Jedro

Obsojenec naj bi napeljeval člane stalnega omizja v bifeju h kaznivim dejanjem zoper javni red in mir, s tem da naj bi klevetal vodilne predstavnike FLRJ, pri čemer ni opisano, kakšna naj bi ta dejanja zoper javni red in mir bila. Opis dejanja ne ustreza nobenemu od kaznivih dejanj zoper javni red in mir iz 15. poglavja Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, takrat veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46 z dne 23.7.1946) pa takšnih kaznivih dejanj ni poznal.

Izrek

Zahtevi hčerke obsojenega L.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.12.1948 spremeni tako, da se obsojeni L.K. po l. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprosti obtožbe, da je stalnemu omizju v bifeju svojega brata K.F., ki so ga sestavljali Č.J., P.F., Ž. dr. I., S.L. in drugi, klevetal o naših vodilnih predstavnikih FLRJ z namero, da poslušalce zavede h kaznivim dejanjem zoper javni red in mir, tedaj govoril zoper ljudsko oblast, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.12.1948 L.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja "zoper ljudsko oblast" in zanj izreklo kazen 10 mesecev poboljševalnega dela.

Hči pokojnega obsojenca, T.K.-L. je dne 5.11.1996 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 420. člena ter predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega L.K. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, podal mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. V odgovoru še navaja, da sodba pravno ne opredeljuje kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil L.K. obsojen, da dejanje ni časovno opredeljeno in je tudi izrek sodbe povsem splošen, saj obsojencu očita le, da je "klevetal o naših vodilnih predstavnikih, z namero, da poslušalce zavede h kaznivemu dejanju zoper javni red in mir".

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 4. člena Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46 z dne 25.10.1946) so se uporabljala pravna pravila, ki so jih vsebovali zakoni in drugi pravni predpisi, ki so veljali na dan 6. aprila 1941 za razmerja, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi in v kolikor niso bila v nasprotju z ustavo FLRJ. Ob navedenih pogojih so se tako uporabljala v času sojenja tudi pravna pravila Zakonika o sodnem kazenskem postopanju iz leta 1929 in pa pravila Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz istega leta. Po določbi 281. paragrafa omenjenega zakonika o kazenskem postopku je moralo biti v obsodilni sodbi izrečeno: 1) katerega dejanja je kriv obtoženec in navesti okoliščine, pomembne za uporabo določb kazenskega zakona; 2) katero kaznivo dejanje izvira iz dejstev, ki so šteta kot dokazana in zaradi katerih je bil obtoženec spoznan za krivega; 3) na kakšno kazen je obsojen obtoženec; 4) ali je obtoženec obsojen pogojno in ali mu je vštet pripor; 5) katere zakonske določbe se uporabljajo za obtoženca in njegovo dejanje in 6) o stroških kazenskega postopka.

V zvezi s takšnimi zahtevami vrhovno sodišče ugotavlja, ne samo da v izreku sodbe ni pravno opredeljeno kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil L.K., ampak da tudi opis dejanja ne predstavlja konkretizacije nobenega od kaznivih dejanj po pravu, ki je bilo veljavno v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno. Obsojenec naj bi napeljeval člane stalnega omizja v bifeju h kaznivim dejanjem zoper javni red in mir, pri tem pa ni vpisano, kakšna naj bi ta dejanja bila. Opis dejanja ne ustreza nobenemu od kaznivih dejanj zoper javni red in mir, kot so bila vpisana v 15. poglavju Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, medtem ko takrat veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46 z dne 23.7.1946) takšnih kaznivih dejanj ni poznal. Na podlagi navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja izpodbijane sodbe ne izhajajo znaki nobenega od kaznivih dejanj, ki so jih določali veljavni predpisi v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno, zato je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določbi l. odstavka 96. člena ZKP.