Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za ugotovitev, kdo je pravni naslednik izbrisane delniške družbe, je pravno odločilno lastništvo delnic na dan izbrisa družbe iz sodnega registra. Dejstvo, da sta bili dolžnici ob izbrisu družbe imetnici vsaka po 3000 delnic in bi njihova vrednost predstavljala 0.6 % vrednosti osnovnega kapitala družbe, ne zadošča za sklep, da nista mogli vplivati na poslovanje družbe. Ker sta dolžnici pravni osebi, ki se profesionalno ukvarjata z upravljanjem gospodarskih družb, je ocena o tem, kakšen je bil njun vpliv na poslovanje družbe, odvisna od tega, kako je bilo porazdeljeno lastništvo delnic izbrisane družbe. Pomembno je, ali je imela izbrisana delniška družba razpršeno lastništvo delnic, torej množico malih delničarjev brez pravega vpliva, ob katerih sta dolžnici lahko kljub majhnemu lastninskemu deležu odločilno vplivali na poslovanje družbe, ali pa je bila moč res v rokah enega ali nekaj večinsko udeleženih delničarjev, proti katerim dolžnici nista mogli uveljavljati svojih interesov in tudi ne vplivati na poslovanje družbe.
1.Pritožba druge dolžnice se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje, pritožbi upnice pa se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:
1.Ugovora obeh dolžnic se zavrneta.
2. Dolžnici morata upnici v petnajstih dneh povrniti 26.840,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 dalje do plačila. Dolžnici sami krijeta svoje stroške ugovora zoper sklep o izvršbi. 2.Dolžnici morata upnici v petnajstih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 77.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od. 7.9.2005 dalje do plačila. Druga dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnic Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana in Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. Ljubljana, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Odločilo je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške izvršilnega postopka.
Zoper odločitev o stroških izvršilnega postopka se pritožuje druga dolžnica. Meni, da bi morala vse stroške izvršilnega postopka v skladu s šestim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju dolžnikoma povrniti upnica, ker je stroške neutemeljeno povzročila. Upnica se je po njenem mnenju lahkomiselno zanašala na podatke o ustanoviteljih družbe namesto, da bi ugotovila, kdo so bili ob izbrisu aktivni družbeniki oziroma delničarji. Meni, da bi lahko upnica z vpogledom v dokumentacijo stečajnega spisa ugotovila, kdo je v postopku prisilne poravnave in kasneje na podlagi skupščinskega sklepa o zmanjšanju in povečanju osnovnega kapitala konvertiral svoje terjatve v deleže družbe in tako bil dejansko obvladujoči delničar. Zato druga dolžnica predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izreku o stroških spremeni tako, da odloči, da ji je upnica dolžna povrniti njene stroške ugovora zoper sklep o izvršbi.
Zoper odločitev sodišča prve stopnje pa se pritožuje tudi upnica. Poudarja, da pravne posledice izbrisa nastanejo z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra in takrat tudi nastane domneva, da so družbeniki oziroma delničarji podali izjavo z vsebino določeno s 1. odstavkom 394. člena ZGD. Zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kdaj je bila družba izbrisana iz sodnega registra, nato pa ugotoviti tudi, kolikšno število delnic sta imela družbenika ob izbrisu družbe iz sodnega registra. Opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo stanje na dan 20.6.1996, to stanje pa se je lahko do izbrisa družbe zelo spremenilo, saj iz notarskega zapisnika izhaja, da so delnice družbe, prevzete dne 20.6.1996, prosto prenosljive. Upnica meni tudi, da sodišče prve stopnje zmotno izhaja iz predpostavke, da notarski zapis izkazuje imetništvo delnic. To izkazuje izpis iz knjige delničarjev. Upnica tudi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji, ali sta bila dolžnika pasivna ali aktivna, upoštevati, da gre za družbi, ki se ukvarjata z upravljanjem in imata usposobljene delavce, ki skrbijo za to, da se kapital družbe ustrezno plemeniti. Sta profesionalca na področju trga kapitala in se njun vpliv presoja v najstrožjem smislu. Dolžnika nista bila prisiljena v vlogo družbenika ampak sta aktivno skrbela za vsa dejanja, ki so na koncu privedla do izbrisa družbe. Upnica opozarja, da povečanje osnovnega kapitala nikoli ni bilo vpisano v sodni register, ker upniki pri notarju nikoli niso sklenili notarskih zapisov o prevzemu delnic. To pomeni, da je ta del načrta finančne reorganizacije ostal nerealiziran, kar pomeni, da je imela družba D. ob izbrisu le tri družbenike SRD, SOD in KAD. Upnica opozarja, da dokazno breme nosita dolžnika in dolžnika bi morala dokazati ne le, koliko imata delnic, ampak tudi kakšno je skupno število delnic. Upnica poudarja tudi, da se je zanesla na podatke iz sodnega registra in je temu dejstvu tudi podredila svoja dejanja, v primeru, če bo odločitev sodišča prve stopnje ostala v veljavi, pa bo ostala brez pravnega varstva in možnosti plačila svoje terjatve. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnikov zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba upnice je utemeljena, pritožba druge dolžnice pa neutemeljena.
Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS, št. 54/99 do 93/02, v nadaljevanju ZFPPod) v prvem odstavku 27. člena določa, da gospodarska družba preneha z izbrisom iz sodnega registra po tem zakonu. Po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod se v tem primeru šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93 do 59/02, v nadaljevanju ZGD), torej da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-135/00 razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe - družbenike, ki niso imeli vpliva na poslovanje družbe ali na izvedbo zahtevane uskladitve s predpisi ZGD. Ustavno sodišče je opozorilo, da obstajajo razlike med družbeniki - delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo glede na to, da delničarji lahko na poslovanje in vsakodnevno vodenje tekočih poslov ne morejo neposredno vplivati. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve (točka 50) navedlo, da bodo morala sodišča v sodnih postopkih v smislu te obrazložitve upoštevati, ali je imel posamezen družbenik vpliv na to, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD, pri čemer mu bodo v pomoč zlasti odgovori na vprašanja: ali gre za družbenika v delniški družbi ali v družbi z omejeno odgovornostjo, kdo je bil posamezni družbenik (npr. pravna oseba ali fizična oseba), kako so bila razmerja med družbeniki urejena z notranjimi akti družbe, lahko tudi, kakšen bi moral biti delež posameznega družbenika v dokapitalizaciji družbe itd. Opozorilo je, da bo pri tem sodiščem v pomoč tudi splošna določba 6. člena ZGD, ki določa osnovne kriterije, po katerih je podan spregled pravne osebnosti, s to razliko, da je dokazno breme po tej določbi na strani upnika, na podlagi spregleda po šestem odstavku 580. člena pa bo dokazno breme na strani dolžnika, tj. družbenika obrnjeno dokazno breme). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba D., ki upnici po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 81/98 dolguje 191.771,40 SIT z obrestmi, delniška družba in je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi domneve, da nima premoženja, saj več kot 12 mesecev ni opravljala izplačil preko računa (druga točka prvega odstavka 25. člena ZFPPod).
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da je delniška družba kapitalska družba, katere osnovni kapital je razdeljen na delnice, delničarji pa so njeni družbeniki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili obe dolžnici ob izbrisu družbe D. njeni delničarki. Iz sodnega registra je razvidno, da sta dolžnici delniški družbi, ki se ukvarjata tudi s podjetniškim in poslovnim svetovanjem.
Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da gre za delničarja, ki sta se zaradi svoje strokovne usposobljenosti in osnovne dejavnosti zavedala svojih upravljalskih pravic in tudi možnosti za uveljavljanje teh pravic. Zato zgolj dejstvo, da gre za delniško družbo, v kateri, lahko družbeniki na poslovanje in vsakodnevno vodenje tekočih poslov vplivajo le posredno, ne more zadoščati za oceno, da gre za pasivne družbenike. Dolžnici sta ugovarjali, da je v izbrisani družbi v letu 1996 prišlo do finančne reorganizacije. Navedli sta, da je prišlo najprej do zmanjšanja osnovnega kapitala za znesek nepokrite izgube z združevanjem delnic, nato pa do poplačila terjatev upnikov s konverzijo terjatev v delnice namesto izplačila, s tem pa do povečanja osnovnega kapitala. Zatrjujeta, da se je s tem zmanjšalo število njunih delnic tako, da znaša delež vsake od njiju le 0,6 % povečanega osnovnega kapitala, da sta s tem postali manjšinska delničarja in brez vpliva na poslovanje družbe. Kot dokaz sta predložili notarski zapisnik 2. seje skupščine delniške družbe, Slovenska odškodninska družba pa tudi izpis stanja števila delnic iz delniške knjige na dan 31.12.2002, iz katerega je razvidno, da je tega dne imela v lasti 3000 delnic družbe D. z nominalno vrednostjo 1000,00 SIT na delnico. Kot izhaja iz zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča, sta dolžnici tisti, ki morata dokazati, da na poslovanje izbrisane družbe nista imeli vpliva in sta t.i. pasivni družbenici v smislu zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Višje sodišče ocenjuje, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da sta dolžnici z notarskim zapisnikom seje skupščine z dne 20.6.1996 - le Slovenska odškodninska družba pa tudi z izpisom stanja števila delnic iz delniške knjige na dan 31.12.2002 - dokazali, da na poslovanje družbe nista mogla vplivati. Kot je pravilno opozorila upnica, je pravno odločilno lastništvo delnic na dan izbrisa družbe iz sodnega registra. Pravilno pa je tudi pritožbeno stališče, da tudi, če bi bili dolžnici ob izbrisu družbe imetnici vsaka po 3000 delnic in bi njihova vrednost predstavljala 0.6 % vrednosti osnovnega kapitala družbe, to ne zadošča za sklep, da nista mogli vplivati na poslovanje družbe. Ker sta dolžnici pravni osebi, ki se profesionalno ukvarjata z upravljanjem gospodarskih družb, je ocena o tem, kakšen je bil njun vpliv na poslovanje družbe, odvisna od tega, kako je bilo porazdeljeno lastništvo delnic izbrisane družbe. Pomembno je, ali je imela izbrisana delniška družba razpršeno lastništvo delnic, torej množico malih delničarjev brez pravega vpliva, ob katerih sta dolžnici lahko kljub majhnemu lastninskemu deležu odločilno vplivali na poslovanje družbe, ali pa je bila moč res v rokah enega ali nekaj večinsko udeleženih delničarjev, proti katerim dolžnici nista mogli uveljavljati svojih interesov in tudi ne vplivati na poslovanje družbe. Zato je pravilna ocena, da dolžnici s predloženimi dokazi nista uspeli dokazati svoje pasivnosti.
Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotne presodilo predložene listine (izpodbijani sklep pa se opira samo na te dokaze) zato je na podlagi druge točke 358. člena v povezavi z tretjo točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) in v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ) izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovora dolžnic zavrnilo. Posledično je tudi spremenilo odločitev o stroških izvršilnega postopka in je dolžnikoma tudi naložilo plačilo upničinih stroškov odgovora na ugovor v skupnem znesku 51.240,00 SIT (200 točk po 210,00 SIT, povečano za 2% mat. stroške in 20 % DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Upnici ni priznalo stroškov za dva odgovora na ugovor, ker je upnica prejela oba ugovora dolžnic obenem in bi lahko na oba ugovora odgovorila z eno vlogo.
Iz obrazloženega tudi izhaja, da upnica drugi dolžnici ni neutemeljeno povzročila izvršilnih stroškov, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije stroške svojega ugovora zoper sklep o izvršbi.
Višje sodišče je tako pritožbo druge dolžnice zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Upnica je s pritožbo uspela, zato ji morata dolžnici povrniti tudi njene pritožbene stroške v skupnem znesku 77.840,00 SIT ((200 točk po 210,00 SIT, povečano za 2% mat. stroške in 20 % DDV in sodno takso v znesku 26.600,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje. Druga dolžnica s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.