Jedro

Stanovanjski zakon zaščite uporabnikov ne pozna, kot je bilo to urejeno v prejšnjem 6. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato je potrebno pri odločanju o tožbenem zahtevku za izselitev uporabnika upoštevati določbe 37., 42. oziroma 43. člena ZTLR glede varstva lastninske pravice.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz stanovanja št. .. v izmeri 74,99 m2 (k stanovanju pripadajo tudi pomožni prostori v izmeri 5,58 m2), ki se nahaja v pritličju stanovanjskega bloka in to stanovanje izročiti tožnici prosto njenih stvari v roku 60 dni. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v znesku 54.257,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.2.1999 dalje do plačila. V razlogih je sodišče navedlo, da je tožnica lastnica stanovanja. s toženko nimata sklenjene pogodbe o najemu oziroma uporabi stanovanja in je zato upravičena izselitev iz stanovanja na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ).

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zatrjuje, da stanovanja ne uporablja brez pravnega naslova in nezakonito. Stanovanje uporablja od leta 1971 dalje, in sicer kot uporabnica. Nesporno je namreč dejstvo, da tožnica s toženko ni sklenila najemne pogodbe, zaradi česar se na podlagi 2. odst. 159. člena SZ za razmerja med pravdnima strankama uporablja Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR), po katerem pa ima toženka status uporabnika in bi ji ob pravilni uporabi materialnega prava tožnica morala v primeru izselitve zagotoviti drugo primerno stanovanje.

Takšno stališče je Višje sodišče v K. sprejelo v sodbi pod opr. št. Cp ... Nadalje v pritožbi opisuje vzrok za to, da sta se pravdni stranki sprli in to naj bi bil drugi poročeni moški, katerega je tožnica sprejela v stanovanje. Toženka je tudi predlagala, da sama krije tretjino stroškov, na kar tožnica ni pristala in od nje noče denarja. Ob razvezi zakonske zveze s tožnico je njen oče M.R. pristal, da je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, saj je tožnica na obravnavi uveljavljala, da stanovanje rabi tudi zato, ker z njo živi njena hči, to je toženka. Sodišče toženko ni zaslišalo in s tem je izključilo možnost, da bi bilo dejansko stanje v popolnosti in pravilno ugotovljeno. Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovni del izreka sodbe. Najprej je nepravilen seštevek zneskov 37.582,00 SIT in 15.075,00 SIT. Sodišče je tudi zmotno uporabilo ZPP in Odvetniško tarifo, kajti tožnici je priznalo stroške, za katere ni upravičena. Po 1. odst. 151. člena ZPP so pravdni stroški tisti, ki nastanejo med postopkom in zaradi postopka. Ni bilo torej podlage, da bi sodišče tožeči stranki priznalo dopis pred vložitvijo tožbe. Isto velja za prejem sodbe in poročilo stranki. Tega Odvetniška tarifa ne priznava, na enakem stališču pa je tudi praksa sodišč. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi, pravilno in popolno ugotovilo. To, da toženke ni zaslišalo, pa ne pomeni, da dejanske okoliščine niso popolno ugotovljene, kot to zmotno meni pritožba. Okoliščine, ki naj bi jih toženka povedala in ki jih sedaj v pritožbi navaja, niso nič drugačne od tistih, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo. Pri svoji odločitvi se je sodišče oprlo na 58. člen SZ, kar po oceni pritožbenega sodišča v določenem primeru sicer ne pride v poštev, čeprav je sama odločitev pravilna. Dejanske okoliščine, pomembne za to zadevo, so, da je tožnica lastnica spornega stanovanja, katerega je kupila po Stanovanjskem zakonu 29.11.1991, da sta pravdni stranki mati in polnoletna hči in da pravdni stranki stanovanje uporabljata skupaj tudi po sklenitvi kupoprodajne pogodbe. V zvezi z uporabo stanovanja med njima ni sklenjene nikakršne pogodbe. Toženka za uporabo stanovanja ne plačuje in tudi ne krije tekočih stroškov. Teh dejstev toženka ne zanika. Trdi le, da je uporabnica stanovanja in da bi sodišče moralo pri odločanju uporabiti 6. člen ZSR (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) in bi ji zato tožnica morala v primeru izselitve zagotoviti drugo primerno stanovanje. Pri tem se pritožba sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Kopru v drugi zadevi pod opr.

št. Cp 435/94. Najprej je potrebno poudariti, da gre v citirani zadevi za primer, ki se nanaša na čas veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerih je res veljala zaščita uporabnikov. Novi Stanovanjski zakon pa zaščite uporabnikov ne pozna.

Tudi ne drži trditev, da bi v obravnavanem primeru sodišče moralo uporabiti določbe ZSR po določilih 2. odst. 159. člena SZ zato, ker med strankama ni bila sklenjena najemna pogodba. Sklicevanje na to, da bi tožnica morala s toženko skleniti najemno pogodbo, je brez pravne podlage, kajti sama trdi, da naj bi imela v tožničinem stanovanju status uporabnika. Novi SZ, ki je začel veljati od 19.10.1991 dalje, ne pozna zaščite uporabnikov, kot je to predvideval 6. člen prej veljavnega ZSR, kateri pa je po 1. točki 1. odst. 159. člena SZ z dnem uveljavitve tega zakona prenehal veljati. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v skladu z določili 37. in 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa varstvo lastninske pravice. Na podlagi navedenih določb tožnica utemeljeno zahteva vrnitev in izročitev stvari od toženke, za katero je bilo tekom postopka ugotovljeno, da stanovanjske prostore zaseda brez pravnega naslova. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Pritožba neopravičeno očita sodišču napako pri seštevanju. Napako naredi pritožba sama, ne pa sodišče prve stopnje. Prav tako pa tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov, ki za pravdo niso bili potrebni oziroma niso nastali tekom pravdnega postopka, kot to napačno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je priznalo le tiste stroške, ki so za pravdo bili potrebni in tiste, ki so v Odvetniški tarifi predvideni. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.