Jedro

Tožencu ni mogoče naložiti plačila škode, ki je posledica kazenske sodbe in ki jo tožnik utemeljuje s tem, da je bil v kazenski postopek pahnjen zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženec plača 1.440.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.06.2003 dalje do plačila. Presodilo je, da iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar je imelo za posledico izdajo zavrnilne sodbe po 3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Opozarja, da je poleg listinskih dokazov, ki jih je sodišče v postopku vpogledalo, predlagal tudi izvedbo drugih dokazov (svoje zaslišanje itd.). Šele na podlagi izvedbe vseh dokazov bi lahko sodišče ugotovilo, ali so tožnikove navedbe točne ali ne, oziroma ali je toženec tožniku odškodninsko odgovoren. Teh dokazov sodišče ni izvedlo zato, ker je zmotno štelo, da naj bi tožeča stranka prišla v nekakšno zamudo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna. Tožnik nima sredstev za izpodbijanje sodbe, ki je bila proti njemu izrečena v R.I. Izpodbijal jo bo lahko šele, ko bo toženec v S. obsojen. Tožba ne temelji na italijanski kazenski sodbi, temveč na kaznivem dejanju, ki ga je toženec storil v škodo tožnika. Toženčevo kaznivo dejanje je v direktni vzročni povezavi s tistim dejanjem, za katerega je bil tožnik obsojen v T. Toženec je namreč v tožnikovo vozilo podtaknil bombo in ga nato na mejnem prehodu ovadil. Zato je bil tožnik v T. obsojen. Toženec je torej s svojim ravnanjem tožniku povzročil škodo. Sodišče bi po mnenju pritožnika moralo za pravilno odločitev v tej zadevi počakati do zaključka kazenskega postopka, ki teče zoper toženca pod opr. št. K ali pa samo izvesti vse tiste dokaze, ki so bili v kazenskem postopku predlagani.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po 3. odst. 318. čl. ZPP so jasni. Presodilo je, da iz dejstev, s katerimi je tožnik v tožbi utemeljeval svoj zahtevek napram tožencu, ne izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Ne gre torej za to, da naj bi sodišče izvedlo le nekatere od predlaganih dokazov in na njihovi podlagi nepopolno ali zmotno ugotovilo dejansko stanje. Le dodatno je v obrazložitvi sodbe še navedlo, da iz kazenskega spisa v zvezi s kaznivim dejanjem krive ovadbe, ki naj bi jo toženec podal proti tožniku, izhaja, da je bila zoper toženca obtožba zavrnjena, ker kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja (zato tudi ni razumljiva pritožbena trditev, naj sodišče počaka do zaključka kazenskega postopka).

S presojo sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi tožba nesklepčna, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je namreč trdil, da mu je škoda nastala kot posledica kazenskega postopka, v katerem naj bi se sicer znašel zaradi toženčeve krive ovadbe, da pa je bil sam v kazenskem postopku tudi obsojen. Tudi toženčevo morebitno priznanje v tej pravdi, da je šlo za z njegove strani krivo ovadbo, ne more spremeniti dejstva, da je tožniku nastala škoda kot posledica pravnomočne obsodbe v kazenskem postopku. Dokler ta sodba obstaja, je sodišče nanjo vezano in zato tožencu ni mogoče naložiti plačila škode, ki je posledica kazenske sodbe in ki jo tožnik utemeljuje s tem, da je bil v kazenski postopek pahnjen zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).