d. zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Nasprotno tožeča stranka A. d.d. je odgovorila na pritožbo I.d.d.. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo v točki VI/A izreka potrdi.

Nasprotno tožeče stranke (pritožniki) so predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbam ugodi, ter izpodbijano odločbo v delih, v katerih so bile zavržene nasprotne tožbe in zavrnjeni njihovi nasprotni tožbeni zahtevki spremeni tako, da nasprotnim tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa, da pritožbam ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma novo sojenje.

I.d.d. na pritožbe ni odgovorila.

Pritožba nasprotno tožene stranke I. d.d. je utemeljena.

Pritožba R. d.d. ni utemeljena.

Pritožbe ostalih nasprotno tožečih strank so delno utemeljene.

K pritožbam nasprotno tožečih strank A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., G. d.d., H. d.d. zoper I., II. in III. točko izreka odločbe in F. d.o.o. zoper I. točko izreka odločbe: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da nasprotno tožeče stranke podajajo vsebinsko smiselno enake pritožbene navedbe. Zato bo pritožbeno sodišče nanje podalo skupne odgovore.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od prvo, drugo in četrtotožene stranke plačilo za uporabo svojih blagovnih znamk, od tretje tožene stranke pa plačilo koristi, dosežene z uporabo teh znamk. Ugotovilo je, da tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjetoženo stranko s pogodbo o ustanovitvi I. d.d., tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko s sklenjeno pogodbo o varovanju in vzdrževanju blagovne znamke I. z dne 13.2.1992, zoper četrtotoženo stranko pa s pogodbo o varovanju in vzdrževanju blagovne znamke z dne 16.2.1993. Nadalje je ugotovilo: -da vse štiri tožene stranke tožbenim zahtevkom v celoti nasprotujejo in uveljavljajo nasprotne tožbene zahtevke, v katerih primarno zahtevajo ugotovitev ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk I. št. 1, šr. 2 in št. 3, ki sta jih dne 9.7.1990 sklenila I. SOZD - v likvidaciji (v nadaljevanju I. SOZD) in I. d.d., ugotovitev, da so njihovi sedanji nosilci navedene štiri nasprotno tožeče stranke ter da jim je nasprotno tožena stranka dolžna izstaviti listino, s katero dovoljuje v registru znamk na spornih treh znamkah vpis spremembe nosilca na njihovo ime; -da so se zgoraj navedenim toženim strankam kot nasprotno tožečim tekom postopka pridružile B. d.d., C. d.d., D. d.d., G. d.d., L. d.o.o., H. d.o.o., ki uveljavljajo nasprotni tožbeni zahtevek, razviden iz I. in II.točke izreka, tako kot prva in tretjetožena stranka; -da nasprotno tožeča stranka A. d.d. in pridružene nasprotno tožeče stranke B. d.d., C. d.d. in D. d.d. uveljavljajo tudi podrejeni tožbeni zahtevek (točka III izreka odločbe); -da so se toženim strankam kot nasprotno tožečim pridružile še N. d.o.o. - v stečaju, O. d.o.o., P. d.d., J. d.d. ter K. d.o.o., ki svojih prvotno postavljenih nasprotnih tožbenih zahtevkov niso modificirale; -da nasprotno tožeča stranka F. d.o.o. uveljavlja nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o vzdrževanju in varovanju blagovne znamke I. z dne 16.2.1993 (točka V izreka) ter -da A. d.d. ter nasprotno tožeče stranke, razvidne iz točke VI/B izreka odločbe zahtevajo vračilo združenih sredstev, nekatere v določenih, druge v nedoločenih zneskih.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so tožbeni zahtevki in nasprotni tožbeni zahtevki medsebojno tako prepleteni, da odločitve o posameznih tožbenih zahtevkih hkrati predstavljajo tudi predhodno vprašanje za odločitev glede preostalih. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožeče stranke izločilo v nov spis in odločilo, da jih bo obravnavalo, ko bo pravnomočna odločitev o nasprotnih tožbenih zahtevkih, ki predstavlja predhodno vprašanje za odločanje o vseh štirih tožbenih zahtevkih tožeče stranke.

Prvostopno sodišče je nato ugotovilo, da je glede pogodbe o prenosu blagovne znamke št. 5 Vrhovno Sodišče RS že ugotovilo, da je nična (odločba III Ips 47/94 z dne 23.3.1995) ter da je glede vseh treh ostalih spornih blagovnih znamk potrebno ugotoviti enako kot glede navedene pogodbe, torej, da so nične. Ocenilo pa je, da bi bilo nasprotnim tožbenim zahtevkom mogoče ugoditi le, če bi bilo možno za tožbo s takim - ugotovitvenim zahtevkom priznati upravičen pravni interes. Ta bi bil po oceni prvostopnega sodišča izkazan le v primeru, če bi bile pravne naslednice nasprotno tožeče stranke I. SOZD (ki je bil izbrisan iz sodnega registra po dne 27.5.1993 zaključenem postopku likvidacije), ker bi se le tako na podlagi izkazanega pravnega nasledstva lahko vpisale v registru kot sonosilke znamk. Ker pa neobstoječega subjekta (I. SOZD) po oceni prvostopnega sodišča ni mogoče ponovno vpisati v register kot nosilca znamk, pravni interes nasprotno tožečih strank zgolj za ugotovitveno tožbo ni izkazan.

Prvostopno sodišče je torej ocenilo, da je od obstoja pravnega razmerja, iz katerega izvira pravica do blagovnih znamk, odvisna odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Nasprotni tožbeni zahtevki toženih strank naj bi torej predstavljali vmesne ali incidenčne ugotovitvene zahtevke. Prav tako kot za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka po 3. odst. 181. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravni interes ni izrecno določena procesna predpostavka, le-ta tudi ni določena, če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (3. točka 1. odst. 183. čl. ZPP). Predpostavko pravnega interesa namreč pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča predpostavka prejudicialnosti, saj je pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek razviden že iz tega, da se s tem zahtevkom zahteva ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku v pravdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke res odvisna od ugotovitve, ali so bile pogodbe o prenosu pravice do blagovnih znamk I., ki sta jih dne 9.7.1990 sklenili I. SOZD in I. d.d. nične, saj tožeča stranka temelji tožbene zahtevke proti toženim strankam na trditvi, da je bila v obdobju, na katero se njeni tožbeni zahtevki nanašajo, nosilka spornih blagovnih znamk (za katere zahteva plačilo uporabe) na podlagi prav te pogodbe. Ocena prvostopnega sodišča, da odločitev o nasprotnih tožbenih zahtevkih toženih strank, s katerimi le-te uveljavljajo ugotovitev ničnosti zgoraj navedenih pogodb dne 9.7.1990, predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke, je torej pravilna. Ker je torej navedena odločitev prejudicialnega pomena za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke, se je prvostopno sodišče v tem delu po nepotrebnem ukvarjalo s pravnim interesom za ugotovitveno tožbo toženih strank.

Navedeno pa ne velja za ugotovitveni del nasprotnih tožbenih zahtevkov ostalih nasprotno tožečih strank, ki niso tožene po tožbi tožeče stranke I. d.d. (nasprotno tožene po nasprotnih tožbah). Nasprotno tožeče stranke v nasprotnih tožbah sicer ne zahtevajo zgolj ugotovitve ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk z dne 9.7.1990, temveč tudi ugotovitev, da je bil na dan 27.5.1992 (pri čemer ni jasno, ali so imele v mislih datum 27.5.1993 kot datum izdaje sklepa o zaključku likvidacijskega postopka nad I.SOZD) nosilec spornih blagovnih znamk I.SOZD, da so sedanji nosilci teh blagovnih znamk nasprotno tožeče stranke ter da je nasprotno tožena stranka dolžna navedenim nasprotno tožečim strankam izstaviti listino z izjavo volje, s katero dovoljuje, da se v registru znamk Urada RS za intelektualno lastnino pri navedenih znamkah vpiše spremembo nosilca na ime vseh navedenih nasprotno tožečih strank. Kot končno posledico ugotovitvenih zahtevkov torej uveljavljajo oblikovalni zahtevek (izstavitev listine za vpis v register znamk). Ker pa je odločitev o ugotovitvenem zahtevku prejudicialnega pomena za odločitev o oblikovalnem zahtevku, posebnega pravnega interesa zanj ni potrebno izkazovati. Vendar pa v danem primeru oblikovalni zahtevek ni utemeljen, niti ni utemeljen zahtevek nasprotno tožečih strank na ugotovitev, da so one sedanji nosilci spornih blagovnih znamk (kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Zato je potrebno predhodno ugotovitveno tožbo nasprotno tožečih strank z ugotovitvijo, da je bil nosilec spornih blagovnih znamk na dan 27.5.1992 I. SOZD, obravnavati kot samostojni ugotovitveni zahtevek, za katerega pa je potrebno, da tožnik izkaže pravni interes, ki je posebna procesna predpostavka splošne ugotovitvene tožbe po 1. odst. 181. čl. ZPP. Tega pa (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) nasprotno tožeče stranke so izkazale. Predhodno vprašanje navedenemu ugotovitvenemu zahtevku predstavlja ugotovitev ničnosti spornih pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk, zaradi česar pravnega interesa za ta del zahtevka (ugotovitev ničnosti) ostalim nasprotno tožečim strankam (ki niso tožene po tožbi tožeče stranke I.d.d.) prav tako ni potrebno posebej izkazovati.

Nasprotno tožeče stranke z zahtevkom na ugotovitev, da so one sedanji nosilci spornih blagovnih znamk ter da jim je nasprotno tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bodo lahko vpisale kot nosilke pri Uradu RS za intelektualno lastnino, v tem postopku ne morejo uspeti, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da so pogodbe o prenosu spornih blagovnih znamk nične, ker jih je podpisal J.G., tedanji predsednik poslovodnega odbora I.SOZD in sicer dne 9.7.1990, ko je bil že začet likvidacijski postopek nad I.SOZD (12.6.1990) in mu je zato po 1.odstavku 91.člena in 92.členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju ZPPSL),v zvezi s 1.odstavkom 157.člena ZPPSL, prenehalo pooblastilo za zastopanje SOZD, likvidacijski upravitelj pa navedenih pogodb ni odobril v pismeni obliki, ki je bila potrebna za veljavnost v skladu z določili tedaj veljavnega 130. čl. Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ, št. 34/81 in 3/90) v zvezi s 1. odstavkom 88. člena in 90.členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Z razlogi prvostopnega sodišča, ki jih le-to podaja v nadaljevanju obrazložitve na straneh 16 in 17 izpodbijane odločbe, glede ugotovljene ničnosti spornih pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk, št. 1, 2 ter 3, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje (tako pa tudi odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/94 z dne 23.3.1995 glede pogodbe o prenosu pravice do blagovne znamke št. 5 z dne 9.7.1990). Vendar pa je prvostopno sodišče v nadaljevanju ocenilo, da bi bilo nasprotnim tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti spornih pogodb moč ugoditi le, v kolikor bi bilo možno nasprotno tožečim strankam za tak zahtevek priznati upravičen interes. Ta po oceni prvostopnega sodišča ni izkazan, ker: -bi nasprotno tožeče stranke lahko dosegle, da bi se v register vpisale kot sonosilke spornih blagovnih znamk le, v kolikor bi bile pravne naslednice I.SOZD in ne le njegovih posameznih članic, neobstoječega subjekta pa po oceni prvostopnega sodišča ni mogoče ponovno vpisati v register kot nosilca znamk; -ne držijo trditve in nasprotni tožbeni zahtevki, da so na dan zaključka likvidacijskega postopka nad I. SOZD sporne tri znamke dejansko pripadale I. SOZD.

Zaključki prvostopnega sodišča, da neobstoječega subjekta ni mogoče ponovno vpisati v register kot nosilca znamk, ker bi to pomenilo uničenje znamk, so v konkretni dejanski situaciji pravno zmotni. Prvostopno sodišče je ocenilo, da so pogodbe o prenosu spornih blagovnih znamk nične. Ker ničnost učinkuje retroaktivno, je posledica le-te vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred spremembo, ki je pravo ne priznava. V danem primeru torej ponoven vpis pravice do blagovnih znamk na subjekt, ki je bil nosilec te pravice pred sklenitvijo ničnih pravnih poslov, torej na I. SOZD. Ničnost namreč zahteva izbris vseh posledic neveljavnega pravnega posla. Zgolj vpis spornih blagovnih znamk na neobstoječ subjekt, pa v danem primeru ne more povzročiti uničenja blagovnih znamk, kot to pravilno opozarjajo pritožniki in bo utemeljeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da nasprotno tožeče stranke niso univerzalne pravne naslednice I. SOZD, ker je le-ta prenehala po izvedenem postopku likvidacije ter z oceno, da do univerzalnega pravnega nasledstva ne more priti na podlagi pogodbe (v danem primeru Pogodbe o ustanovitvi I.H. d.d.). Vendar pa so, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, nekatere od nasprotno tožečih strank pravne naslednice članic I. SOZD. Sestavljena organizacija združenega dela (SOZD), ki se je organizirala z združitvijo delovnih organizacij (354., prej 382. čl. Zakona o združenem delu, v nadaljevanju ZZD) ni pridobila neke svoje, lastne izvirne osebnosti, saj s sredstvi, ki so bila združena vanjo, ni mogla sama, neposredno upravljati. Pravica razpolaganja s sredstvi je namreč po ZZD pripadala delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela (v nadaljevanju TOZD; 202., prej 244/1 čl. ZZD), lahko pa so jo v procesu združevanja prenesli na delovno organizacijo (v nadaljevanju DO) ali drugo organizacijo združenega dela (npr. SOZD), ki jo je uveljavljala v mejah danih pooblastil (3.odst. 202.čl ZZD). Vendar pa v takšnem primeru ni šlo za odstop razpolagalnih upravičenj v smislu klasičnih civilističnih premoženjskih razmerij, temveč le za prenos razpolagalnih pooblastil. Izvorni nosilci pravic do združenih sredstev so še vedno ostali delavci v TOZD (komentar dr. Bogomira Sajovica, ZZD, Gospodarska založba, GV, strani 599 in nadaljnje). Zato so ob prenehanju SOZD (361., prej 387. člen ZZD) pri delitvi preostalih združenih sredstev participirale TOZD, ki so bile v sestavi DO, združenih v SOZD. Nasprotno tožeče stranke, ki so pravne naslednice članic I. SOZD, so ob zgoraj navedenem singularne pravne naslednice I. SOZD, saj so upravičene do sodelovanja pri delitvi preostanka sredstev, ki so bila združena v I. SOZD. Navedene torej imajo pravni interes za ugotovitev, da je bil na dan 27.5.1993 nosilec pravic do blagovnih znamk I.SOZD in s tem pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodb, s katerimi je bilo premoženje I.SOZD prenešeno na nasprotno toženo stranko. Ker so torej nasprotno tožeče stranke singularne pravne naslednice I.SOZD, ni utemeljena bojazen, da bi vpis spornih blagovnih znamk na neobstoječ subjekt, kot posledica ugotovljene ničnosti pogodb o prenosu le-teh, povzročil uničenje blagovnih znamk, kot to zmotno meni prvostopno sodišče. Ker pa je bilo premoženje I.SOZD skupno premoženje vseh članic I. SOZD, je mogoče o delitvi tega odločati le v postopku, v katerem je (oziroma bo) omogočeno sodelovanje vsem članicam oziroma njihovim pravnim naslednicam. To pa vsekakor ni predmetni postopek, saj v njem nastopajo kot nasprotno tožeče stranke le nekatere od pravnih naslednic članic I. SOZD. Tako je smiselno razbrati tudi iz določbe 361. člena ZZD, ki je določala kot način prenehanje SOZD sporazum v njo združenih OZD, kar predvideva sodelovanje vseh članic SOZD tudi pri odločanju o delitvi sredstev, ki so bila združena v SOZD. Tožbeni zahtevki nasprotno tožečih strank na ugotovitev, da so nasprotno tožeče stranke nosilke obravnavanih blagovnih znamk ter da jim je nasprotno tožena stranka dolžna izstaviti listino z izjavo volje, s katero dovoljuje, da se v registru znamk Urada RS za intelektualno lastnino pri navedenih znamkah vpiše spremembo nosilca na ime nasprotno tožečih strank, torej niso utemeljeni.

Prvostopno sodišče nadalje ugotavlja, da sedaj veljavna zakonodaja ne omogoča več likvidacijskih postopkov nad naknadno najdenim premoženjem. Prvostopno sodišče očitno meni, da je bila materialnopravna podlaga za vodenje likvidacijskega postopka nad naknadno najdenim premoženjem določba 36. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), ki pa je (po mnenju prvostopnega sodišča) odpadla, ker je bila navedena določba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77, z dne 9.10.2002. Vendar pa so takšni zaključki prvostopnega sodišča pravno zmotni iz dveh razlogov. ZFPPod je namreč predvideval likvidacijski postopek nad naknadno najdenim premoženjem subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po določbah ZFPPod. Določba 36. čl. ZFPPod se je torej v primerih naknadno najdenega premoženja subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po postopkih, ki so jih urejali drugi zakoni (npr. ZPPSL) lahko uporabljala le smiselno. Razveljavitev določbe, ki se uporablja (se je uporabljala) le smiselno, pa še ne pomeni razveljavitve pravne podlage v postopkih, na katere se neposredno ni nanašala. Omenjena določba je torej lahko le zapolnjevala pravno praznino, glede na to, da ZPPSL ne ureja postopka delitve naknadno najdenega premoženja, to je premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka. Za pravno praznino gre tedaj, ko ima pravno neurejeni primer lastnosti, ki so pravno relevantne in so torej takšne narave, da bi morale biti pravno urejene že z zakonom, ker njihovo pravno neobvladovanje (neurejanje) ogroža temeljne človekove dobrine (življenje, svobodo, premoženje; tako dr. M. Pavčnik, Razprava o pravnih prazninah, Podjetje in delo 6/92). Naknadno najdeno premoženje v danem primeru nedvomno predstavlja dobrino, ki je za nasprotno tožeče stranke takšnega pomena, da neureditev postopka v zvezi z njo narekuje zapolnitev z analogijo.

Sporne blagovne znamke, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, niso bile del likvidacijske mase v likvidacijskem postopku nad I.SOZD. Zato bi le-te, ob morebitni ugotovljeni ničnosti pogodb o prenosu le-teh na I. d.d., ob posledici vzpostavitve prejšnjega stanja, to je ponovnega vpisa na I. SOZD, po naravi predstavljale naknadno najdeno premoženje I. SOZD. Zakonodajalec je v Zakonu o dedovanju, ki ureja dedovanje v primeru smrti posameznikov (fizičnih oseb), v 221. čl. uredil postopek v zvezi z naknadno najdenim premoženjem in določil, da se to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. S tem je torej zagotovil delitev premoženja, ki se najde po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, po že zaključenem zapuščinskem postopku. Naknadno najdeno premoženje je torej ocenil kot dobrino, ki z vidika ustavno zavarovane pravice do lastnine in dedovanja, zahteva izvedbo postopka delitve med dediče. Omenjena situacija pa je v bistvenih lastnostih (okoliščinah) smiselno enaka situaciji, ko se po prenehanju pravne osebe, ki ima singularne pravne naslednike, najde premoženje, ki bi pripadalo tej osebi. Zgoraj navedene ugotovitve torej narekujejo izvedbo postopkov delitve naknadno najdenega premoženja tudi v primerih, ko se najde premoženje pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po izvedenem postopku likvidacije (in stečaja). Nasprotno tožečim strankam kot singularnim pravnim naslednicam I. SOZD zato ni moč odreči pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodb o prenosu blagovnih znamk iz I. SOZD na I. d.d. in ugotovitev, da je bil dne 27.5.1992 nosilec blagovnih znamk I. SOZD.

Ugotovitve prvostopnega sodišča, da nasprotno tožeče stranke v likvidacijskem postopku nad SOZD glede spornih blagovnih znamk niso uveljavljale izločitvenih zahtevkov ter da so svoje tožbene zahtevke v zvezi s spornimi tremi znamkami vložile prepozno tudi z vidika določila 2. odst. 183. čl. sedaj veljavnega ZPPSL (po katerem lahko upniki vložijo tožbo za uveljavitev svojih pravic zoper tistega, v dobro katerega je bil plačan ostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi do vrednosti prevzetega premoženja, v enem letu od objave zaključka likvidacijskega postopka v Uradnem listu), pa so glede na ugotovitev, da sporne blagovne znamke niso bile del likvidacijske mase, pravno nerelevantne. Določbe ZPPSL o prijavi izločitvenih zahtevkov in določbe 2. odstavka 183. čl. ZPPSL v dani dejanski situaciji niso uporabljive, argumentacija prvostopnega sodišča z uporabo le-teh pa je zmotna.

Ob zgoraj navedenem so tudi pravno zmotni zaključki prvostopnega sodišča, da po pravnomočnem zaključku likvidacijskega postopka in izbrisu I.SOZD iz registra ni več mogoče s tožbo uveljavljati premoženja dolžnika, da bi to lahko bilo le predmet ustreznih pravnih sredstev v času pred pravnomočnim zaključkom likvidacijskega postopka opr. št. St 8/90 ter da razmerja med nekdanjimi članicami I.SOZD in I.SOZD v zvezi s spornimi znamkami potem, ko je SOZD zaradi pravnomočno zaključene likvidacije prenehal, ni več mogoče reševati in spreminjati iz razloga, ker ni več subjekta, ki bi v takem postopku moral nastopati kot tožena stranka.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da so bili sporni prenosi blagovnih znamk nični, da pa ne držijo trditve in nasprotni tožbeni zahtevki, da so na dan zaključka likvidacijskega postopka nad I. SOZD sporne tri znamke dejansko pripadale I. SOZD. Ocenilo je, da je pogodba o ustanovitvi I. d.d. lahko bila temelj za prenos spornih znamk iz premoženjske sfere I. SOZD v I. d.d. in sicer na podlagi izjave volje večine tedanjih članic I. SOZD. Ocenilo je, da so sporne tri pogodbe o prenosu pravice do blagovnih znamk z dne 9.7.1990 dejansko predstavljale le način izvedbe že pred tem sprejete odločitve nekdanjih članic I. SOZD in hkrati ustanoviteljic Holdinga o prenosu teh znamk v I. d.d.. Potrebne pa so bile zgolj za izvedbo prenosa pravic v registru tedanjega Zveznega urada za patente, glede na dejstvo, da je bil tedaj kot njihov nosilec v register vpisan I. SOZD in zato prenos le na podlagi pogodbe o ustanovitvi I. d.d., ker le-ta ni bila univerzalni pravni naslednik I. SOZD, I. SOZD pa tudi ne podpisnik pogodbe o ustanovitvi I. d.d., ne bi bil možen. Prvostopno sodišče je torej ocenilo, da bi tožeča stranka lahko pridobila nosilstvo blagovnih znamk že na podlagi pogodbe o ustanovitvi I. d.d. ter da zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil na dan 27.5.1992 nosilec teh blagovnih znamk I. SOZD, ni utemeljen.

Pritožniki v zvezi s takšno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno opozarjajo na določilo 107. čl. Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92), ki je enako kot 131. čl. Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ, št. 34/81) določal, da se pogodba o prenosu pravic industrijske lastnine, navedenih v 1. odst. tega člena, na zahtevo ene od pogodbenih strank, vpiše v ustrezni register, pogodba, ki ni sestavljena v pisni obliki in ni vpisana v ustrezni register, pa nima učinka nasproti tretjim osebam. Omenjeno določilo je torej uzakonjalo zahtevo po obličnosti pogodbe, to je pisni obliki ter konstitutiven učinek vpisa v ustrezni register. Nosilec blagovne znamke je glede na navedeno določilo le tisti, ki je bil vpisan v register na podlagi pogodbe, sestavljene v predpisani obliki in vpisane v register. Pogodba o ustanovitvi I. d.d. ni bila vpisana v register. Zato za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bil na dan 27.5.1992 nosilec spornih blagovnih znamk I. SOZD, ni pravno relevantna. Ugotavljanje, ali bi navedena pogodba lahko bila temelj za prenos pravice do blagovnih znamk na I. d.d., glede na ugotovitev, da so bile pogodbe, na podlagi katerih se je tožeča stranka vpisala kot nosilka pravice do blagovnih znamk, nične, pa ob nadaljnji ugotovitvi, da dokončno odločanje o pravici do spornih blagovnih znamk v tem postopku ni možno, ni odločilno.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so sedanji nosilci spornih blagovnih znamk nasprotno tožeče stranke in zahtevek, da je nasprotno tožena stranka dolžna izstaviti listino za vpis spremembe nosilca, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo nasprotnotožečih strank glede tega dela odločitve prvostopnega sodišča zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (353.člen ZPP).

Materialnopravno zmotno pa je prvostopno sodišče odločilo, ko je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil nosilec spornih blagovnih znamk na dan 27.5.1992 I. SOZD, zavrnilo in tudi zmotno zaključilo, da nasprotnotožeče stranke nimajo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti spornih pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk. Ker je odločitev o ničnosti spornih pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk prejudicialnega pomena za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da je bil I. SOZD nosilec spornih blagovnih znamk na dan 27.5.1992, bo sodišče moralo najprej meritorno odločiti o prejudicialnem vprašanju, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, nakazanih zgoraj. Pritožbeno sodišče namreč nima pooblastil, da bi samo meritorno odločalo o zahtevku, o katerem prvostopno sodišče še ni vsebinsko odločalo. To je narekovalo razveljavitev točke I/1 izreka izpodbijane odločbe in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek (355.člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v novem postopku upošteva ugotovitve pritožbenega sodišča in o tožbenem zahtevku nasprotno tožečih strank ponovno odloči s sodbo.

Pritožbeno sodišče pa izpodbijane odločbe v točkah I/1 in II/2 izreka ni razveljavilo v delu, ki se nanaša na nasprotno tožečo stranko L. d.o.o., saj se le-ta zoper odločbo ni pritožila, nima pa položaja enotnega sospornika z ostalimi nasproto tožečimi strankami, saj, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni pravna naslednica katere od članic I. SOZD (niti ustanoviteljica I. d.d.) in zato tudi ne njena singularna pravna naslednica. Le v kolikor bi bila singularna pravna naslednica I. SOZD, bi lahko izkazovala enak pravni interes za zahtevek, kot ga uveljavljajo ostale nasprotno tožeče stranke, ki to so. Zato proti njej ni nujno izdati enake sodbe, kot proti navedenim nasprotno tožečim strankam.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nekatere nasprotno tožeče stranke poleg tožbenih zahtevkov, navedenih pod točkama I in II izreka odločbe, uveljavljale tudi podrejene tožbene zahtevke, razvidne iz točke III izpodbijane odločbe. Ker je odločanje o podrejenih tožbenih zahtevkih dopustno šele po zavrnitvi primarnih tožbenih zahtevkov, odločitev prvostopnega sodišča glede le-teh pa je bila delno razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek in novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo pod točko III razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi v tem delu.

K pritožbi nasprotno tožeče stranke J. d.o.o. zoper IV. točko izreka odločbe: Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se zahtevki nasprotno tožečih strank J. d.o.o., N. - v stečaju, O. d.o.o., P. d.d. in R. d.d., navedeni pod točko IV izreka odločbe, nanašajo zgolj na znamko I. št. 5, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. 47/94 ter zato tožbo zaradi procesne ovire res iudicata zavrglo. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje le nasprotno tožeča stranka J. d.o.o., a svoje pritožbe (zoper ta del odločitve) ne obrazlaga. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus izpodbijane odločbe (2. odst. 350. čl. ZPP) in ugotovilo, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna le v delu, v katerem so bile zavržene nasprotne tožbe na ugotovitev, da je pogodba o prenosu pravice z dne 9.7.1990, sklenjena med I.SOZD in I. d.d. do blagovne znamke I. št. 5 nična (točka IV/1 izreka). Določilo 3. odstavka 189. člena ZPP, ki določa kot procesno predpostavko, katere obstoj je ovira za začetek pravde, res iudicato, ne dopušča, da bi sodišče ponovno obravnavalo in odločilo o istem zahtevku med istima strankama. Pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti odgovore na vprašanje, kdo so iste stranke oziroma katere osebe zajame pravnomočnost. Tako se pravnomočnost ne tiče le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi, temveč se razteguje tudi na druge osebe, ki so v tesni zvezi s pravdnimi strankami (npr. pravne naslednike, enotne sospornike). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pravdni zadevi, v kateri je bila izdana odločba III Ips 47/94, nastopala kot tožeča stranka I. Š. d.o.o. (sedaj A. d.d. ), kot toženi stranki pa I. d.d. in I. SOZD. Kot tožena stranka je torej (poleg SOZD, ki je bil izbrisan iz sodnega registra) nastopala ista pravna oseba kot v tej pravdi, to je I. d.d. (njena prvavna prednica) kot tožeča stranka pa I. Š. d.o.o., katere pravna naslednica je A. d.d.. Tožeča stranka v omenjeni zadevi A. d.d. ter nasprotno tožeča stranka v tej pravdi J. d.o.o., sta kot pravni naslednici ustanoviteljic I. SOZD in njeni singularni pravni naslednici glede na predmet tožbenega zahtevka, to je pravice do blagovne znamke št. 5 ( v razmerju do le-te kot premoženja bivše I. SOZD ) v položaju enotnih sospornikov. Zato se sodba III Ips 47/94 z dne 23.3.1995 v delu, razvidnem iz točke IV/1 izreka odločbe razteza tudi na nasprotno tožečo stranko J. d.o.o. in gre torej v tem delu dejansko za pravnomočno razsojeno stvar, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Nasprotno tožeča stranka je (pod točko 2) nadalje zahtevala, da se nasprotno toženi stranki I. d.d. naloži, da je dolžna v roku osmih dni izstaviti listino, s katero bo pri pristojnem Uradu za industrijsko lastnino mogoč vpis nosilstva blagovne znamke I. št. 5 oziroma katerekoli druge blagovne znamke I. na "navedene nasprotno tožeče stranke - sospornike". V tem delu nasprotni tožbeni zahtevki nasprotno tožečih strank niso identični z zahtevkom tožeče stranke A. d.o.o., o katerem je bilo odločeno s sodbo III Ips 47/94, saj je v omenjeni sodbi bilo razsojeno, da je I. d.d. dolžna izstaviti listino, s katero bo pri pristojnem Uradu za industrijsko lastnino mogoč vpis, da je nosilec blagovne znamke I.št. 5, drugotožena stranka "I. SOZD - v likvidaciji". V tem delu torej ni podana identičnost zahtevka. Prvostopno sodišče je torej zmotno ocenilo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar tudi v tem delu in nasprotno tožbo zavrglo. Tožbeni zahtevek pa je v delu, v katerem govori o "katerikoli drugi blagovni znamki I." tudi nedoločen. Navedeno narekuje postopanje sodišča po 108. čl. ZPP.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v točki IV/2 izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede odločitve pod točko IV/1 pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo( 353.člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nasprotno tožeča stranka (skupaj z ostalimi nasprotno tožečimi strankami) postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je pod točko A zahtevala, da se pogodba o prenosu pravice do blagovne znamke z dne 9.7.1990, navedena pod točko IV/1 izreka, razveljavi. Tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe je postavljen kot podrejeni tožbeni zahtevek delu primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je nasprotno tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe. Ker je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno in tožbo zavrglo, je prvostopno sodišče lahko odločalo o navedenem delu podrejenega tožbenega zahtevka (pod točko A). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotno tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev pogodbe, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je nična. Nična pogodba je neveljavna, zato ne učinkuje. Posledice ugotovljene ničnosti pogodbe pa so razsežnejše od posledic razveljavitve pogodbe (tako iz časovnega kot vsebinskega vidika), in jih konzumirajo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo nasprotno tožeče stranke zoper točko IV/A izreka izpodbijane odločbe zavrnilo in odločbo v tem delu potrdilo (353.člen ZPP). Odločitev o preostalem delu podrejenega tožbenega zahtevka pod točkama B in C, ki je podrejen primarnemu tožbenemu zahtevku pod točko IV/2, pa je bilo glede na to, da je bila odločba sodišča prve stopnje v tem delu (točka IV/2) razveljavljena, potrebno razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki IV/2 izreka in v točkah IV/B in IV/C podrejenega tožbenega zahtevka tudi kolikor se nanaša na ostale, v tem delu tožbenega zahtevka navedene nasprotno tožeče stranke, čeprav se je zoper IV. točko izreka pritožila le J. d.o.o.. Nasprotno tožeče stranke, ki so uveljavljale tožbena zahtevka, navedena pod točko IV izreka izpodbijane odločbe, imajo kot pravne naslednice članic I. SOZD položaj enotnih sospornikov, kar pomeni, da koristno dejanje enega izmed njih ( v danem primeru pritožba), učinkuje za vse.

K pritožbi nasprotno tožeče stranke F. d.o.o. zoper V. točko izreka odločbe: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek nasprotno tožeče stranke, s katerim uveljavlja ničnost pogodbe o varovanju in vzdrževanju blagovne znamke I. (licenčna pogodba), ki sta jo sklenili 13. nasprotno tožeča stranka in nasprotno tožena stranka I. d.d. dne 16.2.1993 ter zahteva, da ji nasprotno tožena stranka I. d.d. plača znesek 2,337.692,00 SIT z obrestmi, kot so navedene v pripravljalni vlogi te nasprotno tožeče stranke z dne 3.5.1999 (v spisu opr. št. I Pg 983/96).

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da nasprotno tožeča stranka z zatrjevano ničnostjo spornih pogodb o prenosu blagovnih znamk z dne 9.7.1990 ne more utemeljiti ničnosti pogodbe z dne 16.2.1993. Ničnost sicer res učinkuje proti vsem, nični posli pa ne proizvajajo nikakršnih pravnih posledic. Vendar pa ugotovitev ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk ne povzroči avtomatično ničnosti licenčnih pogodb, v katerih je nasprotno tožena stranka nastopala kot dajalec (nosilec) licence. Zgolj ugotovitev, da nasprotno tožena stranka (upoštevaje retroaktivno učinkovanje ničnosti) ni bila nosilec blagovne znamke, ki je bila predmet sporne licenčne pogodbe, ni razlog za ničnost licenčne pogodbe. V takšnem primeru in ob takšni trditveni podlagi nasprotno tožeče stranke je mogoče govoriti le o pravnih napakah, ki se nanašajo na predmet pogodbe, zaradi česar lahko nastopijo jamčevalne sankcije (694. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z oceno prvostopnega sodišča, da tudi trditve nasprotno tožeče stranke, da znamk, na katere se nanaša sporna licenčna pogodba, ne uporablja, razen v svoji firmi, objektivno ne morejo biti razlog za ničnost pogodbe. Odločitev prvostopnega sodišča, da tožbeni zahtevek nasprotnotožeče stranke ni utemeljen, je torej pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem, po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo, pritožbo nasprotno tožeče stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi nasprotno tožene stranke I. d.d. zoper točko VI/A in 3.odstavek IX. točke izreka odločbe: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku nasprotno tožeče stranke A. d.d. za plačilo zneska 10,675.482,50 SIT z obrestmi, ki naj bi predstavljal vrednost deleža nasprotno tožeče stranke v združenih sredstvih I. SOZD, do katerega bi bila upravičena v likvidacijskem postopku nad I. SOZD, prevzela pa naj bi ga tožeča stranka kot ustanovitveni kapital v skladu z 8. čl. Pogodbe o organiziranju sestavljene oblike I. d.d.. Tožeča stranka je trdila, da ni podpisnica omenjene pogodbe in je zato 8. čl. pogodbe ne zavezuje. Ker združenih sredstev v likvidacijskem postopku nad SOZD ni uspela izterjati, svojo terjatev uveljavlja od tožeče stranke kot prevzemnika premoženja I. SOZD.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da nasprotno tožeča stranka ni članica (ustanoviteljica) I. d.d.. Pravilno je ugotovilo, da je pravna naslednica DO I. K. n.sol.o., da le-ta ni bila ustanoviteljica I. d.d., da je v pogodbi o ustanovitvi sicer med ustanovitelji naveden subjekt I. K. d.o.o., ki pa dne 22.12.1989, ko je bila ta pogodba podpisana, kot tudi nikoli kasneje, po podatkih sodnega registra v takšni organizacijski obliki ni obstajal. Ugotovilo je, da nasprotno tožeča stranka k tej pogodbi nikoli ni pristopila, da nikoli ni bila v registru vpisana kot članica I. d.d., tudi ne kasneje, ko se je iz TOZD preoblikovala v podjetje v skladu z Zakonom o podjetjih.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni bila ustanoviteljica I. d.d.. Za veljavno sklenitev pogodbe morata imeti obe pogodbeni stranki pravno in poslovno sposobnost. Pravna sposobnost je sposobnost biti subjekt pravic in obveznosti, pravna oseba pa jo pridobi z vpisom v sodni register (po 11. čl. Zakona o podjetjih z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register). Pravna oseba I. K. d.o.o., ki je v pogodbi o ustanovitvi I. d.d. navedena kot soustanoviteljica, kot je bilo ugotovljeno, nikoli ni obstajala. Kot pogodbena stranka je bila torej navedena neobstoječa pravna oseba, zato je tudi pogodba v tem delu neobstoječa. Za neobstoječo pogodbo pa je značilno, da nima zunanjih znakov pravnega posla. Ker pravnega posla (pogodbe) ni, tudi ne more imeti nobenih pravnih učinkov.

Pogodba o ustanovitvi podjetja je v skladu z določilom 10. člena Zakona o podjetjih morala biti sklenjena v pisni obliki, kot obvezna sestavina le-te pa je bilo ime ustanovitelja. Kadar je za sklenitev pogodbe predpisana pisna oblika, velja po 1. odst. 71. čl. ZOR le tisto, kar je v tej obliki izraženo. Zato v takšnem primeru, glede na določilo 10.člena Zakona o podetjih, pogodba zavezuje le tiste stranke, ki so v pogodbi navedene. Zato trditve pritožnika - nasprotno tožene stranke, da je pogodbo za račun nasprotno tožeče stranke po pooblastilu Delavskega sveta DO I.K. s sprejetim soglasjem vseh TOZD K. (torej tudi pravne prednice nasprotno tožeče stranke) podpisal direktor DO I. K. P. K., niso pravno relevantne. Ob povedanem tudi niso upoštevne trditve pritožnika, da je nasprotna tožeča stranka s konkludentnimi dejanji potrjevala pravice in obveznosti do nasprotno tožene stranke v skladu z ustanovitveno pogodbo.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da glede na to, da nasprotno tožeča stranka ni članica H., je pa pravna naslednica ene od članic I. SOZD, ni mogoče šteti, da je delež na združenih sredstvih I. SOZD vložila v osnovni kapital I. d.d., pač pa bi ji moral biti vrnjen oziroma glede na naravo, ki ni omogočala fizične vrnitve, izplačan. Nato pa je zaključilo, da je možno najti pravni temelj za zahtevek nasprotno tožeče stranke na vračilo teh sredstev v določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nasprotno tožeča stranka v nasprotni tožbi trdila, da je nasprotno tožena stranka v likvidacijskem postopku nad I. SOZD prevzela sredstva, ki bi pripadla nasprotno tožeči stranki iz naslova združevanja sredstev v I. SOZD, oziroma, da jih le-ta v likvidacijskem postopku nad I. SOZD ni uspela izterjati. Navedla je, da zato v skladu z ZPPSL uveljavlja svojo terjatev od nasprotno tožene stranke kot prevzemnika premoženja I. SOZD v tej pravdni zadevi. Kot podlago tožbenemu zahtevku je torej navedla ZPPSL, nasprotno toženo stranko pa je opredelila kot prevzemnico premoženja I. SOZD v likvidaciji, kar kaže na dejansko situacijo, ki jo obravnava 183. člen ZPPSL. Po določbi 1. odst. 183. člena ZPPSL poravna terjatve upnikov, ki niso bile prijavljene do dneva, ko jih je bilo še mogoče upoštevati v osnutku glavne razdelitve likvidacijske mase, po končanem likvidacijskem postopku tisti, v dobro katerega je vplačan ostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi, in sicer le do višine vrednosti prevzetega premoženja. Da gre v trditveni podlagi nasprotno tožeče stranke (morda) za takšno situacijo, posredno kaže tudi dejstvo, da je nasprotno tožbo vložila v roku enega leta od objave obvestila o zaključku likvidacijskega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije (objava v Uradnem listu RS dne 17.6.2003; nasprotna tožba vložena dne 17.6.2004), kot to zahteva 2. odst. 183. člena ZPPSL. V nadaljnjih vlogah pa je nasprotno tožeča stranka kot pravno podlago tožbenega zahtevka navedla določbe ZOR, ki govorijo o neupravičeni pridobitvi. Tako je v vlogi z dne 28.3.2003 trdila, da so nasprotno tožeče stranke kot nekdanje članice SOZD upravičene do ustreznega deleža na združenih sredstvih in to v deležu, ki jim ga je nasprotno tožena stranka sama priznavala oziroma kot je izhajalo iz podatkov bivše I. SOZD, da nasprotno tožeče stranke tega premoženja niso želele vložiti v nasprotno toženo stranko kot osnovni kapital niti ne kako drugače prenesti nanjo, ter da so zato upravičene od nasprotno tožene stranke zahtevati, da jim povrne vrednost tega premoženja, saj je nasprotno tožena stranka brez soglasja in kljub nasprotovanju nasprotno tožečih strank to premoženje, ob logiki izvršenega dejstva, enostavno prenesla v svoj kapital oziroma si ga je prisvojila od bivše I. SOZD. Trdila je, da je zato nasprotno tožena stranka po določbi 214. člena ZOR dolžna nasprotno tožečim strankam povrniti vrednost tako pridobljenega premoženja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve.

Kot je bilo rečeno, je prvostopno sodišče temelj za zahtevek nasprotno tožeče stranke našlo v določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi in utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo zgolj v okviru teh določb. Ni pa ocenjevalo, ali so v trditveni podlagi nasprotno tožeče stranke podani elementi dejanskega stanu, ki je opredeljen v določbi 183. člena ZPPSL in ki se kaže v prvotnih trditvah nasprotno tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zgolj ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je nasprotno tožeča stranka svoj delež na združenih sredstvih I. SOZD vložila v ustanovitveni kapital I. d.d., ni pa obrazložilo, na kakšen način in na kakšni podlagi so bila sredstva vložena v ustanovitveni kapital. Tako v razlogih izpodbijane sodbe tudi ni odgovora na vprašanje, ali je bil prenos opravljen brez pravne podlage v razmerju do obeh pravdnih strank, v smislu določila 1. odst. 210. čl. ZOR oziroma, ali je bil prenos opravljen kot prenos ostanka premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi le-te v smislu določila 1. odst. 183. člena ZPPSL. Izpodbijana sodba torej v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe (v izpodbijani točki VI/A). Pritožbeno sodišče je ob povedanem, v skladu s prvim odstavkom 354.člena ZPP, pritožbi nasprotno tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani točki VI/A ter v stroškovnem delu, to je v 3.odstavku IX. točke razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V kolikor bo prvostopno sodišče ugotovilo, da je bil prenos sredstev, katerih vrednost zahteva nasprotno tožeča stranka, opravljen kot prenos ostanka premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi, v smislu določbe 1. odst. 183. člena ZPPSL, naj se ukvarja z vsemi elementi dejanskega stanu, ki jih opredeljuje navedeno določilo (na kakšen način je bil opravljen prenos, kdo je sredstva prenesel, v dobro koga so bila prenešena, kakšna je bila višina vrednosti prevzetega premoženja). V kolikor pa bo prvostopno sodišče ugotovilo, da omenjena sredstva niso bila prenešena kot ostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi v skladu z določbo 183. člena ZPPSL, pa naj ponovno presoja utemeljenost tožbenega zahtevka po določbah ZOR, ki urejajo neupravičeno pridobitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka v okviru določb o neupravičeni pridobitvi, da bi nasprotno tožeči stranki delež na združenih sredstvih moral biti vrnjen oziroma glede na naravo, ki ni omogočala fizične vrnitve, izplačan. Ugotovilo torej je, da vrnitev sredstev (v naravi) ni možna. Za pravni institut neupravičene pridobitve je značilno, da je iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi pa prikrajšanje, izguba, a za tak premik koristi (premoženja) iz sfere ene stranke v sfero druge stranke ni pravne podlage (dr. Stojan Cigoj, Zbornik znanstvenih razprav, XVI.letnik, stran 3). Okoriščenec je po določbi 1. odst. 210. člena ZOR prvenstveno dolžan vrniti tisto, kar je prejel, če pa stvari ne more vrniti (npr. ker več ne obstoji, se je spremenila, jo je odtujil ...), pa mora vrniti vrednost dosežene koristi. Prvostopno sodišče je očitno ocenilo, da vrednost dosežene koristi, ki naj bi jo imela nasprotno tožena stranka, predstavlja delež pravne prednice nasprotno tožeče stranke v združenih sredstvih, ki je bil plasiran v ustanovitveni kapital tožene stranke in naj bi, upoštevaje revalorizacijo, na dan 31.12.1993 po podatkih nasprotno tožene stranke znašal 10,675.482,50 SIT. Takšne svoje odločitve pa ni utemeljilo, upoštevaje pojem koristi iz 210. člena ZOR. Ni namreč pojasnilo, v čem se odraža korist nasprotno tožene stranke, upoštevaje dejstvo, da je bil delež združenih sredstev, ki bi pripadla nasprotno tožeči stranki, vložen v ustanovitveni kapital nasprotno tožene stranke, za kar je le-ta izdala delnice. Prvostopno sodišče je torej tudi v tem delu storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba glede prisojene koristi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Prvostopno sodišče naj v novem postopku pojasni, na kakšen način in na kateri podlagi je prišlo do prenosa zgoraj navedenih sredstev (združenih sredstev v SOZD) in v zvezi s tem, ali so bila sredstva res prenešena brez pravne podlage, v korist koga so bila prenešena oziroma ali je okoriščenec res nasprotno tožena stranka in zakaj. V kolikor bo ugotovilo, da so podani vsi zgoraj navedeni elementi neupravičene pridobitve, naj se ukvarja z višino koristi, zlasti upoštevaje pri tem vrsto (naravo) sredstev, ki so bila prenešena, vložena v ustanovitveni kapital nasprotno tožene stranke in dejstvo, da je le-ta zanje izdala delnice. Ko bo prvostopno sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki zapolnjujejo dejanski stan, opredeljen v 183. členu ZPPSL oziroma v 210. členu ZOR, naj o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odloči. K pritožbi nasprotno tožeče stranke G. d.d. zoper četrto alinejo točke VI/B izreka odločbe: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek nasprotno tožeče stranke G. d.d. za plačilo zneska 4,101.272,00 SIT s pripadki, češ da je nasprotno tožeča stranka podpisnica Pogodbe o ustanovitvi I. d.d., da pogodbe ni izpodbijala, da iz 8. čl. te pogodbe izhaja, da so ustanoviteljice I. d.d. ob njegovi ustanovitvi kot svoj kapitalski vložek v I. d.d. vložile svoj pripadajoči delež le na nekaterih pred tem v okviru SOZD-a združenih sredstev in na tej podlagi prejele ustrezen kapitalski delež v obliki delnic. To naj bi izhajalo tudi iz podatkov sodnega registra o ustanoviteljicah I. d.d. in njihovih kapitalskih deležih. Zato je prvostopno sodišče zaključilo, da ne vidi podlage za zahtevek nasprotno tožeče stranke za vračilo teh združenih sredstev, da pa ti zahtevki tudi niso v nobeni povezavi z zgoraj navedenimi spornimi prenosi znamk. S takšnimi zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se pridružuje razlogom prvostopnega sodišča za takšno odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nasprotno tožeča stranka trdila, da je Pogodbo o organiziranju sestavljene oblike I. d.d. sicer podpisala, da pa je kot nekdanja članica I. SOZD upravičena do ustreznega deleža na združenih sredstvih v višini, kot jo priznava oziroma izhaja iz podatkov bivše I. SOZD, saj je tožena stranka to premoženje brez soglasja in ob logiki izvršenega dejstva enostavno prenesla v svoj kapital oziroma si ga je prisvojila od bivše I. SOZD. Zato naj bi bila v skladu z določilom 214. člena ZOR dolžna vrniti vrednost tako pridobljenega premoženja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve.

Nasprotno tožeča stranka je torej kot podlago tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževanega zneska navedla določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi, ki pa so upoštevne, kadar gre za prehod premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge brez pravne podlage. Ker pa je nasprotno tožeča stranka podpisala Pogodbo o ustanovitvi I d.d. in se je torej strinjala, da se njen delež združenih sredstev prenese v ustanovitveni kapital I. d.d. (8.člen pogodbe), sredstva v ustanovitveni kapital I. d.d. niso bila prenesena brez pravne podlage. Podlaga za prenos je bila Pogodba o ustanovitvi I. d.d.. Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnica pa svoje pritožbe glede navedene odločitve prvostopnega sodišča niti ni obrazložila.

Pritožbeno sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe ugotovilo, da prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotno tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi nasprotno tožeče stranke R. d.d. zoper osmo alinejo točke VI/B izreka odločbe: Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek nasprotno tožeče stranke R. d.d. za plačilo zneska 964.393,90 SIT z obrestmi. Ugotovilo je, da nasprotno tožeča stranka ni članica I. d.d., da pa je pravna naslednica ene od članic SOZD-a. Ugotovilo je, tako kot za nasprotno tožečo stranko A. d.d., da ni mogoče šteti, da je njen pripadajoči delež na sredstvih, ki so bila združena v okviru SOZD, vložila kot svoj kapitalski vložek v I d.d., ter da bi ji zato moral biti vrnjen oziroma izplačan ter da je zato možno najti pravni temelj za zahtevek na določilih ZOR o neupravičeni pridobitvi. Ocenilo pa je, da nasprotno tožeča stranka utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo vtoževanih sredstev ni dokazala, saj ni pojasnila, od kod znesek, ki ga uveljavlja. Ugotovilo je, da v prilogi 1 z dne 14.2.1991 pogodbe o ustanovitvi I. d.d. v rubriki" delniški kapital na osnovi 8. člena ustanovitvene pogodbe" za R. d.d. sploh ni nobenih podatkov. Zato je sodišče nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Nasprotna tožeča stranka v pritožbi graja odločitev prvostopnega sodišča, češ da je v dopolnitvi tožbe z dne 15.7.1994 glede spornega dela tožbenega zahtevka pojasnila, da podrobnejšega zahtevka skupaj z ostalimi sosporniki ne more predložiti, ker z ustreznimi podatki nerazpolaga ter da je razpolagala glede višine združenih sredstev po tem naslovu le z vknjižbami v svojih poslovnih knjigah, ni pa razpolagala in ne razpolaga z morebitno drugo dokumentacijo v zvezi s temi vlaganji. Zato je sodišču predlagala, da tožečo stranko pozove na predložitev dokumentacije o višini sredstev, združenih v I. SOZD ter vsem prizadetim strankam dovoli dopolnitev tožbe v ustreznem roku po vročitvi dokumentacije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlog, ki ga tožeča stranka omenja v pritožbi, v vlogi z dne 15.7.1994 (list. št. 57) podale nekatere od nasprotno tožečih strank, med katerimi pa R. d.d. ni navedena. Le-ta je v zadnjem odstavku omenjene vloge določno navedla, da tožena stranka I. d.d. dolguje iz naslova združenih sredstev po stanju na dan 31.12.1993 R. d.d. znesek 964.393,90 SIT in tudi predlagala, da se toženi stranki naloži plačilo navedenega zneska. Predlog, da se I. d.d. pozove k predložitvi dokumentacije v višini sredstev, združevanih v I. SOZD, so podale le tiste nasprotno tožeče stranke, ki niso razpolagale z nobenimi podatki o višini združevanih sredstev. Nasprotno tožeča tudi ni podala predloga za postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke, ki ga omenja v pritožbi. Očitki prvostopnemu sodišču, da je opustilo postopanje po določilih 227. in 228. čl. ZPP, so torej neutemeljeni.

Sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi ocene predloženih dokazov. Prvostopno sodišče se je pri utemeljitvi zavrnitve tožbenega zahtevka sicer res po nepotrebnem sklicevalo na prilogo 1 pogodbe o ustanovitvi I. d.d., saj le-te nasprotno tožeča stranka ni predložila. Vendar pa tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov v utemeljitev višine tožbenega zahtevka. Zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, z utemeljitvijo, da ga le-ta po višini ni izkazala.

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku nasprotno tožeče stranke A. d.d., zahtevek nasprotno tožeče stranke R. d.d. pa je zavrnilo, četudi izhajata iz iste dejanske in pravne podlage. Čeprav zahtevki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage, gre za različne zahtevke. Zato utemeljenost enega izmed njih še ne pomeni, da so utemeljeni tudi drugi. Vsaka stranka mora namreč dokazati trditve o dejstvih, ki jih zatrjuje, sodišče pa ocenjuje utemeljenost vsakega tožbenega zahtevka posebej.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče sicer res ni vročilo sodbe nasprotno toženi stranki R. d.d. po pooblaščencu, kot to pravilno navaja pritožnik, kar pa glede na to, da je pooblaščenec sodbo očitno prejel in nanjo pravočasno vložil pritožbo, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Prvostopno sodišče tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo nasprotno tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v osmi alineji točke VI/B izreka potrdilo (353.člen ZPP).

K pritožbam nasprotno tožečih strank zoper 1. in 2. odst. IX. točke izreka odločbe: Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbam nasprotno tožečih strank, je razveljavilo izpodbijano odločbo glede stroškovnega dela odločitve, to je v 1. in 2.odstavku IX.točke izreka in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek tudi v tem delu. V novem postopku naj prvostopno sodišče pri odločanju o stroških postopka upošteva določbe 161. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških pritožnikov se pridrži za končno odločbo (4.odstavek v zvezi s 3. odst. 165. čl. ZPP Pritožbeno sodišče se z ostalimi trditvami pritožnikov ni ukvarjalo, ker niso odločilnega pomena.