Jedro

V carinski deklaraciji se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot carinski deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek (torej je bil postopek začet na njegovo zahtevo) in tega ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ, ki je veljal v času vložitve deklaracije.

Izrek odločbe mora biti kratek in določen (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe je tako določen carinski dolžnik, višina obveznosti ter rok plačila. Odločba pa je tudi ustrezno obrazložena. Vsebuje navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, relevantne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa, razvidno iz izreka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 4. 10. 2006 je prvostopni organ tožniku kot solidarnemu dolžniku skupaj z družbo A. d.o.o. naknadno odmeril plačilo carine za 100 kosov izpušnih cevi v vrednosti 1.681,06 EUR, uvrščenih v carinsko tarifo 4009 3100 Kombinirane nomenklature ocarinjene po carinski deklaraciji za sprostitev v prost promet št. K4-32887 Izpostave Ljubljana ŽP z dne 16.9.2002, in sicer 12% carine v znesku 45.888,00 SIT in 20% DDV v višini 9.177,00 SIT, skupaj v višini 55.054,00 SIT. Tožnik je kot deklarant za račun prejemnika blaga družbo A. d.o.o. vložil pri Izpostavi Ljubljana ŽP navedeno carinsko deklaracijo. Na podlagi 7. člena Uredbe 5505 o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije v delu, ki se nanaša na trgovino in začasni uporabi zapisnika trgovinskega pogajanja med komisijo in RS o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (22. 5. 2000, v nadaljevanju Uredba 5505, Uradni list RS, št. 111/01), je pri uveljavljanju preferencialne carinske obravnave pri uvozu blaga po 3., 4. in 5. členu navedene uredbe, kamor spada tudi predmetno blago, potrebno carinskemu organu poleg ostalega predložiti dokazilo o poreklu blaga, ki je izdano ali izdelano v državi izvoza v skladu s preferencialnimi pravili o poreklu blaga, določenimi v Odloku 5506. V nadaljevanju carinski organ navaja vsebino 16. in 21. člena Odloka 5506. V postopku naknadnega preverjanja pri družbi A. d.o.o. sta lahko sodelovala oba solidarno odgovorna carinska dolžnika, vendar na zapisnik z dne 23. 6. 2006 nista podala pripomb. Carinski organ je prejel obvestilo nizozemskih carinskih organov glede izdelkov, za katere so bile podane neupravičene izjave o preferencialnem poreklu blaga po računih, navedenih na strani 3 izpodbijane odločbe za gumijaste cevi različnega premera, ki se uporabljajo kot izpušne cevi za motorne čolne in jadrnice. Glede na navedeno je potrebno za sporno blago uporabiti konvencionalno 12,00% carinsko stopnjo v skladu z Uredbo o kombinirani nomenklaturi s carinsko stopnjo za leto 2002 (Uradni list RS, št. 98/01). V nadaljevanju carinski organ navaja vsebino določbe 5., 78, 146. in 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95,28/95, 32/95 in 40/99, v nadaljevanju CZ). Navaja tudi vsebino določbe 22. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00, 30/01 in 103/01, v nadaljevanju ZDDV), po katerem je davčna osnova pri uvozu blaga vrednost blaga, določena s carinskimi predpisi. Davčni organ je izvedel naknadni obračun premalo plačanega carinskega dolga po navedeni carinski deklaraciji, saj predmetno blago ni bilo upravičeno do preferencialne carinske obravnave in je tako obračunal carino po konvencionalni carinski stopnji. Obračun je razviden iz strani 5 izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ je z odločbo št. DT-498-1-499/2006-2 z dne 30. 5. 2005 pritožbo zavrnil. V danem primeru ne gre za spor o uvrstitvi blaga marveč za poreklo blaga. Tožnik je predmetni carinski deklaraciji priložil dva računa, od katerih je bil eden le delno upravičen. Uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojne listine predstavlja ravnanje, zajeto v točki (a) 1. odstavka 154. člena CZ in pomeni, da je dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ. Obveznost deklaranta izhajajo iz 47.a člena CZ na podlagi katerega ta odgovarja za točnost podatkov. Po presoji drugostopnega organa je na podlagi 154. člena CZ glede na ugotovljeno dejansko stanje podana podlaga za naknadni obračun carinskega dolga. Tožnik se je z vpisom v polje 14 kot posredni zastopnik sam opredelil kot carinski deklarant in s tem v skladu z 143. členom CZ prevzel vlogo carinskega dolžnika. Neupravičen je ugovor tožnika, da bi moral carinski organ uporabiti Carinski zakonik Skupnosti, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil uporabljen CZ, kar je v skladu z določbo 105. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04), ki določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Izrek odločbe je skladen z določbo 213. člena ZUP, ugotovitev dejanskega stanja pa ni stvar izreka, to je v skladu z določbo 214. člena ZUP navedeno v obrazložitvi odločbe.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo navaja, da prereka vse tožbene ugovore, vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v tožbi ugovarja kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP (kršitev pravice do argumentirane odločbe) in meni, da odločbe ne more preizkusiti, ker carinski urad ni ugotavljal dejanskega stanja in ni izoblikoval ustreznega izreka odločbe. Ugovarja tudi, da je carinska deklaracija dokončen akt in navaja sodbe sodišča, razvidne na 2. strani tožbe. Tožnik navaja vsebino določbe 62. člena CZ o naknadnem preverjanju carinskih deklaracij. Carinski organ pa ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, navaja vsebino referata prof. dr. Toneta Jerovška z naslovom Pomen pravnih načel v upravnem postopku iz junija 1998. Na podlagi navedenega ugovarja, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Carinski urad ni izvedel ustne javne obravnave, čeprav je obvezna. Na strani 6 do 8 tožbe navaja Schumanovo formulo glede razlage 62. člena CZ v zvezi z določbo 154. člena CZ. Po mnenju tožnika je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, in sicer 4. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in 2. točke 3. odstavka 25. člena ZUP, saj carinski organ ni preverjal, ali je carinska deklaracija popolna, ni preverjal podatkov na njej, ni ugotovil, kateri subjekt je izpolnil rubriko 14 ECL. Carinski organ je pri utemeljitvi pooblastila uradne osebe, ki je podpisala odločbo, uporabil podzakonski akt, in sicer Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizacijo delovnih mest. Ugovarja naknadnemu obračunu carinskega dolga na podlagi 154. člena CZ. Carinski organ ni ugotavljal očitne malomarnosti, saj je odgovornost carinskega dolžnika odvisna od subjektivne odgovornosti. V nadaljevanju tožnik opisuje subjektivne strani dejanskega stanja na strani 14 do 16 tožbe. Ugovarja legitimacijo, saj tožnika ni zastopal zakoniti zastopnik. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo z dne 4. 10. 2006 spremeni tako, da postopek ustavi in odloči tudi o priglašenih stroških postopka.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zato sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v danem primeru deklarant in je vložil carinsko deklaracijo št. K4-32887 Izpostave Ljubljana ŽP z dne 16.9.2002. V postopku je bilo ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena, zato je bil odmerjen znesek doplačila carinskega dolga za predmetno blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji. Sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopne odločbe.

Neutemeljen ugovor tožnika v zvezi z izrekom izpodbijane odločbe. Izrek odločbe mora biti kratek in določen (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe pa je določen carinski dolžnik, višina obveznosti ter rok plačila. V skladu z navedenim, je tudi po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe dovolj določno naveden. Izpodbijana odločba je sestavljena v skladu z določbo 214. člena ZUP in ustrezno obrazložena. Navedena odločba vsebuje tako dejansko stanje, kot pravno podlago za odločitev. Vsebuje navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, relevantne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa, razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

Ugovor legitimacije tožnika je neutemeljen, saj je bilo v Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 in spr.) določeno, da se v polje 14 carinske deklaracije vpiše ime deklaranta blaga, kar pa je bil v zadevnem primeru tožnik. V navedeni carinski deklaraciji se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot carinski deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek (torej je bil postopek začet na njegovo zahtevo) in tega dejstva ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ, ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. S tem vpisom se je tožnik opredelil kot deklarant v skladu z 11. točko 3. člena takrat veljavnega CZ. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu CZ deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, ta ni potreboval pooblastila za indirektno zastopanje. Tožnik glede na to, kako se je deklariral v zadevni deklaraciji, z ničemer ne izkazuje, da bi nastopal v imenu druge osebe – prejemnika blaga – kot direktni zastopnik, temveč kot njen indirektni zastopnik, za račun katere je vložil obravnavano deklaracijo.

Ugovori tožnika glede ugotovitvenega postopka oziroma pooblastili za njegovo izvajanje so neutemeljeni, kar je tožniku pravilno in argumentirano pojasnil drugostopni organ in se z njegovimi navedbami sodišče tudi strinja.

Ugovor tožnika glede kršitve določbe 22. in 25. člena Ustave RS je neizkazan in pravno neutemeljen. Ostale tožbene navedbe sodišče zavrača kot pavšalne in neobrazložene. Po presoji sodišča v danem primeru tako niso bila kršena temeljna načela, ki jih določa ZUP, prav tako pa tudi niso bile kršene pravice, ki jih določa Ustava RS. Pravilnosti samega izračuna carinskega dolga pa tožnik ne izpodbija.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo, vendar po presoji sodišča tožnik ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Ker so vsa pravno pomembna dejstva razvidna že iz upravnih spisov in iz odločbe tožene stranke, sodišče predlogu ni sledilo, saj tožnik ni predlagal novih dejstev in dokazov, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev v tej zadevi, ko gre za pravno presojo v upravnemu postopku ugotovljenih dejstev, v okviru tožbenih ugovorov. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, določeni v 65. členu ZUS-1, niso podani.

Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.