Jedro

Okoliščina, da je obsojenec pobegnil iz zapora, sama po sebi ni upravičevala sklepanja, da mu ni mogoče vročiti sodbe. Obsojenec je pri zaslišanju dal podatke o svojem prebivališču, zato bi sodišče moralo opraviti vročitev na ta naslov ter po potrebi opraviti preko policije poizvedbe o tem, kje se nahaja; šele če takšno postopanje ne bi bilo uspešno, bi nastal položaj, ki bi dovoljeval nabitje sodbe na sodno desko.

Izrek

Zahteva obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.8.2000 obsojena D.D. in D.R. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter jima izreklo kazni, prvemu sedem mesecev in drugemu pet mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obema v izrečeni kazni vštelo čas, ki sta ga od 31.5.2000 dalje prebila v priporu. Po 1. odstavku 69. člena KZ jima je odvzelo mobitela znamke E. in znamke M. V skladu z določbo 40. člena KZ je obsojencema izreklo izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 1. odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa, da sta dolžna plačati vsak po 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15.11.2000 pritožbe obsojenega D.D., njegovega zagovornika in zagovornika obsojenega D.R. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo vsakemu povprečnino v znesku 45.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni D.D. vložil dne 27.12.2006 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da iz predložitvenega poročila in podatkov spisa izhaja, da je bila obsojenemu D.D. sodba sodišča prve stopnje s prevodom vročena dne 5.9.2000, sodba sodišča druge stopnje pa 15.1.2001. Glede na navedeno je vložena zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, saj je vložena po preteku treh mesecev, kar je v zakonu določen rok za vložitev zahteve (3. odstavek 421. člena ZKP). Zahteva je namreč bila vložena dne 27.12.2006. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki se je o njem izjavil ter navedel, da je sodišče kršilo 1. odstavek 515. člena ZKP, ker mu sodbe ni vročilo po diplomatski poti.

Po podatkih kazenskega spisa je obsojeni D.D. dne 25.11.2000 pobegnil iz Zaporov K. (dopis ZPKZ K. z dne 1.12.2000). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno v končnih odredbah z dne 15.12.2000 odredilo, da se drugostopenjska sodba vroči obsojenčevemu zagovorniku, obsojencu pa se vročitev opravi z nabitjem na sodno desko. Iz spisu priložene sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je bila nabita na oglasno desko dne 28.12.2000, sneta pa dne 15.1.2001. Obsojenec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti šele dne 27.12.2006, to je po preteku roka treh mesecev, ki ga predpisuje določba 3. odstavka 421. člena ZKP.

Po 4. odstavku 120. člena ZKP vroči sodišče sodbo obdolžencu, ki ima zagovornika, v primerih, ko mu je z njo bila izrečena kazen zapora, zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena istega zakona. Če obdolžencu ni mogoče vročiti sodbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se sodba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. Nabitje na sodno desko pride v poštev šele, ko so izčrpani vsi drugi načini vročanja in če so izpolnjeni pogoji določbe 4. odstavka 120. člena ZKP. Okoliščina, da je obsojenec pobegnil iz zapora, sama po sebi ni upravičevala sklepanja, da mu ni mogoče vročiti sodbe. V nastali situaciji sicer ni pričakovati, da bi pobegli obsojenec sporočil spremembo naslova ali prebivališča, čeprav v tem primeru glede na podatke, razvidne iz zapisnikov o njegovem zaslišanju, ni bil opozorjen na to dolžnost in na posledice, če tega ne bo storil (4. odstavek 193. člena in 1. odstavek 227. člena ZKP). Obsojenec je pri zaslišanju dal podatke o svojem prebivališču. Zato bi sodišče moralo opraviti vročitev drugostopenjske sodbe na naslov njegovega bivališča ter po potrebi opraviti preko policije poizvedbe o tem, kje se nahaja. Šele če takšno postopanje ne bi bilo uspešno, bi nastal položaj, sličen položaju, ki ga predpisuje 4. odstavek 120. člena ZKP in ki bi dovoljeval nabitje sodbe na sodno desko. Glede na obrazloženo in ker na podlagi spisovnih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj je bila sodba sodišča druge stopnje obsojencu vročena, je vrhovno sodišče v dvomu postopalo v korist obsojenca in odločilo, da njegovo zahtevo meritorno obravnava.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je s pravnomočno sodbo bil kršen 3. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 29. člen Ustave Republike Slovenije, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sklicuje se na zavrnjeni dokaz z zaslišanjem priče A.M. Po stališču vložnika zahteve je sodišče kršilo tudi določbo 8. člena ZKP, ker je obsojenec bil na glavni obravnavi prikrajšan za pravico uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek.

V postopku, ki je tekel pred sodišči prve in druge stopnje, obsojenec in zagovornik nista predlagala zaslišanje priče A.M. Zato sodišče v tem pogledu ni moglo sprejeti nobene odločitve in tudi ne kršiti obsojenčeve pravice obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec zoper obravnavano pravnomočno sodbo dne 6.9.2005 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri se je skliceval na nov dokaz, izjavo priče A.M. Zahtevo za obnovo je sodišče s pravnomočnim sklepom zavrglo (sklep senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 25.10.2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 14.12.2005).

Očitek, da je bila kršena določba 8. člena ZKP, je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17.8.2000 sledi, da je obsojencu s postavitvijo tolmača za hrvaški jezik bila zagotovljena pravica na glavni obravnavi uporabljati svoj (materni) jezik, pri čemer je bilo zagotovljeno ustno prevajanje celotnega poteka glavne obravnave. Zato kršitev, na katero se zgolj posplošeno sklicuje vložnik zahteve, ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Po podatkih ZPKZ D. obsojenec prestaja zaporno kazen. Ker so tudi sicer njegove premoženjske razmere slabe, ga je vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).