Jedro

Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno.

Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu dolžni toženki solidarno plačati odškodnino v znesku 83.189,29 EUR z obrestmi in denarno rento od 1. 1. 2021 dalje v znesku 150,00 EUR z obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora drugi toženki povrniti 5.000,23 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev, da na skupnem delovišču ni bilo ustreznega dogovora med izvajalci in da ni bil poučen o pravilnem privezovanju naloženega tovora. S tem, ko druga toženka ni poznala vsebine pogodbe, na podlagi katere je delal na delovišču belgijske družbe, tožniku ni zagotovila varnega opravljanja dela. Ker druga toženka ni sklenila dogovora na skupnem delovišču (39. člen ZVZD-1), pri čemer je bila skladno z 9. točko pogodbe o zaposlitvi dolžna tožniku zagotoviti varne pogoje dela v razmerju do drugih izvajalcev, odgovarja za nastalo škodo tožniku. Do navedenega očitka se sodišče ni opredelilo, zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi izpovedi tožnika in prič je sodišče arbitrarno sklepalo na obstoj dogovora med drugo toženko in belgijsko družbo. Sodišče, ki je zmotno ugotovilo, da je bil A. A. zakoniti zastopnik druge toženke in njen lastnik, je neutemeljeno sledilo njegovi izpovedi, da je on podpisoval pogodbe in dogovarjal delovne projekte za zaposlene pri drugi toženki. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je belgijski delavec B. B. izpolnitveni pomočnik druge toženke, za katerega ta odgovarja. V tem delu sodba ni obrazložena in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Tožnik ni bil ustrezno usposobljen za popravo plošč med nakladanjem na prikolico tovornega vozila. Kljub temu druga toženka ni storila ničesar, da bi z belgijsko družbo pisno določila ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu. Posledično tožnik ni bil ustrezno seznanjen in poučen, kar je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče se ni opredelilo do podrobnega poročila o delovni nezgodi. Novo izdelana ocena tveganja belgijske družbe kaže na veliko nevarnost in zahtevnost pri nakladanju tovornih vozil, pri katerem so bili vključeni tudi delavci druge toženke. Zmotno je sodišče presodilo, da drugi toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnih ukrepov in s tem njene odškodninske odgovornosti. Tožnik je ostal prepuščen zahtevam belgijskih delavcev. Druga toženka, ki je menila, da natovarjanje ne sodi v njene prevzete obveznosti, ni storila ničesar za zagotovitev varnega dela. Izpovedi prič o naslavljanju A. A. kot direktorja druge toženke so nepopolno povzete, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Vztraja, da je tožnik opravljal delo na podlagi zahteve in navodil druge toženke, ki ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ni mogoče govoriti o samovolji tožnika pri nakladanju betonskih elementov z belgijskim delavcem B. B. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče ni upoštevalo podanih trditev in ugovorov prve toženke. Slednja ni navajala, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, po vsebini ni spadalo med dela, ki jih je na delovišču prevzela druga toženka. Prva toženka se ni pridružila trditvam, dokazom in ugovorom druge toženke. Opozarja, da toženki nista enotni, temveč navadni sospornici, kar pomeni, da dejanja ali opustitve ene ne škodujejo in ne koristijo drugi. Sodišče je ugotovilo dejansko stanje le z upoštevanjem navedb in dokazov druge toženke. Neutemeljeno je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, čeprav ni podala ustreznih navedb in dokazov (da delo tožnika, pri katerem se je poškodoval, ne sodi v ovir njegovih nalog pri drugi toženki). Zmotna je presoja sodišča, da zaradi neobstoja odgovornosti druge toženke ni podana odgovornost prve toženke. Glede na trditveno podlago prve toženke bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku zoper njo. Zaradi zavrnitve izvedbe dokazov glede obsega nepremoženjske škode je sodišče storilo kršitev načela kontradiktornosti in neenako obravnavalo stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Zmoten je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale ti kršitvi. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi ne nasprotujejo vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče opredeliti do očitka tožnika, da med organizatorji delovnega procesa ni bilo ustreznega dogovora o medsebojnih pravicah in obveznostih na skupnem delovišču in da tožnik ni bil poučen o pravilnem privezovanju naloženega tovora. Sodišče je za ta spor ključna dejstva, tj. kdo je bil na skupnem gradbišču dejansko dolžan dajati navodila delavcem in izvrševati nadzor ter kakšni so bili varnostni ukrepi glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ugotavljalo na podlagi izpovedi tožnika in prič ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke. Četudi druga toženka ni sklenila oziroma predložila sporazuma z belgijsko družbo C. (glavnim izvajalcem), to samo po sebi ne utemeljuje odškodninske odgovornosti druge toženke. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 12/2019 izhaja, da tudi v primeru, če delodajalec sploh ne sklene pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, to ne zadošča za zaključek o njegovi odškodninski odgovornosti, saj mora obstajati vzročna zveza med to opustitvijo in nastankom škode.

7. Iz ugotovljenih dejstev glede razmerij med posameznimi udeleženci, ki so izvajali dela na skupnem gradbišču v Belgiji, ne izhaja, da bi bila druga toženka odgovorna za sklenitev pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu oziroma da je do tožnikove nezgode prišlo prav zaradi opustitve sklenitve tega sporazuma. Sodišče je ugotovilo, da je bila belgijska družba odgovorna za nadzor nad izvajanjem dela, hkrati pa tudi za nadzor glede varnosti pri delu. Belgijska družba je vodila organizacijo delovnega procesa, v katerega so bili vključeni tudi delavci druge toženke. Druga toženka je bila na gradbišču zadolžena le za obdelavo kamnitih elementov na tleh. Pri nakladanju betonskih elementov na prikolico tovornega vozila ni imela nobenih pristojnosti v smislu kakršnegakoli nadzora dela ali dajanja navodil zaposlenim. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da ni ugotovljeno, kakšna so bila medsebojna razmerja (na skupnem delovišču) in kdo je bil odgovoren. Vprašanje, kdo je lahko veljavno podpisoval pogodbe v imenu druge toženke, za rešitev tega spora ni bistveno. Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vlogo A. A. pri sklepanju dogovorov druge toženke.

8. Tožnik je v času nezgode sodeloval pri natovarjanju in prevezovanju betonskih elementov na prikolici tovornega vozila po navodilih žerjavista B. B. Zmotno je stališče pritožbe, da je bil žerjavist B. B. dejansko in pravno le izpolnitveni pomočnik druge toženke, ki odgovarja za njegovo ravnanje. Tožnik pri opravljanju dela ni upošteval notranje organizacije dela, ki jo je vzpostavila druga toženka za svoje delavce na skupnem delovišču, saj ni spoštoval navodil njenih nadrejenih, marveč se je ravnal po navodilih žerjavista B. B., ki je bil zaposlen pri belgijski družbi. Pri uporabi 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) po sodni praksi (prim. zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 660/2003 in II Ips 128/2019) ni ključen le obstoj pogodbe o zaposlitvi, pač pa mora iti vsaj za dejanskega delavca oziroma delodajalca v takem pomenu. Druga toženka ni bila odgovorna (ne v formalnem in ne v dejanskem smislu) za organizacijo dela nakladanja na prikolici tovornega vozila, odrejanje dela B. B., nadzor nad njegovim delom in za varno izvedbo tega dela. Žerjavist ni smel dajati navodila delavcem druge toženke, s čimer je bil tožnik predhodno seznanjen. Glede na navedene ugotovitve žerjavista B. B. ni mogoče šteti za izpolnitvenega pomočnika druge toženke.

9. Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je druga toženka vzpostavila notranjo organizacijo dela in notranji nadzor nad delom. Le delovodja D. D. in skupinovodja E. E. sta lahko odrejala delovne naloge delavcem druge toženke. Na to je A. A. posebej opozoril tožnika pred škodnim dogodkom. Ker je izpovedi prič v zvezi z dejanskim izvajanjem nadzora na skupnem delovišču sodišče korektno povzelo in dokazno oceno ustrezno obrazložilo, pritožba neutemeljeno graja bistveno kršitev določb postopka.

10. Drugi toženki ni mogoče očitati, da tožnik ni bil ustrezno poučen in usposobljen za nakladanje na prikolico tovornega vozila, saj v ta del delovnega procesa sploh ni bila vključena. Bistveno je, da je bilo tožniku pred nezgodo jasno naročeno, naj ne sodeluje pri nakladanju in privezovanju betonskih elementov na tovorno vozilo, da tega navodila ni upošteval in je ravnal v nasprotju z njim. S tem je zavestno opustil osnovni dolžnosti delavca iz 34. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). Ker druga toženka ni odredila tožniku dela, ki bi vključevalo nakladanje betonskih elementov in njihovo prevezovanje na prikolici tovornega vozila, temveč mu je odredila delo na tleh, ni pomembno sklicevanje na vsebino podrobnega poročila o delovni nezgodi tožnika oziroma izdelano novo oceno tveganja pri nakladanju. Obveznost druge toženke se je izčrpala že z opozorili in navodili, ki jih tožnik ni upošteval. Zato je pravilen materialnopravni sklep sodišča, da ji ni mogoče očitati, da bi storila ali opustila kaj takega, kar bi bilo v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo.

11. Sodišče je ugotovilo, da so bili delovni stroji in sredstva v imetništvu belgijske družbe in ne druge toženke. Druga toženka ni izvajala nakladanja betonskih elementov na tovorno vozilo na konkretnem delovišču. Ob takšnih ugotovitvah ni podana niti njena objektivna odgovornost za nastalo škodo v smislu 150. člena OZ.

12. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni presojalo tožbenega zahtevka zoper prvo toženko v okviru njenih trditev, dokazov in ugovorov. Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 248/2011). To določbo je sodišče pravilno uporabilo. Prva toženka je namreč izrecno nasprotovala krivdni in objektivni odgovornosti druge toženke za nezgodo pri delu. Zatrjevala je, da je delo tožnika z dve toni težkim betonskim elementom treba šteti za delo z nevarnim sredstvom, ki je bilo v imetništvu belgijske družbe. Tudi nakladanje betonskih elementov na tovornem vozilu se je opravljalo pod nadzorom belgijske družbe, ki je bila dolžna skrbeti za brezhibnost delovne opreme. Nadalje je zatrjevala, da je bil delovodja B. B. delavec belgijske družbe, da je bila za zagotovitev varnih pogojev dela na gradbišču tako edina pristojna tuja družba in da je bila tožnikova poškodba izključna posledica padca betonskega elementa zaradi pretrganja napenjalnega traku, ki je bil v lasti belgijske družbe. Po presoji pritožbenega sodišča glede podlage tožbenega zahtevka zadošča, da je prva toženka ugovarjala kakršnikoli odgovornosti njene zavarovanke. Prva toženka je dovolj določno navedla odločilna dejstva v smeri razbremenitve objektivne in krivdne odgovornosti druge toženke. Ne gre za bistveno drugačno trditveno podlago sospornic, kot to poizkuša prikazati pritožba, niti ni mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da pritožbeno sodišče zaradi nesubstanciranega prerekanja prve toženke slednji enostavno naloži plačilo celotno zahtevane odškodnine.

13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča, da zaradi neobstoja odgovornosti druge toženke ni podana niti odgovornost prve toženke. Ker druga toženka za nastalo škodo ni odgovorna, zanjo na podlagi 964. in 965. člena OZ ne odgovarja niti prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano svojo odgovornost. 14. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov glede obsega škode in višine odškodnine. S predlaganimi dokazi bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja odškodninske odgovornosti toženk. Sodišče je zavrnitev teh dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti in neenakega obravnavanja strank.

15. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni podana solidarna odškodninska odgovornost toženk za tožnikovo nezgodo pri delu. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).