25. 5. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 25. maja 2006

odločilo:

1.Odločba Višjega sodišča v Celju št. PRps 7723/2004 z dne 18. 2. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Velenje št. P-616/03 z dne 12. 8. 2004 se razveljavita.

2.Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-616/03 Okrajnega sodišča v Velenju zoper obdolženo A. A. se ustavi.

3.Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.

4.Upravna enota Velenje vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 9954, izdanega dne 27. 8. 1992 pri Upravni enoti Velenje, v evidenco vozniških dovoljenj.

Obrazložitev

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve več cestnoprometnih prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta ji bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter dve kazenski točki, prav tako ji je bilo naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23. in 28. člena Ustave, bistvene kršitve postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Kršitve 22., 23. in 28. člena Ustave naj bi bile podane, ker naj bi bila drugostopenjska odločba odpravljena pritožnici po preteku absolutnega zastaralnega roka. V zvezi s to zatrjevano kršitvijo se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03, po kateri mora državni organ v postopku o prekršku odločbo znotraj absolutnega zastaralnega roka vsaj odpraviti na naslov obdolženca. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-548/05 z dne 30. 3. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Celju ter Okrajnemu sodišču v Velenju, ki nanjo nista odgovorili.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Velenju št. PRs-616/03. Iz spisa je razvidno, da je pritožnica storila prekrške dne 5. 3. 2003. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 12. 8. 2004. O pritožbi je Višje sodišče odločilo na seji dne 18. 2. 2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnico je nastopilo dne 5. 3. 2005. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba odpravljena na pritožničin naslov šele dne 6. 4. 2005, kar pomeni en mesec po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku.

5.Gre za primer, o kakršnem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po absolutnem zastaranju oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Glede na navedeno je bila pritožnici z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

7.Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnico ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožničini pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).

8.Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožničini pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožnici nastale na podlagi izpodbijanih[1] odločb, tako da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba

Po šestem odstavku 29. a člena ZP namreč velja, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno.