Jedro

Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 9.988,14 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Bistvene okoliščine primera

1. Pravdni stranki sta 13. 7. 2009 sklenili Pogodbo o sofinanciranju projekta izgradnje ... (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju). Projekt se je delno financiral iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (85 odstotkov) in delno iz sredstev iz proračuna RS (15 odstotkov). Tožeča stranka je postopek oddaje javnega naročila ves čas nadzirala in k posameznim fazam postopka podala tudi svoje soglasje.

2. Po zaključku projekta je Evropska Komisija (v nadaljevanju Komisija) izvedla revizijo postopka javnega naročanja za izbiro izvajalca. Po ugotovitvi nepravilnosti¹ je tožeči stranki naložila plačilo finančnega popravka v višini 1.725.583,00 EUR (10 odstotkov vrednosti sofinanciranja). Tožeča stranka s tožbo zoper toženo stranko uveljavlja vračilo neupravičeno izplačanih sredstev sofinanciranja - finančni popravek v višini 2.030.097,64 EUR,² zaradi nepravilnosti, ki se nanašajo na postavljeno merilo pri javnem naročanju.

Dosedanji potek postopka

3. Vrhovno sodišče RS je v tem postopku odločalo že dvakrat.³ V drugo (III Ips 10/2020 z dne 13. 10. 2020) je presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Ker so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostale trditve o višini škode neizčrpane, je zadevo v tem obsegu vrnilo v sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini finančnega popravka upoštevalo, da je bila nepravilnost resna in da ni mogoče izključiti posrednega vpliva na proračun Evropske Unije (v nadaljevanju Unija). Toženi stranki je naložilo plačilo v višini 1.725.583,00 EUR s pripadki. V presežku (za 304.514,64 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožeča stranka v proračun Unije vrnila "le" 1.725.583,00 EUR in je zato bila tožena stranka neupravičeno obogatena le za ta znesek.

5. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pritožbe tožeče stranke spremenilo tako, da je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 304.514,64 EUR s pripadki. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo. Pojasnilo je, da je za zadevno nepravilnost v 9. točki Smernic COCOF⁴ (v nadaljevanju Smernice) predviden pavšalni finančni popravek v višini 25 odstotkov vrednosti sofinanciranja, ki pa se lahko zviša na 100 odstotkov ali zniža na 10 odstotkov oziroma 5 odstotkov sofinanciranja, glede na naravo in resnost nepravilnosti, finančni vpliv ter načelo sorazmernosti. Zaključilo je, da je Komisija pri določitvi finančnega popravka v višini 10 odstotkov upoštevala merila, povezana z naravo in resnostjo nepravilnosti, finančno izgubo ter načelo sorazmernosti ter da je tožeča stranka s sklicevanjem na poročilo in finančni popravek določen s strani Komisije zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine. Pojasnilo je še, da tožena stranka ni konkretizirano zatrjevala, zakaj bi morala tožeča stranka upoštevati finančni popravek v višini 5 odstotkov in ne 10 odstotkov. Zato je zaključilo, da je finančni popravek v višini 10 odstotkov vrednosti sofinanciranja primeren.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6. S sklepom III DoR 97/2023 z dne 14. 5. 2024 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja,<em> ali je skladna z načelom dvostopenjskega sojenja in ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS) presoja višjega sodišča, ki je samo, brez predhodne obravnave tega vprašanja na prvi stopnji sojenja, zaključilo, da višina finančnega popravka znaša 10 %.</em>

Povzetek revizijskih navedb tožene stranke

7. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ustavnih pravic.

8. Sodiščema nižje stopnje očita, da se nista opredelili do njenih nosilnih ugovorov, da škoda v tem primeru ni nastala in neprerekano znaša 0,00 EUR, zato bi moral biti finančni popravek odmerjen v skladu z naravo in resnostjo kršitve. Trdi, da sodišče druge stopnje ni opravilo presoje okoliščin konkretnega primera ob upoštevanju načela sorazmernosti, prav tako ni presojalo narave in resnosti ugotovljene nepravilnosti kot tudi ne njenega finančnega učinka, temveč se je le formalistično sklicevalno na Smernice. Trdi, da je bila ves čas izvajanja projekta prepričana, da ravna v skladu s predpisi Unije in nacionalnimi predpisi, saj je tožeča stranka njena ravnanja potrjevala in k njim dajala soglasja.

9. Nadalje trdi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev o višini finančnega popravka in niso nedopustne ali očitno neutemeljene. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da ni konkretno zatrjevala, zakaj je bolj primeren finančni popravek v višini 5 odstotkov kot finančni popravek v višini 10 odstotkov. Trdi, da je šele sodišče druge stopnje odločalo o njenem ugovoru, da izrečen finančni popravek ni skladen z načelom sorazmernosti, kar predstavlja kršitev pravice do dvostopenjskega sojenja in nedopusten poseg v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj se je o njenih argumentih izrekla le ena stopnja.

10. Očita tudi kršitev pravice do izjave, ker ni imela možnosti sodelovati v postopku, ki ga je Komisija vodila proti tožeči stranki.

Povzetek navedb odgovora tožeče stranke na revizijo

11. V odgovoru tožeča stranka navaja, da tožena stranka širi domet dovoljenega revizijskega vprašanja. Ne strinja se z očitki tožene stranke, da je sodišče druge stopnje spremenilo naziranja sodišča prve stopnje. Pojasni, da je sodišče druge stopnje le dodatno obrazložilo pravne podlage. Sodišče druge stopnje ni samo zaključilo, da je višina finančnega popravka 10 odstotkov, zato v pravico tožene stranke do pravnega sredstva ni bilo poseženo. Odločitev o temelju zahtevka, ni več predmet tega postopka.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

K razlogom procesne narave

13. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Dopuščeno vprašanje v obravnavanem primeru v bistvu naslavlja kršitev določila pete alineje 358. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje izven zakonskih pooblastil samo prvič odločalo o višini finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, kar naj bi predstavljalo poseg v ustavno pravico tožene stranke do pravnega sredstva (pravico do dvostopenjskega sojenja, 25. člen Ustave RS).

14. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava (nepravilna napolnitev pravnega standarda sorazmernosti višine pavšalnega finančnega popravka) in kršitve drugih procesnih pravic (kršitve pravice do izjave, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do vseh trditev in ugovorov tožene stranke in ker tožena stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, ki ga je zoper tožečo stranko vodila Komisija), presegajo okvir dopuščene revizije. Vrhovno sodišče teh trditev ni upoštevalo.

O pravici do dvostopenjskega sojenja

15. Pravico do pravnega sredstva je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje.⁵ Bistveno je, da sodišče višje stopnje ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne, sklenjene pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje in pri katerih bi moralo v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikovati celoten abstraktni dejanski stan in opraviti subsumpcijo, sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. Pritožnik mora imeti možnost doseči višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Le na takšen način lahko učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.⁶

16. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva, če sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo potrdi iz drugih razlogov, če je to posledica drugačne materialnopravne presoje in ne spremembe dejanskega stanja.⁷ Prav tako dopolnitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne predstavlja nujno kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva.⁸

Presoja okoliščin konkretnega primera

17. Finančni popravek je zahtevek za vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Kako se določi višina finančnega popravka, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.

18. Če je možno ugotoviti, kakšen je bil neposredni učinek nepravilnosti, se kot višina finančnega popravka upošteva ta. Če to ni mogoče, kot je to primer v tem postopku, se višina finančnega popravka določi pavšalno ob upoštevanju načel, meril in okvirnih lestvic, ki jih je Komisija določila v Smernicah. Za najbolj pogoste nepravilnosti pri oddaji javnih naročil Smernice določajo priporočeno višino izrečenega pavšalnega finančnega popravka. Če je za ugotovljeno nepravilnost v Smernicah določena priporočena višina pavšalnega finančnega popravka, se uporabi slednja (razen če obstajajo utemeljene okoliščine, ki omogočajo uporaba drugačne višine pavšalnega finančnega popravka). Pri določitvi pavšalnega popravka se upoštevajo resnost nepravilnosti in načelo sorazmernosti, pri čemer se resnost nepravilnosti oceni z upoštevanjem naslednjih dejavnikov: raven konkurence, preglednost in enaka obravnava.

19. Vrhovno sodišče je z vmesno sodbo v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka že presodilo, da v javnem naročilu predvidena metoda točkovanja predstavlja resno kršitev veljavnih pravil Unije na področju javnih naročil, saj ne zagotavlja enake obravnave ponudnikov in lahko privede do kršitve načela gospodarnosti in dobrega finančnega poslovodenja (resna nepravilnost).⁹ Nadalje je pojasnilo, da čeprav neposredne finančne posledice za proračun EU v obravnavani zadevi niso nastale,¹⁰ glede na okoliščine obravnavne zadeve ni mogoče izključiti posrednega finančnega vpliva na proračun Unije,¹¹ kar v skladu z 98. členom Uredbe št. 1083/2006, sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišča EU) in Vrhovnega sodišča zadostuje za utemeljenost zahtevka za plačilo finančnega popravka.¹²

20. Iz navedenega izhaja, da je Vrhovno sodišče že v okviru odločanja o temelju zahtevka ugotovilo (ne)obstoj več okoliščin, ki so ob upoštevanju Smernic pravno odločilne tudi za določitev višine pavšalnega finančnega popravka (resnost nepravilnosti in druge okoliščine, ki so lahko upoštevne pri napolnitvi pravnega standarda sorazmernosti). Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam Vrhovnega sodišča, da je bila nepravilnost resna in da je obstajala možnost posrednega vpliva na sredstva proračuna Unije.¹⁴ Presodilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti toliko, kolikor je slednja vrnila v proračun Unije.

21. Sodišče druge stopnje lahko na že ugotovljene pravno odločilne okoliščine samo uporabi drugo materialno pravo in po potrebi spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo potrdi iz drugih razlogov (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Nepravilna metoda točkovanja predstavlja nepravilnost, opredeljeno v 9. točki Smernic (nezakonita merila za izbora in/ali oddajo naročila določena v postopku javnega naročanja).¹⁵ Za to nepravilnost je predviden pavšalni popravek v višini 25 odstotkov, ki se upoštevajoč naravo in resnost kršitve v skladu z načelom sorazmernosti lahko zviša na 100 odstotkov ali zniža na 10 odstotkov ali 5 odstotkov. Znižanje na 10 odstotkov ali 5 odstotkov je utemeljeno v primerih, ko gre za zmerno resne ali manj resne posamezne ali sistemske nepravilnosti ali ko to terja načelo sorazmernosti.

23. Napolnitev pravnega standarda sorazmernosti višine finančnega popravka pomeni uporabo materialnega prava.¹⁶ Pravni standard sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej napolni ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin, ki so jih pravdne stranke zatrjevale (in dokazale). Pri presoji sorazmernosti višine pavšalnega finančnega popravka se upoštevajo: narava in resnost nepravilnosti, potencialni vpliv na sredstva EU ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev.

24. V skladu z 9. točko Smernic tako že ugotovitvi, da je nepravilnost resna in da je možen vsaj posredni vpliv na proračun Unije, zadostujeta za določitev pavšalnega finančnega popravka v višini 25 odstotkov sredstev. Kot že pojasnjeno, se lahko v Smernicah predviden pavšalni finančni popravek ob upoštevanju narave in resnosti nepravilnosti v skladu z načelom sorazmernosti zniža iz 25 odstotkov na 10 ali 5 odstotkov. V tem primeru je tožeča stranka zahtevala pavšalni finančni popravek v višini 10 odstotkov, torej manj, kot je predvidena višina pavšalnega popravka za nepravilno metodo točkovanja v Smernicah.¹⁷

25.Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki utemeljujejo znižanje višine v Smernicah priporočenega pavšalnega finančnega popravka, je v skladu z določilom 212. člena ZPP na toženi stranki. Tožena stranka je namreč tista, ki mora zatrjevati in dokazati pravno odločilne okoliščine, na podlagi katerih bi bil utemeljen zaključek, da v Smernicah predvidena višina pavšalnega finančnega popravka ali zahtevana višina pavšalnega finančnega popravka v nižjem odstotku, kot je predviden v Smernicah za konkretno nepravilnost, upoštevajoč okoliščine primera, ni v skladu z načelom sorazmernosti.

26.Vrhovno sodišče je v okviru odločanja o temelju zahtevka že presodilo, da je nepravilnost resna in da ni mogoče izključiti posrednega vpliva na sredstva Unije. Ponovno opredeljevanje sodišča prve in druge stopnje do ugovorov tožene stranke, povezanih s temi okoliščinami v okviru odločanja o višini finančnega popravka, ni potrebno. Glede na navedeno tako ne držijo očitki tožene stranke, da je sodišče druge stopnje samo prvič ugotavljajo pravno odločilne okoliščine za določitev višine finančnega popravka.

27.Ob ugotovljeni resnosti nepravilnosti in obstoju možnosti posrednega finančnega vpliva na sredstva Unije je že Komisija ob upoštevanju načela sorazmernosti znižala višino pavšalnega finančnega popravka na 10 odstotkov. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je to znižanje, upoštevajoč okoliščine, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali in jih je že ugotovilo Vrhovno sodišče, primerno ter da tožena stranka svojega trditvenega bremena o drugih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev o znižanju zahtevanega pavšalnega finančnega popravka iz 10 na 5 odstotkov, ni zmogla. Presoja, ali je stranka zmogla svoje trditveno breme, pomeni uporabo materialnega prava.

28.Sodišče druge stopnje je glede na navedeno napolnilo pravni standard sorazmernosti višine finančnega popravka s pravno odločilnimi okoliščinami, ki so bile že ugotovljene v okviru odločanja o temelju zahtevka.

29.Iz navedenega tako izhaja, da sodišče druge stopnje pri odločanju o višini pavšalnega finančnega popravka ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Sodišče druge stopnje ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, saj so bile vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje je te okoliščine le umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka.

Odločitev o reviziji

30.Upoštevaje podane razloge je odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje, da je sodišča druge stopnje opravilo presojo višine finančnega popravka skladno z načelom dvostopenjskega sojenja in ustavno pravico revidenta do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

31.Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora nanjo. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu stroške tožeče stranke odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer 13.500 točk za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 31/7 OT) ter pavšalni znesek za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk, kar skupaj znaša 145 točk) ter 22 % DDV po 12. členu OT. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 9.988,14 EUR. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov posveta s stranko in stroškov končnega poročila stranki, saj so ta opravila že zajeta v okviru nagrade za odgovor na revizijo (tar. št. 43 OT).

32.Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške plačati v roku 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP).

Glasovanje

33.Senat je sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Komisija je v reviziji ugotovila, da je bilo pri javnem naročilu uporabljeno točkovanje, ki je vsem cenam, ponujenim pod predvideno ceno, dodelilo enako število točk, s čimer je bil popolnoma nevtraliziran učinek cene in posledično ni bilo mogoče oceniti "ekonomsko najugodnejše ponudbe," saj so vsi ponudniki, ki so ponudili ceno pod določenim zneskom, prejeli enako število točk, ne glede na to, ali so ponudili nižjo ali višjo ceno pod tem mejnim zneskom - resna nepravilnost.

Del zahtevka v višini 1.725.583,00 EUR se nanaša na sredstva, ki so bila izplačana iz proračuna EU, del zahtevka v višini 304.514,64 EUR pa na sredstva, ki so bila izplačana iz proračuna RS.

VSRS Sklep III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019 in VSRS Sodba in sklep III Ips 10/2020 z dne 13. 10. 2020.

Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da pravno podlago za določitev višine pavšalnega finančnega popravka predstavljajo Smernice za določanje finančnih popravkov, ki jih je treba narediti za odhodke, ki jih financira Unija v deljenem upravljanju zaradi nespoštovanja pravil javnega naročanja, ki jih je sprejela Komisija s sklepom o določitvi in potrditvi usmeritev za določanje finančnih popravkov, ki jih Komisija vključi v odhodke, ki jih financira Unija v okviru deljene uprave, zaradi nespoštovanja pravil o javnem naročanju z dne 19. 12. 2013 (v nadaljevanju Sklep Komisije), in s katerimi so bile posodobljene Smernice iz leta 2007 (dokument COCOF 07/0037/03 z dne 29. 11. 2007), na katere se v opombi št. 6 očitno pomotoma sklicuje sodišče druge stopnje. Med pravdnima strankama med postopkom ni bilo dvomov, da je treba uporabiti smernice, ki jih je sprejela Komisija v letu 2013, saj sta obe pravdni stranki kot podlago za določitev višine pavšalnega finančnega popravka navajali točko 9. Smernic (v smernicah iz leta 2007 je zadevna nepravilnost vsebovana v točki 6, pri čemer pa je vsebina točk v obeh smernicah enaka). Da je treba uporabiti Smernice sprejete leta 2013, jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 2. člena Sklepa Komisije.

Ustavno sodišče Sklep U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996, Odločba Up-353/02 z dne 20. 5. 2004, Odločba U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 in Odločba Up-455/13-15 z dne 25. 9. 2014.

Ustavno sodišče Sklep Up 13/92 z dne 15. 2. 1995, Odločba Up 46/99 z dne 18. 12. 2002 in Sklep Up 377/00 z dne 14. 7. 2003.

Ustavno sodišče Odločba Up-455/13-15 z dne 25. 9. 2014.

12. in 13. točka obrazložitve VSRS odločbe III Ips 10/2020 z dne 13. 10. 2020.

Tožena stranka v reviziji to ugotovitev Vrhovnega sodišča napačno povzema, ko navaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila škoda 0,00 EUR.

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da bi metoda točkovanja lahko imela posredni finančni vpliv zaradi svojega odvračilnega značaja, vpliva pa lahko tudi na ponudbene cene različnih ponudnikov, vključno z zmagovalnim. Čeprav bi bil v končni fazi popoln ponudnik le en, ni izključeno, da bi tudi ta ponudnik ponudil nižjo ceno, če bi računal na to, da bo na podlagi kriterija cene pridobil več točk. Cenovni razpon, v katerem niso bile dodeljene dodatne točke za ugodnejšo ceno, je bil zelo širok, in sicer med 21 in 33 milijoni EUR.

9. in 10. točka obrazložitve VSRS odločbe III Ips 10/2020 z dne 13. 10. 2020 in 44. točka Sodbe Sodišča EU C-406/14 z dne 14. 7. 2016.

14. in 15. točka obrazložitve VSRS odločbe III Ips 10/2020 z dne 13. 10. 2020.

To po naravi stvari izključuje ne izrek finančnega popravka v skladu z določilom Smernic, po katerih se finančni popravek ne izreče, če je nepravilnost le formalna in nima neposrednega ali posrednega vpliva na proračun Unije, za kar se v tem postopku zavzema tožena stranka.

Pravdni stranki sta ves čas postopka utemeljevali, zakaj je oziroma ni ustrezna določitev finančnega popravka v višini 10 odstotkov, ki izhaja iz nepravilnosti, opredeljene v 9. točki Smernic COCOF 2013.

VSRS Sodba II Ips 741/2006 z dne 12. 7. 2007.

Pavšalni finančni popravek v takšni višini (10 odstotkov) je od tožeče stranke zahtevala tudi Komisija, ki je v postopku zoper tožečo stranki zaključila, da je takšna višina pavšalnega popravka glede na okoliščin primera ob upoštevanju načela sorazmernosti primerna.