Jedro

Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.

Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je med tožnikom in toženko pogodba o zaposlitvi št. ... dne 30. 8. 2021 za DM ... "učitelj razrednega pouka - razrednik" sklenjena za nedoločen čas (točka I izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 9. 2. 2022, temveč mu traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2021 do 26. 3. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka), da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za polni delovni čas od 9. 2. 2022 do 26. 3. 2023 prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečno nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi delal polni delovni čas in mu izplačati ustrezni neto znesek, regres in ostale pravice iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka) in mu v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač, kar je 3.313,25 EUR bruto. Višji in drugačen zahtevek (reintegracija, denarno povračilo v višini 9 plač) je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.227,19 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točko II izreka sodbe v delu, ki se nanaša na sodno razvezo in posledično zoper točko IV izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo primarno uporabiti načelo reintegracije. Ne drži, da je tožnik prišel do dokaza o goljufivem ravnanju dveh delavk toženke z nezakonitim ravnanjem. Vsa dokumentacija o tem je bila shranjena v omari, do katere so imeli dostop le ravnatelj, njegov namestnik in tajnica. Kaznivo dejanje obeh delavk je bilo znano vsem zaposlenim, tožniku pa so bili podatki posredovani v poštni nabiralnik. Tako je tožnik te, vsem splošno znane podatke, uporabil izključno v tem postopku, za zavarovanje svojih interesov. Toženka je obe odpuščeni delavki sprejela nazaj, kar kaže na "primeren" subjektivni odnos in kriterij toženke, ki za tožnika, kljub izkazani delovni potrebi, očitno ne velja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu spremeni točko II izreka tako, da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter ga vpisati v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu točke II izreka, ki se nanaša na sodno razvezo, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je sledilo pritožbenemu sodišču, ki se mu je v sklepu, po mnenju toženke, pripetil lapsus, in zaslišalo bivšo ravnateljico toženke, česar toženka ni predlagala. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče v sodbi povzemalo in v dobršni meri svojo odločitev oprlo nanjo in tega v sodbi ni pojasnilo. Po stališču toženke bi sodišče lahko po uradni dolžnosti zahtevalo, da toženka predloži primopredajni zapisnik, iz katerega je jasno razvidno, da ni bilo govora o pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Še vedno vztraja pri poenostavljeni razlagi določbe 56. člena ZDR-1, da je namen te zakonske določbe preprečitev zlorabe pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je pri nezakoniti sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas učinkovita sankcija. Pri tem pa je pozabilo, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi sklenjena zakonito in pri sklenitvi te pogodbe toženka ni ničesar zlorabila. Prav tako kontinuitete delovnega razmerja ne moremo presojati po golem obstoju pravne osebe in je potrebno vključiti zakonitega zastopnika, zato je potrebno presojati njegovo vedenje in ravnanje, zato pravna oseba sama po sebi ne more izvršiti zlorabe. Navaja tudi, da gre za specifično situacijo, ko tožnik pristojnih v zvezi s svojim delovnopravnim statusom ni obvestil, kljub temu da mu je prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, ampak je še naprej prihajal v razred, medtem ko je ravnatelj odreagiral takoj, ko je situacijo razčistil in tožniku prepovedal delo brez pravne podlage. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da prav nobena situacija na strani delavca ni relevantna, saj zadostuje že evidenca delovnega časa. Sodna praksa takšne restriktivnosti ni predvidela. V zvezi z denarnim povračilom pa meni, da zadostuje ena tožnikova plača. Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je izpoved priče A. A. napačno ocenilo kot verodostojno in skladno ter ji dalo prednost pred izpovedjo zakonitega zastopnika. Ta priča ne more biti verodostojna, saj bi, če bi izpovedala po resnici, sebe obremenila z grobo kršitvijo dolžne skrbnosti pri primopredaji in bi za svojo malomarno obveščanje novega zastopnika pri primopredaji tudi odškodninsko odgovarjala. Iz njene izpovedi (da je s tožnikom ostala v kontaktih) izhaja, da je izrazito delovala v smeri, da bi tožnik uspel. Obstaja tudi precejšnja možnost, da je ta priča stala v ozadju tožnikove "kampanje" proti toženki v tem sporu. Nelogično bi bilo, da bi zakoniti zastopnik toženke imel na razpolago vse potrebne informacije in ne bi ukrepal do 9. 2. 2022, ko je tožniku prepovedal delo. Nadalje navaja, da priča A. A. v izpovedbi ni bila notranje skladna, da se je zapletala ob vprašanju, zakaj ni sama uredila statusa tožnika, saj se mu je pogodba iztekla zadnji dan njenega mandata, ko je imela še polna pooblastila. Izpovedala je, da sama ni hotela nobene predčasne primopredaje, ker je imela polni mandat do zadnjega dne in je šele na koncu, na izrecno vztrajanje pooblaščenca toženke, izpovedala, da je novemu ravnatelju o tem izrecno izpovedala na primopredaji, kar pa ni res. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da bi morala toženka tožniku takoj, ko je do novega ravnatelja dospela nepreverjena informacija, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, prepovedati delo. Ravnatelj je končno in ustrezno informacijo dobil šele po sestanku z bivšo ravnateljico dne 4. 2. 2022 in je ukrepal prvi delovni dan 9. 2. 2022, ko je tožniku prepovedal delo. Zato je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal do 9. 2. 2022, saj je z delom pri toženki zaključil z zadnjim delovnim dnem 4. 2. 2022. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen.

5. Stranki sta na pritožbi nasprotne stranke odgovorili in predlagata, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je sodbo preizkusilo po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Predmet spora je transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je imel s toženko po zadnji pogodbi o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za določen čas od 1. 9. 2021 do 31. 1. 2022 za delovno mesto učitelj razrednega pouka - razrednik. Po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je prihajal na delo vse do 9. 2. 2022. S tožbo je zahteval ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo. Postavil pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

9. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 52/2022 z dne 18. 8. 2022, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, na pritožbo toženke razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 637/2022 z dne 5. 1. 2023 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj dopolni dokazno oceno z zaslišanjem bivše ravnateljice A. A., katere zaslišanje je predlagal tožnik (pravilno toženka, vendar ne v zvezi s tem vprašanjem) in ugotovi, ali je bil in kdaj je bil novi ravnatelj toženke seznanjen s tem, da je tožniku delovno razmerje sklenjeno za določen čas pri toženki prenehalo dan pred nastopom dela novega ravnatelja dne 31. 1. 2022. Tožena stranka je pravna oseba, ki jo zastopa zakoniti zastopnik. Bistveno je, da mora imeti zakoniti zastopnik vse potrebne informacije in biti seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, da lahko učinkovito opravlja svojo funkcijo. Kot primer vprašanja glede seznanjenosti delodajalca, je pritožbeno sodišče navedlo seznanjenost predstojnika organa s kršitvami javnega uslužbenca in s tem pravočasno uvedbo postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, nikakor pa ni, kot je to napačno razumelo sodišče prve stopnje, enačilo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

**Pritožba toženke**

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovilo vse že izvedene dokaze, zaslišalo bivšo ravnateljico, pričo B. B. in dodatno zaslišalo ravnatelja toženke C. C. ter zaključilo, da je bivša ravnateljica dne 31. 1. 2022 na primopredaji novega ravnatelja seznanila z delovnopravnim statusom tožnika. O primopredaji je bil narejen zapisnik, prav tako pa naj bi bil tožnikov status razviden iz seznama učiteljev. Pri tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka vpogleda v te listine v dokaznem postopku ni predlagala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primopredajni zapisnik vložila šele skupaj z obravnavano pritožbo in se nanj sklicuje šele v pritožbi ter navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati, da ga toženka predloži. Toženka svojih trditev o neobveščenosti svojega zakonitega zastopnika, ker da je bila primopredaja med prejšnjo ravnateljico in novim ravnateljem skopa, da ga ta ni seznanila s kadrovsko situacijo, da mu je bilo predano le stanje zaposlenih na dan 31. 1. 2022 ter da na šolskem računalniku, ki ga je prevzel, ni bilo shranjenih podatkov o delovanju šole, v postopku ni dokazala.

11. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zaslišalo bivšo ravnateljico toženke A. A., saj svoje ugotovitve, da je bil novi ravnatelj toženke C. C. na primopredaji seznanjen s tožnikovo pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, ni oprlo le na njeno izpoved, ampak na vse v postopku izvedene dokaze ter tako opravilo dokazno oceno skladno z določbo 8. člena ZPP. Na primopredajni zapisnik se toženka ni sklicevala, izvedbe tega dokaza ni predlagala, sodišče pa uporabi določbo 34. člena ZDSS-1 o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker je dejstva o primopredaji lahko ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, uporaba 34. člena ZDSS-1 ni bila potrebna.

12. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka ves čas imela zakonitega zastopnika. Bivši ravnateljici je mandat potekel z 31. 1. 2022, dne 1. 2. 2022 pa je mandat nastopil novi ravnatelj. Toženka ni dokazala, da primopredaja ni bila opravljena tudi v zvezi s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas do 31. 1. 2022, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil novi ravnatelj seznanjen s stanjem in bi moral ustrezno ukrepati.

13. Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.

14. Iz izpovedi ravnatelja toženke izhaja, da naj bi za dejstvo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, izvedel šele 3. 2. 2022, ko se je začel ukvarjati s kadrovsko situacijo toženke, saj je bil pred tem popolnoma zaseden s sestanki, delo pri toženki pa mu je prepovedal šele 9. 2. 2022. Tako je zaključek, da je ravnatelj ob nastopu mandata dal prednost drugim obveznostim in se ni seznanil s kadrovsko situacijo, posledično pa tožniku ni pravočasno, takoj po izteku časa, prepovedal opravljanja dela, pravilen.

15. Sodišče prve stopnje ni poenostavljeno razlagalo določbe 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kot v pritožbi navaja toženka. Ni namreč ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, ampak da je tožnik ostal na delu tudi po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, zato je pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

**Pritožba tožnika**

16. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 118. člena ZDR-1 na predlog toženke sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Toženka je izgubo zaupanja do tožnika utemeljila z njegovim ravnanjem v sodnem postopku. Protipravno naj bi si pridobil detektivsko poročilo o ravnanju dveh delavk toženke in ga kot dokaz vložil v sodni spis ter s tem posegel v njuno zasebnost, ravnatelju je neutemeljeno očital, da je s preklicem izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi tema dvema delavkama, zaposlenima na delovnih mestih, ki sta primerni zanj, povzročil nezmožnost njegove reintegracije, da je njuna reintegracija ravnateljeva protiusluga za njuno podporo v postopku izvolitve, ki je motivirana z revanšizmom do bivše ravnateljice, očital pa mu je tudi zlorabo pravic. Tako ravnanje pa je utemeljen razlog, po katerem bi mu toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

17. Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.

18. Zoper z višino dosojenega denarnega povračila v višini dveh plač se pritožujeta obe stranki. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je znesek primeren in skladen z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1, saj je sodišče upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, možnosti zaposlitve (tožnikovo zaposlitev pri drugem delodajalcu) in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

19. Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP, saj stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa k odločitvi nista bistveno pripomogli.