Jedro

Pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je izpolnjen, kolikor investitor na kmetijsko zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo, to je v konkretnem primeru, če na takem zemljišču postavi kmečko lopo, pa ne izpolni vseh pogojev za postavitev takega objekta, kot jih določajo občinski prostorski akti, in s tem zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Zgolj izpolnitev vseh s predpisi zahtevanih pogojev bi namreč tožnici dopuščala postavitev lope na kmetijskem zemljišču.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija, Območna enota Koper, Izpostava Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-521/2016-27 z dne 2. 4. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožnici kot lastnici kmetijskega zemljišča s parc. št. 1968 k.o. .. naložil, da mora to zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer tako, da odstrani leseno lopo z nadstreškom, lesen prostor ob severnem delu lope, betonsko ploščo, na kateri stoji lopa in prane plošče, s katerimi so utrjena tla pod nadstreškom, tla nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti ter zemljišče v celoti uporabljati v skladu z namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo.

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je pri pregledu tožničinega zemljišča ugotovil, da je na zahodnem delu parcele postavljena betonska plošča, na njej pa lesena lopa z nadstreškom, tlorisne površine cca 25 m2. Tla pod nadstreškom so utrjena s pranimi ploščami. Stebra nadstreška sta postavljena na točkovnih betonskih temeljih, na severozahodnem delu pa je postavljen še PVC zbiralnik meteorne vode. Na severnem delu lope je urejen zaprt prostor za shranjevanje. Na opisanem delu zemljišča uporaba v kmetijske namene, to je za kmetijsko proizvodnjo, ni mogoča, saj je zaradi postavljene betonske plošče, pranih plošč, vodnega zbiralnika in zaprtega prostora zavirana rast rastlin. Na podlagi letalskih posnetkov je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila lopa v sedanjem obsegu postavljena v letih 2012 do 2014. Iz podatkov Občine Postojna izhaja, da je tožničino kmetijsko zemljišče od leta 2010 dalje po namenski rabi opredeljeno kot K1 - najboljša kmetijska zemljišča. Na takih zemljiščih je dopustno postaviti kmečko lopo, vendar pa le v primeru, da gradnja na grajenem območju kmetije ter na območjih namenske rabe SK, A in IK ni izvedljiva, da je pridobljeno pozitivno mnenje kmetijske svetovalne službe, da je objekt v celoti iz lesa in da so armiranobetonski le temelji pri kozolcih in senikih. Z novelo OPPN Postojna je gradnja na kmetijskem zemljišču omejena le do 200 m od stavbnih zemljišč, kmetija pa mora imeti KMG MID.

3. Ker tožnica ni bila prisotna ob ogledu zemljišča, jo je kmetijska inšpektorica seznanila z ugotovitvami, do katerih se je tožnica po svojem pooblaščencu tudi opredelila. Navajala je, da je betonska plošča zgolj nakazana, da je tlorisna površina objekta nekaj manj kot 25 m2, da so prane plošče zgolj položene in da je objekt montažen, začasnega značaja ter vezan strogo na potrebe kmetijske pridelave. Navajala je tudi, da se v skladu s prostorskimi akti brez spremembe kmetijske namenske rabe lahko načrtujejo kmetijski pomožni objekti, da obdeluje dve kmetijski parceli skupne površine 3.500 m2, da živi v stanovanju in da je lopo postavila v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost iz leta 2008. Poudarila je, da so ji pri Občini Postojna pred postavitvijo objekta pojasnili, da zanj ne potrebuje nobenih dovoljenj, lopa pa je bila postavljena v letu 2009 z namenom, da v njej hrani orodje, embalažo, gnojila, škropiva, stroje ter vse ostalo, kar je potrebno za obdelovanje kmetijskih površin. S tem namenom je postavila tudi zbiralnik meteorne vode. Pojasnila je še, da je lopa odmaknjena od ceste, da je locirana pod drevesi, da ne posega v obdelovalne površine in je od zadnje hiše v vasi ... oddaljena cca 50 m. Njeno ravnanje je v skladu s cilji ZKZ. Zemljišča ne onesnažuje niti ni degradirano niti ni zavirana rast rastlin. Ob upoštevanju celotne površine parcele, zaseda montažni objekt 1,5 % tega zemljišča. Znaten del parcele je preoran in kultiviran, preostali del pa se uporablja za travnik in visokodebelni kmečki sadovnjak. Parcelo je podedovala kot del posestva ... iz ..., ta pa je del kmetije MID ...

4. Prvostopenjski organ navaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je celotna podlaga pod lopo utrjena z betonom, nakazanost betonske plošče pa je nerazumljiv pojem. V Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost iz leta 2008, na katero se sklicuje tožnica, je bila kmečka lopa opredeljena kot nezahteven objekt, za njeno izvedbo pa je bilo treba pridobiti enostavno gradbeno dovoljenje. Prvi Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Postojna je bil sprejet v letu 2010, njegove določbe pa so za predmetno lopo nepomembne. Odlok je sicer določal kmečko lopo kot nezahteven objekt, ki se ga sme postaviti na grajenem območju kmetije ter na območjih namenske rabe SK, A in IK, izjemoma pa tudi na kmetijskem zemljišču, če gradnja na prej opisanih območjih ne bi bila mogoča, ob predhodni pridobitvi pozitivnega mnenja kmetijske svetovalne službe in z upoštevanjem tradicionalnih arhitekturnih vzorcev, iz lesa, armiranobetonski pa so lahko le temelji pri kozolcih in senikih. Informacija uslužbencev Občine Postojna, da tožnica ne potrebuje nobenih dovoljenj, na kar se sklicuje, je bila napačna, saj bi morala tožnica za postavitev lope pridobiti gradbeno dovoljenje.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da uporabnost in namen lope ni predmet postopka in zato za odločitev ni bistvena, medtem ko postavitev zbiralnika vode ni sporna in njegova odstranitev tudi ni predmet izpodbijane odločbe. Sklicevanje tožnice, da je lopa postavljena znotraj dopustnega 200 metrskega pasu kmetijskega zemljišča od stavbenih zemljišč, ni relevantno, saj ta pogoj v času postavitve lope še ni veljal. Sporni del zemljišča, na katerem je lopa, ni onesnažen, dejstvo pa je, da na tem delu zaradi betoniranja tal in polaganja pranih plošč ter postavitve lesene lope ni mogoča rast rastlin. Preostali del zemljišča je, kot je pojasnila tudi tožnica, obdelan, ni pa del kmetije s KMG MID ..., kot trdi, saj taka kmetija ne obstaja niti ni vpisanega podatka o grafični enoti rabe kmetijskega gospodarstva. Prvostopenjski organ še poudarja, da presoja dovoljenosti postavitve enostavnih in nezahtevnih objektov na kmetijsko zemljišče ni v stvarni pristojnosti kmetijske inšpekcije, je pa treba, za zagotovitev preizkusa odločitve presojati tudi dovoljenost postavitve. Ker postavitev objekta na kmetijskem zemljišču ni dovoljena, se njegova postavitev šteje kot nenamenska raba dela kmetijskega zemljišča. Uporaba kmetijskega zemljišča se presoja skladno z določbo 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in so zato ukrepi, ki jih je prvostopenjski organ izrekel tožnici, utemeljeni le na tem zakonu. Izrečeni ukrep temelji tudi na določbi 107. člena ZKZ, ki določa, da ima kmetijski inšpektor tudi pooblastilo pregledovati kmetijska zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo ter odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v roku, ki ga določi sam.

6. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo in se pridružilo zaključkom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da v zadevi ni sporno, da je tožničino zemljišče po namenski rabi najboljše kmetijsko zemljišče (K1) in da na delu te parcele stoji lesena lopa, postavljena na betonski plošči, pod nadstreškom pa so postavljene prane plošče. Res je, da se po prostorskih aktih na območju kmetijskih zemljišč lahko načrtujejo pomožni kmetijski objekti, vendar pa pod pogoji in omejitvami, ki so določene s prostorskim aktom. Tožnica ni z ničemer izkazala svoje trditve, da naj bi lopo postavila v letu 2009, medtem ko iz ortofoto posnetkov izhaja, da lope takrat še ni bilo, pač pa je prvič razvidna iz posnetka v letu 2012. Ne glede na to, pa je že prvostopenjski organ pojasnil, da bi za postavitev lope tudi v letu 2009 tožnica morala pridobiti enostavno gradbeno dovoljenje. Od leta 2009 dalje so se predpisi, ki so urejali možnost postavitve kmečkih lop, večkrat spremenili, kar drugostopenjski organ obširno opisuje in zaključuje, da od leta 2009 do leta 2016, ko se je pričel inšpekcijski postopek, na podlagi teh predpisov tožnica ni izpolnjevala pogojev, da bi lahko postavitev lope šteli za dovoljeno. Enako to velja tudi za spremembe zakonodaje na tem področju od leta 2016 dalje, tako da tožnica tudi v času izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjevala pogojev za postavitev lope.

7. Glede tožničine trditve, da je njena sestra namestnica kmetijskega gospodarstva KMG MID ... ter da je zemljišče s parc. št. 1968 k.o. ... vključeno v ta KMG kot GERK št. ... z rabo T 1300, drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil ta GERK v KMG vnešen šele 11. 4. 2019, torej po izdaji izpodbijane odločbe, pravilnost in zakonitost odločbe pa se preverja na dan njene izdaje. Ne glede na to, pa lahko takšna dejstva vplivajo na okoliščine, ki predstavljajo morebitni razlog za nezmožnost prisilne izvršitve odločbe. V zvezi s tem drugostopenjski organ še dodaja, da Odlok kot pogoj za dopustno postavitev enostavnega objekta na najboljšem kmetijskem zemljišču ne določa le pogoja vpisa zemljišča v RKG, pač pa tudi, da je ta dopustna le, kolikor gradnja ni mogoča na območjih namenske rabe SK in A, objekt pa ne sme imeti AB temeljev ter mora zagotavljati funkcionalno povezanost s sedežem KMG. V konkretnem primeru je lopa od sedeža KMG oddaljena kar 17 km.

8. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbo 7. člena ZKZ, ki nalaga dolžno ravnanje s kmetijskimi zemljišči. Izvedba betonskega ploskovnega temelja in prekritje travnate površine s pranimi ploščami pomeni nenamensko rabo kmetijskega zemljišča. Takšna utrditev doprinese k zbitosti tal in zmanjšanju oziroma izničenju trajne rodovitnosti tega dela zemljišča, saj na njem ni vegetacije. To, da tožnica z zemljiščem ne ravna ustrezno, izhaja tudi iz Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar. Ker tožnici niti ZKZ niti drugi predpisi niso dovoljevali postavitev lope na kmetijskem zemljišču, je mogoče govoriti o nedovoljenih posegih. Kmetijski inšpektor je zato pri ugotavljanju namenske rabe kmetijskega zemljišča dolžan preveriti, ali je poseg na zemljišču dovoljen na podlagi drugih predpisov. S tem zato ne presega svojih pooblastil. Inšpektor pa tudi ni zahteval odstranitve nelegalno postavljenega objekta, pač pa je odredil vzpostavitev kmetijskega zemljišča v prejšnje stanje, kar pa bo mogoče doseči le na način, da tožnica odstrani lopo z nadstreškom in betonskim temeljem ter pranimi ploščami. Odstranitev torej ni vsebina izreka, temveč zgolj njegova konkretizacija.

9. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Kolikor bi izpodbijano odločbo izdala gradbena inšpekcija, bi bila bržkone brezhibna. Tožena stranka je podrobno preučila gradbeno zakonodajo, pri tem pa zašla na območje, ki ga pokriva drugo ministrstvo. Nerazčiščeno je ostalo vprašanje, ali je bila lopa postavljena v letu 2009 ali ne. Pomembno bi bilo pridobiti podatek, kdaj so bili posneti ortofoto posnetki iz leta 2009. Kolikor so bili posneti pred koncem poletja 2009, na njih lope še ni bilo, saj je takrat tožnica še ni postavila. Tožnica je zaradi optimizacije pridelave postavila tudi cisterno za zbiranje meteorne vode, ki za toženo stranko ni sporna, čeprav ni jasno, kako naj bi se oskrbovala z deževnico, kolikor ne bi bilo lope. Iz zračnega posnetka izhaja, da je kmečka lopa umaknjena k cesti, pod drevesa in ne posega v obdelovalne površine, od zadnje hiše v ... pa je oddaljena zgolj cca 50 m. Res je, da je po prostorskem planu lopa v območju kmetijskih zemljišč, vendar pa je tik ob prometnici in v neposredni bližini vasi. Tožnica je lopo postavila tako, da njen vpliv na kmetijsko zemljišče ni škodljiv.

10. Tožnica meni, da ravnala v skladu s cilji ZKZ. Kmetijsko zemljišče uporablja v skladu z njegovim namenom, ga ne degradira ali onesnažuje ali povzroča drugačno zaviranje rasti rastlin. Betonska plošča in prane plošče ob lopi so postavljene zato, ker bi bila sicer lopa v blatu, vendar pa pri tem ni prišlo do zemeljskega izkopa, torej zemlja ni bila odstranjena. Lopa je začasnega značaja in se jo lahko kadarkoli razstavi in odstrani, tako da ne gre za trajno degradacijo oziroma uničenje 25 m2 zemljišča. Upravni organ bi moral vzpostaviti razumsko mejo s toleranco, kdaj gre za degradacijo in kolikšen obseg začasne nerodovitne površine je glede na celotno površino parcele še sprejemljiv. 1,5 % začasno nerodovitne zemlje namreč pogojuje bistveno boljšo rodovitnost in kultiviranost za preostali del zemljišča, poleg tega pa tožnica v bližini obdeluje še eno parcelo, skupaj cca 3.500 m2 kmetijskih površin. Najboljša kmetijska zemljišča niso namenjena ekstenzivni obdelavi, pač pa kulturam, ki jih prideluje prav tožnica, taka zemljišča pa potrebujejo boljšo logistiko. Kmečka lopa pa zagotavlja tudi deževnico in s tem prepotrebno namakanje vrtnin.

11. V zadevi ni sporno, da tožnica zemljišče obdeluje, da je delno njiva in delno travnik ter da služi svojemu namenu. Res pa je tudi, da cca 25 m2 parcele ob cesti, ob grmovju in pod drevesi ni obdelan, ker tam stoji kmečka lopa, ki pa služi izključno potrebam kmetijske proizvodnje. Drugostopenjski organ najprej pravilno navaja, da je namen postavitve lope velikega pomena za predmetni postopek, nato pa nadaljuje, da lopa žal ni postavljena v skladu z Odlokom. Upravni organ bi po presoji tožnice lahko ukrepal, kolikor bi bila kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej, da objekt ni postavljen v skladu z zakonodajo in da lopa pomeni nenamensko uporabo glede na odločbe 4. člena ZKZ. Ta drugi pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen, kar posredno izhaja tudi iz sodbe št. III U 360/2016 z dne 22. 11. 2018, ki je bila sprejeta ob prvem odločanju v zadevi. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ le pavšalno navaja, da tožnica s postavitvijo lope onemogoča in zavira rast rastlin na tem območju ter da je okrnjena trajna rodovitnost tal, drugostopenjski pa to dopolnjuje z navajanjem zbitosti tal, omejevanjem nemotene rasti rastlin, da na tem delu ni vegetacije, omenja celo degradacijo.

12. Tožena stranka je spregledala drugi odstavek 4. člena ZKZ, ki pojasnjuje, kdaj je zemljišče onesnaženo. Namenska raba kmetijskega zemljišča v zakonu ni posebej pojasnjena, kar je pravilno ugotovil tudi drugostopenjski organ in za zapolnitev tega standarda izhajal iz 1. alineje B) odstavka 107. člena ZKZ, kjer je določena pristojnost kmetijskega inšpektorja, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za druge namene razen za kmetijsko proizvodnjo. V konkretnem primeru pa tožena stranka uporabe za druge namene, na primer za turizem, rekreacijo, obrt..., ni ugotovila. Potrjuje pa, da je lopa namenjena kmetijski dejavnosti. 2. točka izreka, ki določa rok za odstranitev lope, je korektna in življenjska. Če kmečka lopa ne bi bila namenjena kmetijski obdelavi, inšpekcijski organ ne bi določil izvršitve ukrepa po koncu rastne dobe, ko bodo opravila na zemljiščih zaključena, pač pa bi zahteval takojšnjo sanacijo.

13. Naloga gradbene inšpekcije je presojati, kaj je po prostorskih dokumentih na posameznih območjih dovoljeno postavljati, naloga kmetijske inšpekcije pa je presoja ali je postavljeni objekt potreben ali škodljiv za kmetijsko proizvodnjo, za doseganje ciljev kmetijske politike in predvsem ciljev ZKZ in Zakona o kmetijstvu. V konkretnem primeru pa je inšpekcijski organ posegel v pristojnost in naloge gradbene inšpekcije.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je tožnica šele v tožbi zahtevala izvedbo dodatnih dokazov z ortofoto posnetki z namenom ugotovitve, kdaj so ti posnetki nastali. Tožena stranka je že v odločbi z dne 29. 8. 2019 pojasnila, da je imela tožnica že pred izdajo inšpekcijske odločbe možnost predložiti dokaze ali zahtevati njihovo izvedbo zaradi dokazovanja trditev, da je lopa nastala pred letom 2009, vendar pa tega ni storila, niti tega ni predlagala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Poleg tega pa je iz obrazložitve odločitve drugostopenjskega organa razvidno, da to tudi ni relevantno, saj so predpisi, ki so veljali že pred letom 2009, zahtevali izpolnjevanje določenih pogojev in pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za postavitev takšne lope, kot je tožničina, vendar pa s takimi dovoljenji tožnica v tistem času ni razpolagala. Inšpektor je na delu, kjer je postavljena lopa, ugotovil zaviranje rasti rastlin, in sicer v delu betonske plošče in pranih plošč. Te ugotovitve tožnica ne izpodbija in je ni pomembno ali je tožnica za to postavitev izvedla zemeljski izkop ali ne. Tožena stranka nadalje meni, da ni mogoče slediti trditvi tožnice, da je lopa začasnega značaja, saj stoji na istem mestu že dlje časa, več kot 10 let, pa tudi sicer se je na to pričela sklicevati šele v tožbi. Začasni objekti so tudi sicer objekti, namenjeni prireditvam in sezonski ponudbi.

15. Razumeti je nagib tožnice, da bi moral upravni organ vzpostaviti razumsko mejo, torej toleranco kdaj gre za degradacijo in kolikšen obseg začasne nerodovitne površine je še sprejemljiv glede na celotno parcelo, vendar pa bi morala tožnica tudi upoštevati, da je namen zakonodajalca preprečiti nenamensko rabo kmetijskih zemljišč. To je upoštevala tudi Občina Postojna in v svoje odloke vnesla pogoje, pod katerimi je mogoče postavljati pomožne kmetijsko - gozdarske objekte na trajno varovanih kmetijskih zemljiščih. Vsi ti pogoji, ki jih tožena stranka našteva, morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče govoriti, da je zavezanec posegel na kmetijsko zemljišče na dopusten način. Pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je torej izpolnjen, ko investitor na zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo. Inšpekcijski organ zato ne more zaobiti kogentnih določil ZKZ, pa četudi obravnavana kmečka lopa predstavlja le 1,5 % površine kmetijskega zemljišča. 16. V izpodbijani in drugostopenjski odločbi je pojasnjeno, zakaj izvedba armiranobetonskih temeljev in položitev pranih plošč trajno zavira rast rastlin. Nobeden od upravnih organov pri tem ni spregledal določbe drugega odstavka 4. člena ZKZ, ki definira onesnaženost kmetijskih zemljišč, saj to ni predmet postopka, pač pa je prvostopenjski organ celo pojasnil, da v danem primeru ne gre za onesnaženost zemljišča. V konkretnem primeru je šlo za presojo namenske rabe kmetijskega zemljišča, vključno s presojo, ali posegi na zemljišču predstavljajo onesnaženje, degradacijo ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Da gre za slednje, je pojasnil že prvostopenjski organ, natančneje pa še drugostopenjski organ. Kmetijska inšpekcija torej ne presoja prostorskih dokumentov kot del svojih pooblastil, pač pa kot del dejanskega stanja.

K točki I izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče se je najprej opredelilo do tožničinega tožbenega ugovora, da je tožena stranka s tem, ko je na podlagi občinskih prostorskih aktov presojala kakšne objekte je dopustno postaviti na kmetijskih zemljiščih, presegla svoje pristojnosti in posegla v pristojnost in naloge gradbene inšpekcije. Tožnica je poudarila, da je naloga kmetijske inšpekcije zgolj presoja, ali je postavitev objekta potrebna ali škodljiva za kmetijsko proizvodnjo in doseganje ciljev kmetijske politike, ne pa tudi presoja, ali je sporni objekt postavljen v skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Postojna (Uradni list RS, št. 84/10, 79/12, 27/16, 9/17, 27/18 in 48/18, v nadaljevanju Odlok).

19. Sodišče takemu tožbenemu ugovoru tožnice ne sledi. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala po uradni dolžnosti na podlagi 1. alineje B) točke 107. člena ZKZ, ki določa, da ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo in pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Takemu pooblastilu sledi tudi izrek izpodbijane odločbe. Tožena stranka je namreč od tožnice zahtevala, da kot lastnica zemljišča s parc. št. 1968 k.o. ... uporablja to zemljišče v celoti v skladu z njegovim namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo. Določila je, da mora tožnica za dosego tega namena kmetijsko zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer s tem, da odstrani leseno lopo z nadstreškom, lesen prostor ob severnem delu lope, betonsko ploščo, na kateri stoji lopa in prane plošče, s katerimi so utrjena tla pod nadstreškom, tla pa nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti. S takim izrekom odločbe je torej tožena stranka od tožnice v okviru pristojnosti, ki jih ima po ZKZ, od nje zahtevala uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, odstranitev lope in pranih plošč ter zasutje tega dela zemljišča z rodovitno zemljo in zatravljenje pa je le določitev ravnanja (izvršitve ukrepa), ki ga tožena stranka s tem ciljem (uporaba zemljišča za kmetijsko proizvodnjo) zahteva od tožnice. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi zato pravilno pojasnil, da je naloga kmetijskega inšpektorja, da pri ugotavljanju namenske rabe kmetijskega zemljišča preveri, ali so posegi, ki so bili izvedeni na zemljišču, dovoljeni na podlagi drugih predpisov ter da je bilo s tem namenom tudi v obravnavanem primeru preverjeno upoštevanje veljavnih občinskih prostorskih aktov, konkretno Odloka. Ker je torej tožena stranka od tožnice zahtevala uporabo celotnega kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo, je po presoji sodišča sprejela ukrep v okviru svojih pristojnosti po 107. členu ZKZ, odstranitev lope in pranih plošč, nasutje zemlje in zatvaritev pa so zgolj izvršitvena dejanja za dosego tega cilja. Izpodbijana odločba se zato tudi bistveno razlikuje od odločbe, ki je bila predmet presoje v zadevi III U 360/2016 (ko je bila odločba, izdana tožnici, odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje), na katero se sklicuje tožnica, saj je s takratno odločbo tožena stranka od tožnice zahtevala le odstranitev lope z nadstreškom, betonske plošče in pranih plošč, ne pa tudi vzpostavitve zemljišča v takšno stanje, da je na njem mogoča kmetijska proizvodnja ter njegova uporaba izključno s tem namenom, kot je to zahtevano v predmetni izpodbijani odločbi.

20. Med strankama ni sporno, da je zemljišče s parc. št. 1968 k.o. ... kmetijsko zemljišče in da je po namenski rabi opredeljeno kot K1 - najboljše kmetijsko zemljišče. Sporno tudi ni, da je tožnica lopo postavila na zahodnem delu parc. št. 1968 k.o. ..., da stoji na podlagi, utrjeni z betonsko ploščo, da ima lopa nadstrešek, da so tla pod nadstreškom utrjena s pranimi ploščami, da sta stebra nadstreška postavljena na točkovnih betonskih temeljih, da je skupna površina lope približno 25 m2, da je na severnem delu lope tik do lope urejen zaprt prostor površine 1 m2 ter da je preostali del zemljišča kultiviran in se uporablja izključno za kmetijsko proizvodnjo. Med strankama je sicer sporno, kdaj je bila postavljena lopa, in sicer ali v letu 2009, kot to zatrjuje tožnica, ali v letu 2012, kot navaja tožena stranka, vendar pa sodišče ugotavlja, da ta okoliščina dejanskega stanja za odločitev v zadevi ni relevantna. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, namreč tudi kolikor bi tožnica objekt postavila v letu 2009, za postavitev takega objekta na kmetijskem zemljišču niti takrat in niti kasneje ni izpolnjevala zahtevanih pogojev. Iz tega razloga zato sodišče ni preverjalo, kdaj točno je bila lopa postavljena in ni dopolnjevalo ugotovljenega dejanskega stanja z dodatnimi ortofoto posnetki, kot je to zahtevala tožnica. Dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, torej med strankama ni sporno, sporna pa je uporaba materialnega prava, konkretno določb ZKZ, ki opredeljujejo pristojnosti kmetijske inšpekcije ter razlaga in uporaba določb glede uporabe kmetijskega zemljišča. Tožnica še ugovarja, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve ni pojasnila, zakaj sporna lopa, ki je namenjena izključno kmetijski dejavnosti tožnice na preostalem pretežnem delu zemljišča, ne pomeni uporabe zemljišča v kmetijske namene, kot tudi, zakaj naj bi bila s to postavitvijo zavirana rast rastlin in okrnjena rodovitnost tal. 21. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno izhajala iz določbe 4. člena ZKZ, ki v prvem odstavku določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Kmetijska zemljišča je torej treba uporabljati za namen kmetijske proizvodnje. 2. člen ZKZ določa, da se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč. Nosilec urejanja prostora za področje kmetijskih zemljišč v postopkih prostorskega načrtovanja v skladu s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, je ministrstvo, pristojno za kmetijstvo (prvi odstavek 3. člena ZKZ), lokalna skupnost pa lahko v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo nekaterih objektov ali posegov v prostor, med drugim tudi enostavnih in nezahtevnih pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, razen kleti in vinske kleti (2. alineja prvega odstavka 3.č člena ZKZ). Podlago za ugotovitev, ali je lopo, kot jo je postavila tožnica, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, je torej treba iskati v občinskih prostorskih aktih. Z drugimi besedami, četudi se pomožni kmetijsko-gozdarski objekt uporablja izključno z namenom shranjevanja orodja, semen, strojev in ostalega materiala, ki se uporablja za obdelavo kmetijskega zemljišča, je tak objekt na kmetijskem zemljišču dopustno postaviti le, kolikor to dovoljujejo občinski prostorski akti in pod tam določenimi pogoji. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, pa je takšen objekt kljub temu postavljen, gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom.

22. Po presoji sodišča ni nobenega dvoma, da postavitev betonske plošče, na kateri je postavljena lopa, točkovnih armiranobetonskih temeljev, na katerih stojijo stebri nadstreška ter pranih plošč pod njim, kot je to na kmetijskem zemljišču postavila tožnica, zavira rast rastlin in zato ni zagotovljena trajna rodovitnost tal na tem delu zemljišča (4. alineja tretjega odstavka 4. člena ZKZ). Četudi tožnica ni odstranila zemljine pod objektom, kot to zatrjuje v tožbi, na mestu postavljene lope rast rastlin zaradi postavljenega objekta že po naravi stvari ni mogoča in jo bo mogoče ponovno zagotoviti le, če se bo zemljišče vrnilo v prvotno stanje z odstranitvijo objekta in z nasutjem rodovitne zemlje ter zatravitvijo. To je tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila in utemeljila ter zato sodišče zavrača tožničino trditev, da v tem delu odločitev ni obrazložena, prav tako tudi zavrača njeno trditev, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je prišlo do onesnaženja zemljišča, saj tega tožena stranka tožnici ne očita, pač pa očita prej opisani poseg v trajno rodovitnost tal. 23. Postavitev objekta torej pomeni uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, dopustna pa je le, kot že rečeno, kolikor tak poseg dopuščajo predpisi, torej ZKZ in občinski prostorski akti. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je preverjala, ali ti predpisi tožnici dovoljujejo oziroma so ji dovoljevali poseg s postavitvijo betonske plošče z lopo, nadstreškom in pranimi ploščami in zato to preverjanje ne pomeni posega v pristojnost gradbene inšpekcije. Kot je že bilo navedeno, 2. alineja prvega odstavka 3.č člena ZKZ lokalni skupnosti dovoljuje, da dopusti gradnjo enostavnih in nezahtevnih pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost. Sodišče ugotavlja, da občinski prostorski akti, ki jih je doslej sprejemala Občina Postojna, postavitve lope na kmetijskem zemljišču na način, kot ga jo je postavila tožnica, niso dovoljevali, so se pa pogoji za postavitev take lope v predpisih od leta 2009 dalje (ko naj bi tožnica po svojem zatrjevanju postavila sporno lopo, četudi je bila prvič razvidna na ortofoto posnetkih iz leta 2012) večkrat spreminjali, kar sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvah podrobno opisala. V času od leta 2009 do izdaje izpodbijanje odločbe ni bilo obdobja, znotraj katerega bi bilo na kmetijskem zemljišču dopustno postaviti kmečko lopo, ne da bi bilo za to zahtevano izpolnjevanje določenih pogojev, ki pa jih tožnica v vsem tem času ni izpolnila. Sodišče sicer ne more izključiti tožničine trditve, da so ji pristojni na Občini Postojna v letu 2009 zagotavljali, da za postavitev sporne lope ne potrebuje nobenih dovoljenj (tožnica sicer za to ni predložila ali predlagala izvedbe nobenega dokaza, navaja pa, da je šlo za ustne informacije), vendar pa ji napačna informacija ali navodilo še ni dalo pravice, da bi na kmetijskem zemljišču postavila objekt mimo takrat (ali kasneje) zahtevanih pogojev niti taka zatrjevana informacija ne opravičuje njenega posega v kmetijsko zemljišče. 24. Kmečka lopa je bila v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost iz leta 2008 (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08) opredeljena kot nezahtevni objekt, za katerega je moral (tudi v letu 2009) investitor pred pričetom gradnje pridobiti enostavno gradbeno dovoljenje. Tožnica, ki zatrjuje, da je lopo postavila v letu 2009, za to gradbenega dovoljenja ni pridobila. Kasneje sprejeta Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13), ki se je uporabljala od leta 2013 dalje, je kmečke lope razvrščala na enostavne in nezahtevne objekte, in sicer glede na njihovo površino, pri čemer je objekte do površine 40 m2 umestila med enostavne objekte. Od takrat dalje je torej sporno lopo treba šteti za enostaven in ne več za nezahteven objekt. Po takrat veljavnih določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je bilo tak objekt dopustno postaviti tudi brez gradbenega dovoljenja, vendar pa v skladu s prostorskim aktom. Glede na navedeno je torej mogoče povzeti, da bi tožnica za postavitev lope od leta 2009 do leta 2013 morala pridobiti gradbeno dovoljenje, saj se je v tem času lopa štela za nezahtevni objekt (vendar pa s takim dovoljenjem ne razpolaga), od leta 2013 dalje, ko se kmečka lopa šteje za enostavni objekt, pa bi bilo lopo dopustno postaviti le, kolikor bi za to izpolnjevala določbe občinskega prostorskega akta. V letu 2017 je v veljavo stopil Gradbeni zakon (GZ), ki je glede postavitve enostavnih objektov obdržal enako zahtevo, torej, da so postavljeni v skladu z občinskimi prostorskimi akti. Temu je v letu 2018 sledila Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18), ki je take lope, kot jo je postavila tožnica, umestila med druge nestanovanjske kmetijske stavbe.

25. V letu 2013 (torej takrat, ko za postavitev lope, kot enostavnega objekta, izdaja enostavnega gradbenega dovoljenja ni bila več potrebna, objekt pa je moral biti v skladu z občinskim prostorskim aktom) je v Občini Postojna že veljal Odlok (Uradni list RS, št. 84/10 in 79/12). Ta je takrat gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov dopuščal na najboljših kmetijskih zemljiščih le v primeru, če je bila izkazana neizvedljivost gradnje na grajenem območju kmetije na območjih SK, A in IK, zahteval pa tudi pridobitev pozitivnega soglasja kmetijsko svetovalne službe. Teh pogojev tožnica takrat (in vse do izdaje izpodbijane odločbe) ni izpolnjevala, niti ne zatrjuje, da bi bila članica kmetijskega gospodarstva niti da bi razpolagala s pozitivnim mnenjem kmetijsko svetovalne službe. Sprememba Odloka v letu 2016 (Uradni list RS, št. 27/16) je za gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov na kmetijskem zemljišču določila nadaljnje omejitve, in sicer, da je dovoljena le na robu kmetijskih stavbnih zemljišč, oziroma največ 200 m od takega roba, da je zagotovljena funkcionalna povezanost s sedežem kmetijskega gospodarstva, da ne prihaja do fragmentacije kmetijskih zemljišč in da je investitor vpisan v register kmetijskih gospodarstev. Tožnica v letu 2016 (in vse do izdaje izpodbijane odločbe) takih pogojev ni izpolnjevala. V naslednjih letih je prišlo še do nadaljnjih sprememb Odloka, vendar pa te niso posegale v opisano ureditev.

26. Na podlagi vsega navedenega sodišče povzema, da tožnica v obdobju od leta 2009 do izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjevala pogojev, ki bi ji dopuščali gradnjo kmečke lope na njenem kmetijskem zemljišču. Dne 11. 4. 2019 je bilo njeno zemljišče s parc. št. 1069 k.o. ... vključeno v KMG MID ..., pri katerem je namestnica nosilca tožničina sestra, in sicer kot GERK .... Ker pa je do vključitve zemljišča v kmetijsko gospodarstvo prišlo šele po tem, ko je že bila izdana izpodbijana odločba, to na njeno pravilnost ne more vplivati. Sodišče namreč izpodbijano odločbo presoja po dejanskem stanju in materialni podlagi v trenutku njene izdaje, ne pa glede na kasneje spremenjene okoliščine. Dejstvo, da je tožničino zemljišče sedaj vpisano v kmetijsko gospodarstvo, bo zato lahko ena od okoliščin, ki bo morebiti vplivala na postopek prisilne izvršitve odločbe, kolikor bo do tega prišlo, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve.

27. Vse povedano vodi sodišče do zaključka, da je tožnica sporno lopo postavila na kmetijskem zemljišču, četudi ni izpolnjevala pogojev, ki jih za te objekte določa Odlok, s tem pa v tem delu zemljišča ni uporabljala v skladu z njegovim namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v tožničino trditev, da je lopo postavila zato, da v njej hrani orodje, oziroma vse kar potrebuje za obdelavo zemljišča (tako predmetne parcele kot tudi druge parcele, ki je v bližini), vendar pa niti namen uporabe sporne lope niti dejstvo, da je postavljena ob robu zemljišča in da obsega le 25 m2 površine ali 1,5 % celotnega zemljišča, ne dopušča uporabe kmetijskega zemljišča na tak način. Trditev tožnice, da bi morala biti izpolnjena dva pogoja, da bi lahko njen poseg šteli za neprimeren poseg na kmetijsko zemljišče in da bi bil posledično dopusten inšpekcijski postopek, in sicer, da objekt ni postavljen v skladu z zakonodajo in da pomeni nenamensko rabo zemljišča v smislu določb 4. člena ZKZ, ni utemeljena. Sodišče soglaša s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da je zahteva ravno obratna - pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je izpolnjen, kolikor investitor na kmetijsko zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo, to je v konkretnem primeru, če na takem zemljišču postavi kmečko lopo, pa ne izpolni vseh pogojev za postavitev takega objekta, kot jih določa Odlok in s tem zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Zgolj izpolnitev vseh z Odlokom zahtevanih pogojev bi namreč tožnici dopuščala postavitev lope na kmetijskem zemljišču. Ker pa jih ne izpolnjuje, kot je pojasnjeno v predhodnih odstavkih, je tak njen poseg nedovoljen poseg na kmetijsko zemljišče, oziroma uporaba kmetijskega zemljišča na način, ki zavira rast rastlin. Skladno s tem je zato odločitev tožene stranke, da tožnici na podlagi 107. člena ZKZ izreče inšpekcijski ukrep, s katerim od nje zahteva, da vzpostavi zemljišče v prvotno stanje, in sicer tako, da odstrani lopo, nadstrešek in prane plošče, na tem mestu pa nasuje rodovitno zemljo in jo zatravi ter ta del zemljišča uporablja v skladu z njegovim namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo, utemeljena.

28. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), obe stranki pa sta tudi soglašali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov in listin iz upravnega spisa.

K točki II izreka:

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.