Jedro

Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma način vrednotenja uspeha stranke v konkretnem postopku, ki je bil (zlasti) v starejši sodni praksi lahko tudi ločen glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna le, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana IV. točka izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, zvišajo za 1.164,24 EUR, tako da skupaj znašajo 2.588,24 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je tožniku v roku 8 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine 4.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2019 dalje (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 361,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika povrne stroške postopka 1.424,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji tožena stranka v deležu 49 % (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka v III., IV. in V. točki sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo odločitve o stroških oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi, da je v sporu uspel z 49 % svojega zahtevka, tožena stranka pa v višini 51 % ter posledičnim deležem povračila stroškov postopka. Zavzema se za odločanje po metodi ločenega izračuna uspeha glede na temelj in višino, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Zatrjuje, da je v postopku bistveno več napora vlagal v dokazovanje temelja zahtevka glede na način pravdanja tožene stranke, vsebinsko in časovno bistveni del dokaznega postopka se je namreč izvajal zaradi ugovorov tožene stranke glede temelja zahtevka, zato je uspeh tožnika bistveno višji od priznanih 49 %. Navaja, da je ugotavljanje obstoja temelja zahtevalo posebne dodatne stroške s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in zaslišanjem dveh prič. Meni, da bi bilo pri odmeri stroškov treba upoštevati, da so bili tožnikovi stroški iz naslova odvetniškega zastopanja nižji, ker je imel od 5. 5. 2021 dalje brezplačno pravno pomoč. Trdi, da je z zahtevkom uspel 100 % po temelju in 49 % po višini, v povprečju torej 74,5 %, toženka pa le 24,5 %. Sklicuje se na sodno prakso v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (II Cp 1719/2009, II Cp 1391/2020, II Cp 3142/2016, II Cp 1770/2014 in II Cp 1297/2020). Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo tožniku naložilo v breme večji del vseh pravdnih stroškov, s čimer bo prisojena odškodnina izgubila svoj pomen. Navaja, da bo primoran glede na določbe o brezplačni pravni pomoči povrniti sredstva, ki so bila zanj založena med postopkom v okviru brezplačne pravne pomoči, hkrati pa bo moral povrniti tudi stroške postopka v višini 481,93 EUR toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka glede na pravilno izračunani končni uspeh strank je pravilna in zakonita. Temelji na delnem uspehu v individualnem delovnem sporu, o čemer je odločitev že pravnomočna (I. in II. točka izreka), na neizpodbijani odmeri potrebnih stroškov obeh strank ter na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Ta določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Okoliščine primera so torej tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma način vrednotenja uspeha stranke v konkretnem postopku, ki je bil (zlasti) v starejši sodni praksi lahko tudi ločen glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna le, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak. Tožniku je bilo prisojenih 4.300,00 EUR odškodnine, njegov zahtevek je bil skoraj za polovico pretiran, kar je privedlo do tega, da mu stroški, ki so bili zaradi pretiranega zahtevka pretirani, ne gredo v celoti, temveč sorazmerno uspehu. Ta je glede na to, da je zahteval 8.800,00 EUR, dosojenih pa mu je bilo 4.300,00 EUR, približno 49 %, kot je pravilno izračunalo sodišče prve stopnje. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil sporen tudi temelj zahtevka in da so se posamezni dokazi izvajali za dokazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti, razen višine, saj je to v odškodninskih sporih prej pravilo kot izjema (da je namreč sporen tudi temelj toženčeve obveznosti). Okoliščine konkretnega individualnega delovnega spora torej ne narekujejo drugačnega načina ugotavljanja uspeha strank v postopku, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Taka odločitev je povsem skladna z novejšo sodno prakso, ki je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka v celoti ali delno uspe z zahtevkom po višini (prim. sklepe VSL I Cp 832/2022, II Cp 1897/2021, I Cp 1489/2021 ter sklep VSM I Cp 294/2021). Sodna praksa, na katero se je skliceval v pritožbi tožnik, ni relevantna, saj gre za že preseženo starejšo prakso ali pa gre za drugačne okoliščine primerov, v zvezi s katerimi so sodišča ocenila, da je bil, drugače kot v tem primeru, za dokazovanje temelja v postopku potreben bistveno večji napor. Na pravilnost te odločitve ne vpliva niti dejstvo, da je tožnika v postopku od 5. 5. 2021 zastopal odvetnik v okviru brezplačne pravne pomoči, saj se povračilo stroškov nanaša na dejansko nastale stroške, niti način pravdanja tožene stranke oziroma njeni ugovori.

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da pri stroških s postavitvijo sodnih izvedencev odločitev o tem, da tožena stranka za tožnika povrne zgolj 49 % teh stroškov, ni pravilna. Sodišče prve stopnje namreč pri tem ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo stroška izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu 1.171,46 EUR in izvedenca medicinske stroke 1.111,36 EUR, upoštevajoč 49 % uspeh tožnika. Skladno s citirano določbo je pravilno, da delodajalec krije celoten strošek obeh izvedencev v skupni višini 2.282,82 EUR. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano IV. točko izreka delno spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti za 1.164,24 EUR višje stroške od dosojenih, torej skupaj 2.588,24 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Ker v preostanku pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede na to, da je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR (382,5 točk za sestavo pritožbe in za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, ter 50,49 EUR iz naslova 22 % DDV). V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).