Jedro

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da ne opravi glavne obravnave v primeru, ko jo stranke zahtevajo, je mogoče sodbo uspešno izpodbiti le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odst. 72. čl. ZUS). Če pa tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga nobenih dokazov o odločilnih dejstvih, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice S. z dne 24.11.1999, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za umik enotne carinske listine z dne 31.3.1999 carinske izpostave T.S. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo s carinsko deklaracijo z dne 31.3.1999, na katero se nanaša zahtevek tožeče stranke, uvoženo blago, ki je bilo začasno izvoženo na oplemenitenje. Z navedeno carinsko deklaracijo je bil torej zaključen postopek, predviden za začasni izvoz blaga na oplemenitenje. Še istega dne pa je bilo to blago izvoženo s carinsko deklaracijo. Odločitev tožene stranke temelji na 3. odstavku 51. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) in 137. členu Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba), ki določa izjeme za primere obravnavane v 3. odstavku 51. člena CZ. Ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka carinskega postopka za blago po carinski deklaraciji ni začela pomotoma, je utemeljena tudi v podatkih v upravnih spisih. Zmota in pomota sta dva različna pravna termina. Pomota je po pravnem terminološkem slovarju opredeljena kot 1. napaka: očitna, pisna, računska, tiskana; v imenih številkah; v prepisu; 2. izraža, da se dejanje zgodi brez določenega namena. Čeprav tožeča stranka uporablja termin pomota, iz njenih navedb izhaja, da je bila v zmoti, ki se nanaša na dejanske okoliščine in na nepoznavanje prava ali na presojo pravnega vprašanja. Ugotavljanje okoliščin, ki se nanašajo na zmoto, pa za uporabo 1. točke 1. odstavka 137. člena Uredbe ni potrebno. Zato so neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in s tem v zvezi tudi na kršitev pravil postopka. Glede na to, da je bilo za odločanje treba uporabiti 3. odstavek 51. člena CZ, je neutemeljena tudi tožbena trditev, da bi tožena stranka morala ugotavljati okoliščine, določene v 148. Členu CZ. Neutemeljen pa je tudi očitek, ki se nanaša na 147. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, saj je tožena stranka to določilo uporabila le pri utemeljevanju okoliščin, ki kažejo, da tožeča stranka ni pomotoma izbrala carinskega postopka. Sodišče prve stopnje je odločalo brez glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno, tožena stranka (pravilno tožeča stranka) pa v tožbi ni navajala okoliščin, ki so za odločanje v tej zadevi pravno pomembne in bi lahko pripeljale do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in do drugačne odločitve.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da ji sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora na tožbo tožene stranke, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi 22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKPČ). V tožbi se je sklicevala na ustaljeno prakso Upravnega sodišča, iz katere izhaja stališče, da je Carinska uprava storila bistveno kršitev postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Po načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave) so sodišča in drugi državni organi dolžni enake situacije obravnavati enako tako, da ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različne odločitve. Kot samovoljno se šteje odločanje sodišča in drugega državnega organa, če sprejme dve različni odločitvi, pri čemer pa ne utemelji, zakaj je v poznejši odločitvi o istem spornem vprašanju sprejeto popolnoma drugačno stališče. Sodišče prve stopnje ni sklicalo glavne obravnave, čeprav se je ukvarjalo s pomenom besed, to pa pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, saj pomen običajne besede ni pravno vprašanje.

Selektivno je ugotavljalo dejstva, saj je ugotavljalo le, kar je tožečo stranko obremenjevalo, ne pa tudi, kar jo je razbremenjevalo. S tem je kršilo ustavno pravico do poštene obravnave, ki se izraža tudi v poštenem dokaznem postopku in zahtevi po argumentirani odločitvi. Ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene navedbe, je tožeči stranki onemogočilo učinkovito pravno sredstvo, s tem pa kršilo tudi 25. člen Ustave, 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člen EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS odloča na glavni obravnavi ter pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po 1. točki 137. člena Uredbe v zvezi s 3. odstavkom 51. člena CZ carinski organ lahko dovoli umik carinske deklaracije tudi po prepustitvi blaga deklarantu, če ugotovi, da je bil za blago pomotoma začet določen carinski postopek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, in so za to izpolnjeni drugi pogoji, našteti v navedeni določbi. Ker v obravnavani zadevi iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi bil pomotoma začet carinski postopek, na nepoznavanje pravnih predpisov pa se ni mogoče uspešno sklicevati, sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka pravilno štela, da niso izpolnjeni pogoji za umik carinske deklaracije.

Res je, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni vročilo drugopisa odgovora na tožbo, vendar pa ta kršitev določb postopka v upravnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka se je namreč v odgovoru na tožbo le sklicevala na izpodbijano odločbo in razloge v tej odločbi, torej ni navajala novih dejstev ali dokazov, o katerih tožeča stranka ne bi bila seznanjena, zato tožeča stranka zaradi navedene kršitve ni bila prizadeta v svojih pravicah.

Po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS je bistvena kršitev določb upravnega postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Vendar pa kršitev po navedeni določbi ZUS ni podana že s tem, ker v upravnem postopku ni bila opravljena ustna obravnava. Po 1. odstavku 149. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) namreč uradna oseba, ki vodi postopek po lastnem preudarku ali na predlog stranke, razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari. Tožeča stranka v obravnavani zadevi ni predlagala ustne obravnave, carinski postopek pa je po svoji naravi listinski postopek, zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana kršitev upravnega postopka. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na ustaljeno prakso Upravnega sodišča niti s pavšalnim zatrjevanjem neenakega obravnavanja in samovoljnega odločanja sodišča prve stopnje. Prav tako pa tožeča stranka ni konkretizirala pritožbenega ugovora, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, in tudi ne ugovora, da je sodišče selektivno ugotavljalo dejstva, zato pritožbeno sodišče tudi navedena ugovora zavrača. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo uspešno izpodbiti le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji, kljub zahtevi tožeče stranke, naj se glavna obravnava opravi, ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka namreč ne prereka nobene od dejanskih ugotovitev, ki so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi. V tem upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za umik carinske deklaracije na podlagi 1. točke 137. člena Uredbe v zvezi s 3. odstavkom 51. člena CZ, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil za blago pomotoma začet določen carinski postopek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, namesto, da bi bilo deklarirano za drug carinski postopek. Tožeča stranka pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga nobenih dokazov o odločilnih dejstvih, to je, da je bil za blago pomotoma začet -določen carinski postopek. Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da samo opravi glavno obravnavo, saj niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odstavek 77. člena ZUS. Po tej določbi namreč pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.