Jedro

Tožba zaradi molka organa, ki jo je tožeča stranka vložila zoper prvo toženo stranko je preurajnjena. Glede te tožbe ni izpolnjena niti procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka prvostopenjskega organa. Tožba zaradi molka organa za pridobitev koncesije, ki jo tožeča stranka zahteva od drugotožene stranke pa je preuranjena tudi iz razloga, ker mora tožeča stranka v skladu z določbami ZV-1 za rabo spornih vodnih površin najprej pridobiti vodno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za okolje in prostor, šele potem Vlada Republike Slovenije odloča o podelitvi koncesije brez javnega razpisa v skladu z določbami ZV-1. Tožba zaradi molka organa vložena zoper drugo toženo stranko je utemeljena. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek, upoštevajoč določbo 199. člena ZV-1. Drugo tožena stranka o vlogi tožeče stranke, v kateri je slednja zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja po določbi 199. člena ZV-1, ni odločila, niti ni odločila o vlogi po tem, ko je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe v naslednjih sedmih dneh na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada Republike Slovenije, se zavrže. Tožbi zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor, se ugodi in se temu ministrstvu naloži, da v roku 90 dni odloči o vlogi tožnika z dne 18. 5. 2004 za izdajo vodnega dovoljenja.

Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 11. 5. 2011 vložila tožbo zaradi molka Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za okolje in prostor, ki nista odločila o njeni vlogi z dne 18. 5. 2004 za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije za rabo vode A. in B. S tem je želela na temelju 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) legalizirati svojo vodno pravico, ki jo je pridobila na podlagi dejanske rabe vode. Kljub temu, da je tožeča stranka vložila popolno vlogo že meseca maja 2004 in kljub temu, da je dne 11. 2. 2005 vložila urgenco, ki je bila dne 22. 2. 2005 odstopljena v pristojno reševanje na Agencijo Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) in dne 31. 1. 2011 še zahtevo za izdajo odločbe po določbi 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožena stranka o vlogi tožeče stranke še zmeraj ni meritorno odločila. Z dopisom z dne 9. 2. 2011 št. 014-04-11/2005 je zgolj odgovorila, da še ne razpolaga s strokovnim mnenjem Inštituta za vode, ki je predpogoj za pripravo vladnega gradiva za podelitev koncesije. Tako je tožeča stranka bila primorana vložiti tožbo zaradi molka organa. Mnenja je, da na strani tožene stranke ne more obstajati noben opravičljiv razlog, ki bi opravičeval dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki že sedem let ne izda koncesije oziroma vodnega dovoljenja. Sodišču predlaga, da v skladu z 69. členom ZUS-1 ob upoštevanju 125. in 136. člena ZV-1, ugodi tožbenemu zahtevku, in sicer da prvo tožena stranka brez javnega razpisa tožeči stranki podeli koncesijo za rabo vode A. in B., stoječih na nepremičninah s parc. št. 142/1 in 141/1, obe k.o. ..., s parc. št. 489/2 k.o. ... ter s parc. št. 378 k.o. ..., za gojenje sladkovodnih organizmov v stoječih vodah s površino vode večjo od 0,5 m2, vse v roku 30 dni, da drugo tožena stranka tožeči stranki izda vodno dovoljenje za rabo zgoraj navedenih vodnih površin v roku 30 dni, in da naloži plačilo stroškov toženi stranki.

2. V obširnem odgovoru na tožbo drugo tožena stranka, potem ko pojasnjuje postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za podelitev vodne pravice v skladu z ZV-1, poudarja, da nikakor namerno ne zavlačuje z izdajo vodne pravice, temveč varuje naravne vrednote ter zasleduje cilje upravljanja z vodami. Gre za kompleksne postopke. Meni, da je temeljita izvedba vseh postopkov nujna, četudi to terja svoj čas. Pojasnjuje še, da so morda določeni postopki trajali dlje od predvidenega, vendar pa nikakor ne neopravičeno in nikakor ne z namenom škodovati tožeči stranki. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne z vsemi stroškovnimi posledicami.

K 1. točki izreka:

3. Tožba zaradi molka organa, ki jo je tožeča stranka vložila zoper prvo toženo stranko je preurajnjena. Glede te tožbe ni izpolnjena niti procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka prvostopnega organa (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj tožeča stranka pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa od prvo tožene stranke ni zahtevala odločitve o koncesiji v sedmih dneh od prejetja zahteve (drugi odstavek 28. člena ZUS-1). Tako ni mogoče govoriti o molku organa po določbi 28. člena ZUS-1, zato je tožba že iz tega razloga preuranjena. Tožba zaradi molka organa za pridobitev koncesije, ki jo tožeča stranka zahteva od drugotožene stranke pa je preuranjena tudi iz razloga, ker mora tožeča stranka v skladu z določbami ZV-1 za rabo spornih vodnih površin najprej pridobiti vodno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za okolje in prostor, šele potem Vlada Republike Slovenije odloča o podelitvi koncesije brez javnega razpisa v skladu z določbami ZV-1. Sodišče je zato tožbo zaradi molka organa zoper prvo toženo stranko zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

4. Tožba zaradi molka organa vložena zoper drugo toženo stranko je utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Na podlagi tretjega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, je tožba zaradi molka organa dovoljena, če organ prve stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem s posebnim predpisom določenim rokom ne izda odločbe zoper katero ni pritožbe in če jo ne izda tudi na zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh. Poleg tega tudi v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

6. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek, upoštevajoč določbo 199. člena ZV-1, ki v prvem odstavku določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine, pa je za takšno rabo predpisana pridobitev vodnega dovoljenja ali koncesije, in teh aktov nima, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 199. člena ZV-1 izda vodno dovoljenje Ministrstvo za okolje in prostor.

7. Iz podatkov v upravnih in sodnih spisih je razvidno, da drugo tožena stranka o vlogi tožeče stranke z dne 18. 5. 2004, v kateri je zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja po določbi 199. člena ZV-1, ni odločila, niti ni odločila o vlogi po tem, ko je tožeča stranka dne 31. 1. 2011 vložila zahtevo za izdajo odločbe v naslednjih sedmih dneh na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUS-1. 8. Ker pristojni organ o zahtevi tožeče stranke ni odločil v zakonsko predpisanem roku, tega pa ni storil niti na njeno ponovno zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in Ministrstvu za okolje in prostor naložilo izdajo upravnega akta v 90 dneh od prejetja sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče upoštevalo dejstvo, da sicer lahko gre za dolgotrajne postopke, ki zahtevajo pridobitev mnenj različnih inštitucij, vendar pa sodišče meni (upoštevajoč, da postopki že tečejo), da bo v postavljenem roku lahko odločeno o vlogi tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja.

K 3. točki izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik).