Jedro

Izvedensko mnenje, izdelano za potrebe predkazenskega postopka, glede katerega v pravdnem postopku ni bilo soglasja pravdnih strank, da se takšno mnenje uporabi kot dokaz, nima neposredne dokazne vrednosti in sodišče nanj ne more opreti svoje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo, ki se izpodbija, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odmera stroškov do plačila. Tožeči stranki je posledično naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ki znašajo 166.834,00 SIT.

Takšno odločitev iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožeča stranka in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za škodne posledice, ki so tožeči stranki nastali v škodnem dogodku z dne 24.8.2002. V pritožbi izrazi svoje nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki ga je tožnik predlagal. Ker je v kazenskem postopku izvedenka podala mnenje, ki govori o ugriznini, čeprav je tožnik povedal, da mu je ustnica počila zaradi udarca, je tožnik že v tožbi predlagal, da sodišče pridobi mnenje izvedenca medicinske stroke in pri izvedbi tega dokaza vztrajal tudi na glavni obravnavi dne 10.2.2006. Z enim udarcem v obraz je mogoče povzročiti tako razpočno rano na ustnici in hkrati poškodovati bradavico, ki se nahaja v neposredni bližini ustnice. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno ocenilo izvedene dokaze in ker ni neposredno izvedlo dokaza z določitvijo izvedenca medicinske stroke.

Tožena stranka je podana odgovor na pritožbo, v katerem je nasprotovala pritožbenim navedbam ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, da ga je toženec poškodoval tako, da ga je s pestjo udaril v obraz, ker je verjelo izpovedbi toženca, potrjeni s strani treh prič (R. K., E. J. in S. J.), da med pravdnima strankama ni prišlo do nobenega fizičnega kontakta ter predvsem zato, ker zatrjevanja tožnika o poškodovanju s strani toženca ne potrjuje mnenje izvedenke medicinske stroke dr. S. Š. Z..

Kot bistven dokaz glede možnosti nastanka poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, je prvostopno sodišče štelo izvedensko mnenje, ki ga je v izpodbijani sodbi povzelo in nanj v odločilnem delu oprlo svoje zaključke o (ne)dokazanosti okoliščin škodnega dogodka, kot jih je zatrjeval tožnik. To izvedensko mnenje ni bilo pridobljeno tekom konkretnega pravdnega postopka, ampak je bilo izdelano za potrebe predkazenskega postopka, ki je tekel zoper toženca pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. Kpd 49/2002. Ker glede uporabe tega mnenja izvedenke medicinske stroke v pravdnem postopku ni bilo izrecnega soglasja pravdnih strank, takšno izvedensko mnenje nima neposredne dokazne vrednosti in sodišče nanj ne more opreti svoje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Podatki v spisu tako potrjujejo pritožbene navedbe, da je tožnik že v tožbi predlagal, da sodišče določi izvedenca medicinske stroke, pri čemer je izrecno vztrajal na zadnji glavni obravnavi dne 10.2.2006 (list. št. 36), po pribavi Kpd spisa pa pravdni stranki nista podali svojega strinjanja s tem, da naj se izvedensko mnenje v njem uporabi kot dokaz v obravnavani pravdi. Zaradi stroge formalnosti izvedbe dokazovanja z izvedenci (243. člen do 256. člen ZPP) je ob ugotovljenih okoliščinah takšno izvedensko mnenje šteti le kot del strankinih navedb in nanj ni mogoče opreti odločitve o tožbenem zahtevku. Uporaba izvedenskega mnenja bi namreč pomenila nespoštovanje pravil o dokazovanju z izvedenci, s katerimi je zaradi specifične narave tega dokaznega sredstva, vloge v dokaznem postopku in vpliva, ki ga ima za končno odločitev, zagotovljena nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza (Komentar ZPP, 2. knjiga str. 492).

Ker je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča oprta tudi na takšen dokaz, ki ni bil izveden v skladu z določili ZPP, na kar pritožba smiselno opozarja, in sicer celo v odločilnem delu, je podana kršitev določb pravdnega postopka (pravil o izvedbi dokazov z izvedenci), ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (I. odstavek 339. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožba utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi I. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotovljeno kršitev odpraviti z dopustitvijo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bo podal mnenje v tem pravdnem postopku, kot to predlaga tožnik. Po dopolnitvi dokaznega postopka v tej smeri pa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (tudi izpovedb prič, ki so bile zaslišane na predlog toženca) ter na podlagi uspeha celotnega postopka ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka in dokazanost tožnikovih zatrjevanj o povzročitelju in okoliščinah njegovega poškodovanja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.