Jedro

Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da med imetnico stanovanjske pravice in toženci ni obstajala ekonomska skupnost ampak podstanovalsko razmerje. Proti stališču sodišč o naravi pravnega razmerja med imetnico stanovanjske pravice in toženci pa revizijsko sodišče nima pomislekov. Tožena stranka se ne more sklicevati na okoliščino, da v stanovanju prebiva 12 let. Odkar je bila proti njej vložena tožba, na stanovanju ni mogla pridobiti nobenih samostojnih pravic, ne glede na to, da je imetnica stanovanjske pravice postopoma opuščala uporabo stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencem, da izpraznijo trisobno stanovanje v III. nadstr. hiše v Ljubljani in praznega izroče tožeči stranki. Pritožbo tožencev proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da v postopku ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ker se ni ugotavljalo, kdaj je bivša imetnica stanovanjske pravice prenehala uporabljati stanovanje in kdaj so se vanj vselili toženci. Toženci so pravico do stanovanja pridobili samostojno z nezakonito vselitvijo, neodvisno od pravice bivše imetnice H., proti kateri je tožeča stranka v pravdi uspela. Nepravilno je stališče, da je imetnici prenehala stanovanjska pravica šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, ne pa že z dejansko izselitvijo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožeča stranka je zahtevala izselitev tožencev s tožbo z dne 7.9.1984. Toženci so se v postopku sklicevali na to, da so se vselili v stanovanje s soglasjem imetnice stanovanjske pravice M.H. in da živijo skupaj z njo v ekonomski skupnosti. Ker je tožeča stranka medtem vložila tožbo proti M.H. na izselitev zaradi neuporabe stanovanja, je bil postopek po tožbi proti tožencem v soglasju s strankama prekinjen do pravnomočne rešitve zadeve. S pravnomočno sodbo z dne 12.2.1992 je bila M.H. naložena izpraznitev stanovanja. Glede na vse navedene okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljali, v kakšnem razmerju so bili toženci z imetnico stanovanjske pravice M.H. pred vložitvijo tožbe proti njim. Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da med imetnico stanovanjske pravice in toženci ni obstajala ekonomska skupnost ampak podstanovalsko razmerje. Dejanskih ugotovitev tožena stranka z revizijo ne more uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Proti stališču sodišč o naravi pravnega razmerja med imetnico stanovanjske pravice in toženci pa revizijsko sodišče nima pomislekov. Tožena stranka se ne more sklicevati na okoliščino, da v stanovanju prebiva 12 let. Odkar je bila proti njej vložena tožba, na stanovanju ni mogla pridobiti nobenih samostojnih pravic, ne glede na to, da je imetnica stanovanjske pravice postopoma opuščala uporabo stanovanja, kot izhaja iz izpovedb toženke A.M. na l.št. 27. Razmerje med lastnikom stanovanja in M.H. je bilo dokončno urejeno s pravnomočno sodbo na izpraznitev stanovanja. Tožena stranka, ki je v teku postopka dokazovala, da M.H. skupaj z njimi uporablja stanovanje, pa ne more sedaj s sklicevanjem na 58. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) uveljavljati samostojnih pravic na podlagi nezakonite vselitve po 50. čl. istega zakona. Sodišči sta pravilno naložili toženi stranki izpraznitev stanovanja, saj za nadaljnjo uporabo nima veljavnega pravnega naslova po Zakonu o stanovanjskih razmerjih, po katerem je treba odločati v tej pravdni zadevi glede na 158. čl. Stanovanjskega zakona.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).