Jedro

Ni v nasprotju z zakonom določba v pogodbi o zaposlitvi, da se delavcu ob prenehanju delovnega razmerja, tudi na podlagi njegove odpovedi, izplača šest plač kot nadomestilo za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Delodajalec je zato tako nadomestilo dolžan izplačati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se pod točko 1 izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 567.258,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zaradi umika zahtevka ustavilo postopek za plačilo 54.866,75 SIT za nadure ter odškodnino za 17 dni neizkoriščenega dopusta. Sodišče ugotavlja, da tožnici ne pripada s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena odškodnina zaradi konkurenčne klavzule, ker se njene možnosti pridobivanja dohodka zaradi odpovedi delovnega razmerja, ki jo je dala toženi stranki, niso zmanjšale. Neposredno po prenehanju delovnega razmerja je sklenila novo delovno razmerje, zato pri njej ni prišlo do izpada dohodka.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 567.258,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1994 do plačila. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je odpravnina bila dogovorjena s pogodbo in da so v celoti izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi za izplačilo "najmanj šest osebnih dohodkov povprečja zadnjih treh mesecev". Glede na tako formulacijo določbe pripada tožnici odmena upoštevajoč bruto plače, to je vtoževanih 567.258,00 SIT.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revident navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi stranki dogovorili izplačilo v zvezi s konkurenčno klavzulo za primer, če bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja po volji ali krivdi tožeče stranke. Nesmiselno bi bilo, da bi pogodbi nezvesta stranka dobila odmeno. Z izplačilom v bruto znesku pa bo tožnica tudi neopravičeno obogatena, saj ne bo plačala davkov in prispevkov. Razen tega je tožnica na obravnavi 12.9.1995 sama postavila zahtevek za izplačilo neto osebnega dohodka. Drugostopno sodišče prihaja pri razlogovanju samo s seboj v nasprotje, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revident predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi oziroma, da drugostopno sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka v reviziji navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker drugostopno sodišče pri obrazlaganju odločitve prihaja samo s seboj v nasprotje. Po navedeni zakonski določbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če so razlogi med seboj v nasprotju. Tožena stranka pa ne navaja določno, kateri razlogi so si med seboj v nasprotju, zato revizijsko sodišče tega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti, ker samo po uradni dolžnosti ni dolžno analizirati vseh razlogov drugostopne sodbe in ugotavljati, ali je kateri od navedenih razlogov v nasprotju s katerim drugim razlogom.

Revizijsko sodišče sme izpodbijano sodbo preizkusiti le v mejah uveljavljanih razlogov, razen bistvenih kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Pritrditi pa je reviziji, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.9.1995 izhaja, da je tožnica zahtevek opredelila tako, da zahteva neto zneske osebnega dohodka. Pritožbeno sodišče pa ji je nadomestilo priznalo ob upoštevanju bruto zneskov osebnega dohodka, kar pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. S tem je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v zvezi z drugim členom ZPP.

Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Temeljna podlaga (kavza) pogodbe je opravljanje določenega dela za plačilo. Ekonomski interes delavca je eden od bistvenih motivov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi velja avtonomija strank, kolikor ni ta izrecno omejena s predpisi. To še posebej velja v obravnavanem primeru, ker je bila tožnica delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, za katero Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v delu o plačah in drugih osebnih prejemkih ne velja. Pogodba o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili je zato glede urejanja plač in drugih osebnih prejemkov obligacijske narave. Tožnica se je zato lahko zavezala, kot je določeno v 1. odstavku 9. točke pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa kot je določeno v 3. odstavku te točke, da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja tožnici izplačala "nadomestilo v vrednosti najmanj šestih osebnih dohodkov povprečja zadnjih treh mesecev delavca". Pogodbeni stranki sta že ob sklepanju pogodbe ugotovili, da se zaradi dogovorjenih tožničinih obveznosti (konkurenčna klavzula) zmanjšajo njene možnosti pri pridobivanju dohodka. Zato po prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi tožnice ni treba ugotavljati, ali so se njene možnosti res zmanjšale. To bi bilo potrebno, če bi nadomestilo bilo dogovorjeno pod pogojem, če se zmanjšajo njene možnosti pri pridobivanju dohodka po prenehanju delovnega razmerja. Tožnica pa ne bi bila upravičena do dogovorjenega nadomestila, če bi prekršila prevzete obveznosti, vendar to ni ugotovljeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 396. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).