Jedro

Vračilo neupravičeno izplačane pokojnine ne predstavlja davka v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se v teh primerih za zastaranje ne uporabljajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, kot to napačno zatrjuje tožnik, ampak določila OZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-55516/2016-3 z dne 6. 7. 2016, odločila, da je tožnik na podlagi izvršilnega naslova, in sicer odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), št. 21 1046426 1 z dne 30. 5. 2006, ki je postala izvršljiva dne 2. 8. 2006, dolžan plačati neupravičeno izplačane denarne prejemke v znesku 2.555,55 EUR, zamudne obresti v znesku 652,05 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od dne 7. 7. 2016 dalje do vključno dneva plačila (točka 1 izreka). Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu določil, da se davčna izvršba zoper tožnika opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A d.d., ter da banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točka 2 izreka). Navedeni banki je odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega organa (točka 3 izreka). V nadaljnjih točkah je banki prepovedal izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 4 izreka) ter določil, da stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka) in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev predlog ZPIZ, ki ga je vložil na podlagi 146. člena ZDavP-2 zaradi izterjave denarne terjatve, izkazane s prej navedenim izvršilnim naslovom.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo, razen v delu, ko je v prvi alineji drugega odstavka 1. točke izreka izpodbijanega sklepa spremenilo navedbo datuma izvršljivosti izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi 3. 7. 2006 (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je izvršljiva odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva dne 3. 7. 2006. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po določbi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se zato dejstva, ki so v njem navedena, štejejo za dokazana. V kolikor bi tožnik temu nasprotoval, bi potrdilo o izvršljivosti lahko izpodbijal le pri predlagatelju izvršbe, ne pa v postopku davčne izvršbe. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. 3. Drugostopenjski organ je glede navedb tožnika, ki se nanašajo na ugovor zastaranja terjatve, navedel, da se zastaranje terjatev po izvršljivih in pravnomočnih odločbah ZPIZ presoja po določbah prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odločba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, je bila izdana 30. 5. 2006 in vročena 2. 6. 2006, pravnomočna pa je postala 20. 6. 2006. Ker je predlagatelj izvršbe 30. 5. 2016 vložil predlog za izterjavo predmetne terjatve pri prvostopenjskem organu, je bil ta vložen pred potekom desetletnega zastaralnega roka od pravnomočnosti odločitve, zato predmetna terjatev ni zastarala. Pravica do izterjave zamudnih obresti kot stranskih terjatev v skladu z določbo prvega odstavka 347. člena OZ zastara v roku treh let od dneva izvršljivosti izvršilnega naslova. Predlagatelj je predlog za izterjavo vložil 30. 5. 2016, vendar je pravilno obračunal zamudne obresti zgolj za obdobje treh let pred vložitvijo predloga za izterjavo in do dneva izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je ob pravilni uporabi določila 356. člena OZ predmetna terjatev zastarala 20. 6. 2016, ko je potekel desetletni zastaralni rok (pravnomočnost izvršilnega naslova je nastopila 20. 6. 2006). Tožnik pa opozarja, da je v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka v tem primeru že relativno zastarala, saj po tej določbi znaša relativni zastaralni rok 5 let. V času od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2011 ni bilo nobenega uradnega dejanja davčnega organa z namenom davčne izvršbe. Tako bi moral drugostopenjski organ pritožbi zoper izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 125. člena in drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 ugoditi že iz razloga nastopa relativnega zastaranja. Po stališču tožnika so tudi napačni razlogi drugostopenjskega organa glede tega, ali je prišlo do pretrganja desetletnega zastaralnega roka s tem, ko je predlagatelj izvršbe 30. 5. 2016 vložil predlog za izterjavo predmetne terjatve. Določilo drugega odstavka 143. člena ZDavP-2 namreč določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, to je 6. 7. 2016, ko je bil izdan predmetni sklep o davčni izvršbi. Drugi odstavek 126. člena ZDavP-2, ki se glede zastaranja pravice do izterjave davka in pretrganja zastaranja kot specialni predpis uporablja napram OZ, pa določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je dolžnik obveščen. Ker tožniku niso znana dejanja predlagatelja izvršbe, saj o njih ni obveščen, njegova dejanja ne morejo pretrgati teka zastaralnega roka. Tako je drugostopenjski organ napačno uporabil določila 365. člena OZ, ni pa uporabil določil 125. in 126. člena ZDavP-2. Prvo dejanje, o katerem je bil tožnik obveščen, je bil dne 6. 7. 2016 izdan izpodbijani sklep, pred tem, t. j. 20. 6. 2016, pa je potekel desetletni zastaralni rok, zato je pravica do izterjave davka takrat absolutno zastarala. S tem so zastarale tudi obresti, ker so slednje akcesorna terjatev. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v delu zavrnjene pritožbe s strani drugostopenjskega organa odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve tožnikovih stroškov postopka in tožnika oprosti plačila sodne takse.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, o čemer se je že izrekla upravnosodna praksa. Tožena stranka glede ugovora zastaranja navaja, da tečejo zastaralni roki v predmetni zadevi v skladu s sodno prakso po določbah OZ in ne po določbah ZDavP-2. Tožena stranka še ponavlja navedbe iz svoje odločbe glede začetka tega desetletnega zastaralnega roka in pretrganja zastaranja ter opozarja, da tožnik ne izpodbija dneva vročitve izvršilnega naslova, nastopa izvršljivosti in pravnomočnosti ter posredovanja predloga za izterjavo toženi stranki, zato dejansko stanje v tem delu med strankama ni sporno. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik se je v pripravljalni vlogi opredelil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih prereka, pri tem pa ponovno izpostavlja okoliščine, na katere je opozoril že v tožbi.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi odločba ZPIZ z dne 30. 5. 2006, ki je postala pravnomočna 20. 6. 2006 in, kot je razvidno iz klavzule (potrdila) izvršljivosti, ki jo je izdal ta organ, izvršljiva 3. 7. 2006, tožnik pa obveznosti po tej odločbi, to je vračila neupravičeno izplačane delne invalidske pokojnine, ni izpolnil, kar med strankama ni sporno. Prvostopenjski organ je tožniku še pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi poslal opomin pred izvršbo z dne 6. 6. 2016, v katerem je navedel, da je ZPIZ predlagal uvedbo postopka izterjave ter tožnika posebej pozval, da obveznost plača v roku 8 dni, s čimer se bo izognil izvršbi in z njo povezanimi stroški, ki jih mora prav tako poravnati tožnik.

10. Tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je terjatev predlagatelja izvršbe tako relativno kot absolutno zastarala, pri čemer je treba po stališču tožnika v konkretnem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP-2 in ne določila OZ, ki sta jih pri izdaji prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe uporabila davčna organa.

11. Sodišče je, glede na takšen tožbeni ugovor, ki se nanaša na sam sklep o dovolitvi izvršbe (ugovor zastaranja), štelo, da gre za ugovor, za katerega je dovoljeno sodno varstvo, zato predmetne tožbe ni zavrglo, ampak je presojalo njeno utemeljenost. 12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri presoji utemeljenosti tožnikovega ugovora zastaranja pravilno uporabila relevantna določila OZ. Vračilo neupravičeno izplačane pokojnine namreč ne predstavlja davka v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se v teh primerih za zastaranje ne uporabljajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, kot to napačno zatrjuje tožnik, ampak določila OZ. Ta v prvem odstavku 356. člena določa, da terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Začetek teka zastaranja določa prvi odstavek 336. člena OZ, v skladu s katerim začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Pretrganje zastaranja je urejeno v 365. členu OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

13. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila terjatev, ki je predmet obravnavane davčne izvršbe, ugotovljena z odločbo ZPIZ z dne 30. 5. 2006, ki je postala pravnomočna 20. 6. 2006, izvršljiva pa 3. 7. 2006, kot izhaja iz neprerekanega potrdila o izvršljivosti. Ta odločba je tako na ta dan postala izvršljiva, ker je takrat potekel v odločbi določen tridesetdnevni rok od prejema odločbe za vračilo neupravičeno izplačanega zneska (vročitev je bila opravljena 2. 6. 2006, kar izhaja iz vročilnice v spisu, temu dejstvu pa tožnik ne oporeka). Prav tako ni sporno, da je ZPIZ kot predlagatelj izvršbe pristojnemu davčnemu organu podal predlog za izterjavo predmetne neplačane tožnikove denarne obveznosti pred 6. 6. 2016, ko je FURS tožniku poslal opomin pred izvršbo, v katerem je navedel tudi to dejstvo. Iz navedenega časovnega poteka procesnih opravil, ki se nanašajo na vprašanje zastaranja predmetne obveznosti, tako izhaja sklep, da sta tako prvostopenjski kot pritožbeni organ pravilno presodila, da predmetna terjatev, za izterjavo katere je bil izdan izpodbijani sklep, ni zastarala.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

16. O predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse za tožbo je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 23/2017 z dne 17. 3. 2017.